Wilderun: Epigone

0 87

Založba: Century Media
Datum izida: 7. januar 2022
Produkcija: Wilderun, Jens Bogren, Tony Lindgren
Dolžina albuma: 01:06:35    

Wilderun, ameriška progresivna metal skupina iz mesta Boston, obstaja nekje od leta 2008. Prvi album je sicer izšel leta 2012, vendar neke pretirane pozornosti skupina ni dobila pravzaprav do leta 2019, ko je izšel prelomni tretji studijski album Veil of Imagination. Kritiki so album precej dobro sprejeli, predvsem pa so jih v zvezde vkovali ljubitelji progresivnega metala. Za Wilderun, ki so sprva bolj preigravali folk metal na bolj progresiven način, se je začelo govoriti, da skupina predstavlja tisto, kar Opeth niso več. Wilderun so kot zgleda za glavnih navdih vzeli zlato obdobje Opeth, vendar so pristopili le malce drugače. Inovativnost in potencial skupine je zavohala tudi založba Century Media in jih seveda podpisala. Wilderun s četrtim albumom niso več neodvisni, a svoboda ustvarjanja jim (na srečo) ni bila odvzeta.

Približno tri leta po Veil of Imagination so se Wilderun vrnili s četrtimi dolgometražnim albumom, kar je po svoje tudi preizkušnja, če seveda skupina lahko nadaljuje s svojo agendo. Pojavi se predvsem vprašanje, če je šlo pri predhodniku zgolj za tisto mojstrovino kariere ali so Wilderun dejansko zmožni nadaljevati in popeljati poslušalca še na eno epopejo?

Epigone se odpre obetavno z nežno akustično skladbo Exhaler, pri kateri se že zazna, da bo album zelo verjetno zanimivo potovanje za ljubitelja progresivne in nekonvencionalne glasbe. Skupina v skladbo vplete še dodatne inštrumente, vendar ohranja nežnost, predvsem pa pripravi na morebitno rušilnost v nadaljevanju. S 14-minutno Woolgatherer skupina pokaže, kam pes taco moli. Sama struktura skladbe je precej kompleksna, vanjo pa so vpleteni mnogi različni elementi. Možno je slišati tako bolj umirjene folk elemente kot tudi pompozne, ker v skladbi ne manjka orkestracij. V osredju je sicer bolj speven vokal, vendar je tudi nekaj kruleža že prisotnega. Woolgatherer, ki je tudi najdaljša skladba na albumu, predstavlja kar veliko informacij in čuti se, da je skupina izredno ustvarjalna. Vsekakor Wilderun zelo hitro potrdijo svojo posebnosti, ker se ne ve, kam bodo poslušalca zapeljali ne le s skladbo, temveč že z naslednjo pasažo.

Z malo krajšo skladbo Passenger Wilderun znova dokazujejo svojo briljantnost z odličnim prepletanjem nežnejših in grobih delov s prebrisanimi pasažami. Orkestralni del z blast beati pa celo daje asociacijo na Devina Townsenda, obenem pa je prisotna še solaža, ki deluje, kot da je prišla od Opeth. Predvsem pa je treba pohvaliti simfonični zaključek, ki je nedvomno epski. Podobno Wilderun nadaljujejo z Identifier, pri katerem se več kot pol skladbe zdi, da bo šlo izključno za bolj melodično skladbo s spevnim vokalom v ospredju, vendar pa kot element presenečenja Wilderun vpletejo death metal, prisoten pa je globok krulež.

Štiridelna skladba Distraction (I,II,III & Nulla) je zopet poglavje zase. Wilderun sicer ne odstopajo od prvotnega stila. S prvim delom pristopijo bolj umirjeno, preden preidejo v močan orkestralni zaključek. Drugi del je verjetno najbolj udarna skladba na celem albumu. Nekaj je prisotnih tudi spevnih vokalov, vendar tu bolj v ospredje pride močan kitarski riff s potresno ritem sekcijo. Logično tretji del Distraction služi kot pomiritev. Morebiti bi bila skladba idealna za zaključek albuma zaradi prisotnosti nežnih godal in melodične kitare. Pa vendar bi bilo to prelepo. Distraction Nulla je kaotična in disonantna. Pravzaprav se ne ve, kaj skupina želi povedati s tem, vendar deluje nekonvencionalno in predvsem Wilderun s tem pokažejo sredinec predvidljivim Disneyjevim lepim koncem. Lahko pa se smatra za konec tudi dodatek Everything In Its Right Place, ki je sicer priredba Radiohead, a seveda prirejena na izviren Wilderun način.

Wilderun z Epigone v eni uri nedvomno prepričajo. Album ima polno informacij, potrebnih je več poslušanj, ker je tudi veliko nepredvidljivosti. Lahko bi se tudi kaj očitalo, npr. da je zadeva predolga in razvlečena, a vendar zadeva le ima glavo in rep in deluje premišljeno. Epigone nedvomno navduši s svojo lepoto, melodiko, temačnostjo, brutalnostjo in domiselnostjo. Album pa prav tako odlikuje tudi vrhunska produkcija in zvočna slika. Vsekakor Wilderun lahko zadovoljijo marsikaterega poslušalca progresive, ki prisega na Opeth, Porcupine Tree, Devina Townsenda in druge. Tako kot predhodnik Veil of Imagination se tudi za Epigone lahko napove, da se bo znašel na marsikateri lestvici najboljših albumov leta 2022.

9/10

Seznam skladb:

  1.     Exhaler
  2.     Woolgatherer
  3.     Passenger
  4.     Identifier
  5.     Ambition
  6.     Distraction I
  7.     Distraction II
  8.     Distraction III
  9.     Distraction Nulla
  10. Everything In Its Right Place

Zasedba:

Evan Anderson Berry – vokal, akustična in električna kitara
Dan Müller – bas, klaviature, dulcimer
Jon Teachey – bobni
Joe Gettler – solo kitara
Wayne Ingram – kitara, mandolina, lap steel kitara

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki