Kraj: Cirkus Krone / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 11.10.2008
Število obiskovalcev: 3500
Cena karte: 30.00€ (sedišča), 47.00€ (stojišča)
Naposled smo dočakali po 10. letih novi studijski album Uriah Heep. Imenuje se “Wake The Sleeper” (2008) – RockLine recenzija TUKAJ. In naposled so Uriah Heep spet užgali turnejo v prid podpori nekega studijskega albuma. Kje neki je že leto 2000 in 2001, ko so nazadnje predstavljali Sonic Origami (1998)? Seveda je mrzlica v srcu pravega Heep fana rasla in rasla. Navkljub priročnejši lokaciji kar se samega obiska Uriah Heep tiče na tej turneji, ki sliši na ime Dunaj in je “zabukirana” za 06.11.2008, pa je vseeno Nemški del turneje kar se Uriah Heep tiče, vselej poglavje zase. Uriah Heep so za ta del turneje povabili kot predskupino posebne goste. Thin Lizzy. Njih si je RockLine ekipa ogledala štiri dni prej na Dunaju (RockLine reportaža TUKAJ) od koder se je vrnila domov v veliki meri poparjena in s skomigajočimi rameni.
Cirkus Krone je enkraten ambient. V njem se seveda odvijajo cirkuške prireditve, vendar pa gre ob tem za pravo stavbo in nikakršen šotor, ki se povrhu tega lahko pohvali z odlično akustiko. Po adrenalinski bitki s časom in resnemu izgubljanju v bavarskem velemestu, sem prispel pred blagajno nekaj minut preko osme zvečer. Neverjetno. Natanko ve tem trenutku se zaslišita dobro znana topot in trušč, ki zajameta notranjost dvorane.
THIN LIZZY: 20.15-21.06
Jailbreak. Thin Lizzy že igrajo. Kart za stojišča je zmanjkalo, zato pa so bila sedišča še na voljo. In to za več kot 15,00€ ceneje. Varnostnik me kljub temu ni izpustil v parter, pa vseeno. Udobno sem se zleknil v stolček na tribunah, se pomešal z nemškim ljudstvom in se predal rock spektaklu. Kakih 35. metrov oddaljen od odra, sem premleval, ali bodo Thin Lizzy v Nemčiji to pot izpeljali predstavo na višji ravni glede na Dunajsko izkušnjo izpred štirih dni. Vse je bilo nared. Za razred boljša odrska razsvetljava, kot tudi dvorana, večji oder in seveda višje število udeleženih, ki so pričakali skupino pod odrom. Čutilo se je, da je četverec Sykes, Gorham, Aldridge in DeCosmo bolj zavzeto deloval. Vsi našteti faktorji so jim zelo godili in vendar je presenetljivo dejstvo to, da očitno možje ne polagajo več dosti pozornosti na uglasitev instrumentarija. Očitno so zelo površni pri tonskih probah, če jih sploh opravljajo pred koncerti. Zvok je bil docela obupen. Kot na Dunaju. Sykes slabo slišen, Aldridge je znova topotal prehrupno. Poleg tega sta bili kitari odločno preveč naglas. Tercetne harmonije so zvenele ostro, hreščavo in nerazločno, brez potrebne mehkobe, ki jo “na konicah” glavnih motivov zahteva hrepeneče melanholični melos, s katerim so si gradili ime. Podobno je veljalo za solaže obeh kitaristov. Že sama neprepričljivost uglasitve Sykesovega vokala, je zmanjšala zanimivost nastopa, nejasni terceti, pa so pribili dodatni žebelj v krsto. Nemci so sicer uglajeno aplavdirali, hrupno nagradili (sicer povsem nepotrebno) Aldridgejevo solažo, bili zelo glasni na Sykesov ukaz med Boys Are Back In Town, vendar splošnega občutka, da Thin Lizzy na odru v živo “nekaj manjka”, se nikakor nisem mogel znebiti. Še najbolj posrečeno je izpadla Dancing In The Moonlight, preprosto zaradi zvoka, ne izvedbe. Zahteva namreč manj kitarskega sekanja, kar je bilo glede na silno navit zvok obeh, v tej skladbi na moč dobrodošlo.
Koncert skupine je potrdil domnevo, po koncertni izkušnji na Dunaju, da se Thin Lizzy ne splača gledati drugače, kot le iz moralnega zadoščenja, da vidiš na odru Scotta Gorhama in Johna Sykesa, legendi torej. Nemara bi bila zadeva zelo drugačna, v kolikor bi se Thin Lizzy po Lynottovi smrti razvijali naprej in snemali albume. Tako pa delujejo danes zakrnelo in klavrno. Celo bližje “tribute to Thin Lizzy” bend, kot pa dejansko pravi Thin Lizzy bend.
URIAH HEEP: 21.30-23.15
Uriah Heep se še predobro zavedajo kako dragocena za njih je Nemška publika, kajti vprašanje je, če bi Uriah Heep kdaj izkusili polja slave in uspeha v karieri, če jih v začetku sedemdesetih ne bi odkrili ravno Nemci. Z vsem spoštovanjem pristopajo Uriah Heep k stvari, kadar se lotijo koncertov v Nemčiji. To je znano dejstvo in zato je videti koncert Uriah Heep v Nemčiji dogodek, ki se ga resnično splača doživeti vsaj enkrat v življenju.
Zaodrje je krasila gromozanska “Wake The Sleeper” zavesa in v znamenju nove plošče se je odvijal tudi koncert skupine. Med prvimi tremi skladbami so imeli nekaj težav z ozvočenjem. Predvsem je bil Trevor Bolder na bas kitari neslišen, Mickov vah-vah je dobesedno povozil vse akterje na odru, prav tako pa je zlasti skladba Wake The Sleeper trpela za rahlo nepovezanostjo vokalnih harmonij, sicer enega najznačilnejših zaščitnih znamk, s katero gradijo Uriah Heep svojo odrsko magijo.
Kot, da bi uslišali moje godrnjanje. S prvo klasiko večera Stealin’, so se stvari v trenutku postavile na pravo mesto. Melodija je zrasla za stopničko višje, Bolderjev bas je oživel, vokalne harmonije so ujele pravi ritem. Na tej točki je cel koncert pridobil na atmosferi, saj je Stealin’ podžgal ljudi v dvorani. Ob koncu Stealin’ si je novi bobnar skupine Russell Gillbrook izboril manevrski prostor in s solo vložkom zaključil klasiko. To je nekaj novega v repertoarju Uriah Heep. Sledi nepremagljivi in vselej veličastni pozdrav soncu. Sunrise. Skupina je ohranila zgrajeno magijo, kjer so blestele znova večdelne vokalne harmonije. Na tem mestu si je klaviaturist Phil Lanzon izboril še vidnejšo vlogo v skupini. Navkljub temu, da so Uriah Heep z odhodom Leeja Kerslakea prikrajšani za pomemben spremljevalni vokal, ki je bil gradnik te magije, pa za čuda tega v zvoku sploh ni bilo pogrešati. Bodo nadaljevali v tej podobi tudi sedaj, ko so v nadaljevanju lotijo trojčka Heaven’s Rain, Book Of Lies in Light Of A Thousand Stars? Da. Novi material je naštudiran. Blage težave je imel le Bernie z vokalom v zaključnih delih Light Of A Thousand Stars, pravzaprav v zadnjem refrenu. Zato mu je toliko bolj godil krajši odmor, ko so njegovi kompanjoni vpadli v Gypsy. Ta je bila izmed klasik odigrana znova vrhunsko in je v repertoarju med vsem materialom predstavljala nekakšen vrhunec koncerta, navkljub hudi konkurenci materiala z albuma “Wake The Sleeper”. Nismo si še dodobra oddahnili, že je sledila nova klasika. Look At Yourself, ki se ni izognila razpotegnjenemu “jammu”, kjer sta vzbujala pozornost zlasti Mick Box in Phil Lanzon medtem, ko si je Bernie v zaodrju hladil svoje glasilke.
Drugi vrhunec je sledil ob izvedbi ene najlepših skladb z nove plošče “Wake The Sleeper”. Bernie jo je napovedal, kot pesem o eksodusu in genocidu nad indijanskim ljudstvom ter dodal, da navdih izvira iz bitke pri Zlomljenem kolenu (“Wounded Knee”), kjer so ameriški vojaki konec decembra, leta 1890, izvršili pokol nad plemenom Oglala Siouxov. Skladba nosi dva dela, jasne atmosferične ločnice. V prvem delu lahko uživamo v napletanju drame, kjer sta v protiutežni relaciji nameščena glavna nosilca Berniejev vokal na eni strani in Bolderjev bas na drugi. V drugem delu se skladba prelomi skozi rockovsko intenziteto v vzdušje, ki spominja na pravi jok, kričanje, agonijo nemočnih, kakršno pričara Mick Box na svojem značilno cvilečem vah-vah kitarskem kruležu. Koncert s tako izbranim repertoarjem, je znova vrnil Hammond orglam vidnejšo vlogo, kar ohranja ali celo nadgrajuje težak, hrupen zvok skupine na novi turneji. Orgle so na “Wake The Sleeper” eden glavnih nosilcev zvoka, v izhodnem delu koncertne izvedbe What Kind Of A God, pa so še posebej perfektno ležale v korelaciji z Boxovim vah-vahanjem.
