Kraj: Menza pri koritu, Ljubljana
Datum koncerta: 02.05.2010
Število obiskovalcev: 60
Cena karte: 10 €, na dan koncerta 12 €
”Nekoč so ljudje verjeli v boga Pana,” – bi lahko rekli ob pogledu na približno dvajset ogromnih kresov, ki so se vrstili ob cesti Portorož – Ljubljana na predvečer delavskega praznika. Bolj kot na praznovanje 1.maja je mogočnost ognjenih zubljev spominjala na krasovanje ob čaščenju sonca.
Torej, idealna atmosfera na dan koncerta skupine Zu, ki z ognjeno močjo staplja nezdružljive glasbene elemente v katarzično lavo (če si sposodim primero iz aktualnega dogajanja v svetu). Kar se na albumih odpre kot primitivno – kompleksno, vroče – mrzlo, jazz – rockovsko – metalno, se v živo razširi v vse smeri neba, predvsem pa v telesa poslušalcev.
Zu so nas po petletnem premoru ponovno obiskali. Kar nekaj časa je trajalo, glede na to, da skupina izhaja iz glavnega mesta naše zahodne sosede, torej bližnjega Rima. Predstavljali so zadnji studijski album, Carboniferious, ki so ga izdali v začetku leta 2009 pri Ipecac recordings (založba frontmana Faith No More in ostalih njegovih nekonvencionalnih skupin, M. Pattona). Na koncertu so že prodajali LP verzijo albuma, ki so jo izdali pred dobrim tednom z rahlo spremenjeno vizualno izvedbo ovitka; medtem ko cd plošček krasi črno-bela slika gore, ki se dviga proti temačnemu nebu, umetnik, ki je s skupino že sodeloval, je na LP-ju goro poosebil in na njenem vrhu nakazal človeško podobo, za katero se nam zdi, da nas tiho opazuje. Carboniferious velja za najbolj ”rockovsko” obarvani album skupine. Ja, rock, saj Zu sestavlja ritem sekcija z Jacopom Battaglio na bobnih, Massimom Pupillom na basu in Luco T. Maiem na … saksofonu. Eeeeer, torej bobni, bas in saksofon? Pa naj še kdo reče, da ni rocka brez električne kitare (sicer delno prisotnost kitare na omenjenem albumu med drugimi pokriva gost King Buzzo iz skupine Melvin (ki prav tako deluje pod okriljem založbe Ipecac) pri pesmi Chthonian, medtem ko je Mike Patton dodal svoje vokalne sposobnosti pri Orc in Soulympics).
Carboniferious pomeni premogoven, označuje pa tudi obdobje paleozoika, karbon. Če besedo razdelimo na dva dela, dobimo carbon in ferous. Carbon, torej ogljik, ima atomsko število 6 (omenjeno pomenljivo število simbolizira harmonijo, ravnovesje, iskrenost, resnico) njegova alotropa sta vsem znana trden diamant in krhek grafit. Ferous izhaja iz prvotnega pomena fiero, ponosen, dostojanstven, plemenit in feroce – ki se prepušča občutkom, pogumen, ognjevit; obe besedi sta kasneje dobili negativne pomene divji, neukročen, strašen, grozen.
Vseskozi, tudi ob popačenih cvilečih tonih saksofona, ko se zdi, kot da dajajo merjasca iz kože, nas inštrumentalni trio opozarja in svari a hkrati pomirja s pomočjo simbolov, ki jih jemljejo iz bogate italijanske zgodovine. Že mit mesta, iz katerega izhajajo, vsebuje elemente živalskosti, volkulja (zver – belva – fera – ferous), ki v svoji moči in pogumu zmore nuditi varnost Romulu in Remu. Celo hranila ju je, kot mati narava hrani nas, a je potem spet na nas, da se odločimo, kako se bomo vračali k njej. Gora na ovitku albuma, z iglastim gozdom ob vznožju, spominja na Dantejeve Vice; pekel in trpljenje sta že za nami, torej v gozdu, z vzpenjanjem po gori se očiščujemo, kar se zaključi na vrhu gore, kjer nas še čaka ognjeni meč – ali pa naši kresovi.
Pred italijanskim triom so nastopili slovenski Žoambo Žoet Workestrao, ki sem jih zaradi raznoraznih peripetij na poti do Metelkove žal zamudila. Je pa priprava odra za nastop težko pričakovanih Zu bila kar dolgotrajna. Zdela se je kot priprava svetega prostora (kar za glasbenike, ki koncertirajo s srcem, nedvomno je), od koder bo med obiskovalce krožila prvobitna resnica. Krepko čez polnoč (je skupina mogoče z namenom čakala, da se zadnji aprilski dan prelevi v prvi dan petega meseca (seštevek dneva in meseca znaša število 6)? Ali so nam hoteli zaigrati na soboto, dan, ki je v nekaterih religijah enakovreden nedelji po krščanski verski tradiciji) smo lahko zaploskali začetku enournemu potiskanju potlačenih kolektivnih vzorcev na površje.
Luca je v Menzi pri koritu igral na bariton saksofon. Pa ne samo igral, po trupu tega toplozvočnega senzualnega inštrumenta je tudi tapkal, udarjal, in se s tem postavil ob bok ritem mašine – za kar se je posluževal tudi mikrofončka na saksofonu.
Bobnar je lomil tempo na nepredvidenih mestih a vedno ob pravem času, prinašal a-ritmičnost v ospredje, se je pa tudi umikal in pustil oder saksofonu in basu, ki sta se parkrat znašla v dvoboju, oba v vlogah, v katerih ju nismo vajeni videti, še manj slišati. Massimo je mojstrsko, skoraj manično distorziral zvok svojega basa, tako da kitar v nobenem trenutku nismo pogrešali. Suhoparna definicija ”math rocka” je dobila živo podobo. Vibracije njihove neustavljive moči so se prenašale v naša ušesa, a kar bi se naključnemu obiskovalcu zdelo zlovešče in rušilno, se je izkazalo za dobrohoten klic k vrnitvi k naravi.
Na začetku koncerta je saksofonist pozival občinstvo k glasnejšim odvzivom na njihovo glasbo, Jacopo je še nekajkrat skušal animirati ”predodrje”, a na žalost je bilo obiskovalcev kar premalo, da bi tok navdušenja nemoteno stekel od publike na oder in nazaj, kar se je pokazalo predvsem na koncu, ko nismo bili deležni encor-ja, čeprav smo se oglašali navdušenosti primerno s ploskanjem in ostalimi zvočnimi efekti.
Prečiščevalno vzdušje se je umirilo, dvorana se je skoraj izpraznila. Kresovi so se spremenili v tleči pepel. Pan ostaja med nami in nas kliče, Zu to vedo, vzemite njihov album v roke in se prepričajte, do naslednjega njihovega nastopa.
Fotografije: Mia Milharyčič
Galerija slik