V nadaljevanju se je čutilo, da je množica vseeno prišla na koncert poslušat klasike Uriah Heep in nasploh, ko je Bernie z entuzijazmom napovedal, da se je skupina odločila odigrati celotni novi album, češ, da smo morali vsi čakati 10. let nanj in zato se spodobi, da se ga konkretno obdela na koncertu, je marsikdo iz tribun pograbil oblačila, smuknil s stola in jo očitno ucvrl s prizorišča. Otopelost občinstva je k življenju spravila neizpodbitna klasika July Morning, v kateri so Uriah Heep znova potrdili vso grandioznost Bernie, pa se je za nekaj spodrsljajev ob izvedbi novih pesmi, povsem odkupil z izrednimi melodičnimi “screami” v zaključku te, ene najlepših, Uriah Heep klasik. Zaključek je bil pričakovan in logičen. Lagodno življenje!
Sledi vrnitev na oder z nagovorom Micka Boxa nemški publiki, kateri se je zahvalil, da so odkrili v začetku sedemdesetih Uriah Heep in tako odločilno vplivali na tokove, ki so ponesli Uriah Heep med elito največjih rock skupin vseh časov. “Ta skladba ne pripada nič manj vam, kolikor pripada tudi nam. Na koncertih jo igramo vseskozi od leta 1971”, je Box zaključil, potem pa se lotil brenkanja po akustični kitari. Tudi gluh in slep bi uganil. Lady In Black. Z družnim sodelovanjem med publiko in skupino.
Uriah Heep se v Nemčiji počutijo kot doma. Koncert je pričaral enkrat več izredno karizmo, samozavest in rockovsko nepopustljivost. In kmalu se bo obrnilo naokoli 40. let od začetka. Uriah Heep so presenetili z izvedbo celotnega albuma “Wake The Sleeper” in s tem potrdili, kako močno zaupajo nemški publiki, kot tudi sebi. Sicer starejša, uglajena gospoda, ki je spremljala nastop, je družno dihala s skupino ter tako izkazala neverjetno zvestobo zasedbi. Razen začetnih težav, je bil zvok odličen, Uriah Heep so potrdili da novi album v živo odlično funkcionira in potrdili, da so še vedno v fenomenalni koncertni formi. Čuti se velik entuzijazem ob novem albumu ter zelo dobra pripravljenost na promocijo le tega. Štand s spominki je bil namreč zelo bogato založen z zanimivo kramo, najboljšo potezo, ne le v prid promociji novega albuma, pač pa tudi lastni, nezvezdniški dostopnosti, pa je skupina naredila, ko je napovedala po koncertu podpisovanje. Tako je množica po koncertu vdrla na štand z uradnimi spominki in se spravila posebej, nad knjižico z “uradnim programom Wake The Sleeper” turneje, ki je bila kot nalašč za zbiranje dragocenih avtogramov zasedbe. Kmalu je zrasla na hodniku prava vrsta čakajočih na podpise. Čez kakih 10. minut so Box, Bolder, Shaw, Lanzon in Gillbrook posedli za mizico in se lotili dela. Ob tem fanov niso rutinsko obšli, pač pa so si vzeli marsikatero minutko namenjeno klepetu z njimi. Kot vselej, lahko tudi po tretjem doživetju Uriah Heep koncerta v Nemčiji zaključim, da so tu Uriah Heep vselej najmočnejši. Verjetno se lahko kosajo s temi predstavami skupine, le še predstave v Veliki Britaniji.
Uriah Heep ostajajo ob skoraj izpolnjenjem četrtem desetletju, na odru še vedno sveži in energični, takšno prevetritev pa definitivno ne bi doživeli, brez izdaje odličnega novega albuma. Magija ostaja še naprej neomadeževana!
Setlista
THIN LIZZY:
1. Jailbreak
2. Waiting For An Alibi
3. Are You Ready
4. Dancing In The Moonlight
5. Still In Love With You
6. Sha-La-La
7. Drum Solo
8. Emerald
9. Cowboy Song
10. Boys Are Back In Town
—dodatek—
11. Cold Sweat
12. Black Rose
URIAH HEEP:
1. Intro
2. Wake the Sleeper
3. Overload
4. Tears of the World
5. Stealin’
6. Sunrise
7. Heavens Rain
8. Book of Lies
9. Light of a Thousand Stars
10. Gypsy
11. Look at Yourself
12. What Kind of God
13. Ghost of the Ocean
14. War Child
15. Shadow
16. Angels Walk With You
17. July Morning
18. Easy Livin’
—dodatek—
19. Lady in Black
Galerija slik
