Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: hipodrom / Šentvid pri Stični / Slovenija
Datum koncerta: 09.05.2009
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: 0,00€ (prost vstop)
No in tako je napočil drugi dan jubilejnega, to je 10. zaporednega bikerskega festivala na hipodromu v Šentvidu pri Stični (za tiste skregane z geografijo, je to dokaj blizu Ivančne Gorice), pod taktirko organizacije Moto kluba MK Fire Group. Dogodek pridobiva iz leta v leto na pomenu in veličini. Če so lanskega leta zastopali barve prvega nosilca tega festivala nostalgični zimzeleni yugo-rockerji Riblja Čorba, so letos nasledili to funkcijo legendarni britanski punkerji Anti Nowhere League. Pisal se je drugi dan festivala. Zaradi obvez smo bili prisiljeni izpustiti ogled Eksodus, legendarnih zagrebškiih punkerjev, ki so prvi ogrevali oder, nikakor pa nismo zamudili nastop zasedbe Lene kosti, povratnikov na slovensko metalsko prizorišče, ki so se izkazali za več kot posrečeno ogrevanje pred nastopom legendarnih britanskih punkerjev.
Po doslej odigranih nastopih, ki so se zvrstili po oktobru 2008 in ponovni združitvi skupine, Lene kosti zagotovo tako velikega odra še niso imele pod nogami, kot je bil ta, ki jih je pričakal na tem festivalu. Ta nastop skupine, pa je bil zanimiv še zaradi dveh dejstev. Bil je zadnji z originalnim članom zasedbe, bobnarjem Igorjem Kremenškom in prvi z novim basistom Gregorjem Brenkom.
| LENE KOSTI (besedilo: Aleš Podbrežnik): |
Lene kosti so začele svojo invazijo na festivalu malo pred deseto zvečer. V skladu s pričakovanji so napadli oder s skladbo preprostega riffa, a pravega in potrebnega potresnega sunka, I Got The. Že ob samem prihodu je skupina naletela na izredno dobro ozvočenje, še posebej se je to čutilo na poudarjenem “echo” efektu, ki je spremljal Krušičev vokal.
Ne glede na dejstvo, da je večina še naprej lenuharila pod odrom s striptizetami, ali si hladila glave s krepčilnimi alkoholnimi zvarki pod šotorom, je prva vrsta kmalu postala zapolnjena, medtem ko je preostanek firbcev sprva skupino spremljal iz nekoliko večje in previdnejše oddaljenosti. Lene kosti se niso zadrževale in se s prvim trenutkom zavihtele in spravile v zavidljiv energetski galop, v katerem skozi tričetrt ure fantje nikakor niso hoteli popustiti. “Heroje” bikerje, rockerje, metalce in preostalo “uporniško” klatež, kolikor nas je opazovalo skupino pod odrom so pridobili na svojo stran zlasti ob izvedbi Joan Baez klasike Diamonds And Rust, ki jo večina danes verjetno zelo dobro pozna zahvaljujoč prvi uradni predelavi, ki so jo še v prvi polovici sedemdesetih udejanjili pisci sodobne metal biblije Judas Priest. Navkljub odvečnemu Dmolu nekje na sredini skladbe in začetnih zvočnih peripetijah, so Lene kosti bravurozno izvlekle klasiko, zahvaljujoč izredno zavzetemu petju Milana Krušiča, ki je s svojim pristopom vnesel v skladbo to, kar si navadno želi vsaka skupina, ki se loti določene priredbe. Del Lenih kosti je prelil vanjo. Odlično petje, lahko rečem edinstveno, ki je v tem elementu prineslo skladbi pravo “Lazy bones” preobleko. Upam, da bodo to skladbo Lene kosti obdržale v set listi tudi na prihodnjih špilih.
Sledita pogubni Iron Dragon in pobesneli Warrior, zatem pa se pod odrom znova sprosti več hrupnih reakcij, ko skupina napove skladbo Russian Girl. Na moji levi se zasliši komentar: “To je njihov najbolj znani komad!” možakarja, ki se je tako prerinil do ograje. Žal je po Marcovem kitarskem uvodu, močno “prdnilo” za odrom, saj očitno nekaterim bikerjem ne gre v račun, da glasba lahko prevzame pozornost nad njihovim “turiranjem” motorjev, kar le potrjuje topoumnost in nespoštljiv odnos do nastopajočih, kot tudi do vseh tistih, ki nas je koncert zanimal. Tako so se Lene kosti zaradi motornega hrupa v ozadju pri Russian Girl uvodoma nekoliko izgubile, saj so skladbo pričele v kontra ritmu, a je bila nevšečnost kaj hitro sanirana. Kvintet je razvil odličen galop in nepopustljiv grabež sočnega boogie metal energetskega fluksa, ki mu je poveljeval vneti Krušič z odličnim avtoritativnim vodenjem skupine in komunikacijo s publiko. Zasedba je prignala svoj nastop s skladbo Do Or Die do konca, potem ko je skladbo razpotegnila v izhodnem delu z vključkom parodije na skladbo Johnny B. Goode Chucka Berryja, skozi diktiranje. “Bye, bye, bye…”.
Druženje s ponovno oživelo skupino, katere nastop si obetamo že, dne 18.05.2009, v ljubljanskem Orto Baru, kjer bo predstavila tudi novega bobnarja, za enkrat še neuradnega člana zasedbe, Miho Nedoha (Forgotten Eden), je bilo vredno “greha” (obiska)! Predstavilo je zasedbo, ki je znova zelo angažirana in zagnana. Manjka jim le še novi avtorski material, s katerim bi lahko koncerte podaljšali, kar pa upajmo da se bo kaj kmalu zgodilo. Fantje mikastijo na polno. Kitarski riffing je strupen, Brenko je nadvse uspešno prestal svoj ognjeni krst, Krušič pa je že z uvodnim “screamom” v I Got The opozoril, da mu še zdaleč ni zmanjkalo sape in da zna in zmore še danes na odru povleči visok in eksploziven vrisk, naravnost iz globine svojih jajc.
| ANTI NOWHERE LEAGUE (besedilo: Lea Lesar): |
Ko se je 2. februarja leta 1979 zaradi prevelikega odmerka heroina končalo življenje razvpitega Sex Pistols basista Simona Johna Ritchiea, bolj poznanega pod imenom Sid Vicious, se je zdelo, kot da je z njim preminil eden najbolj legendarnih in razvpitih članov britanskih punk skupin. Blitz, The Exploited, One Way System, Anti-Nowhere League, Abrasive Wheels, English Dogs, Peter & the Test Tube Babies, Chaos UK, Partisans, Outcasts, UK Subs, The Clash niso nikoli prej niti poslej tako polnil časopisov, kot v tistem času Sex Pistols. Četudi so imeli prav vsi podobno visok staž, se jim je verjetno še najbolj približal četverec Anti Nowhere League iz Royal Tunbridge Wellsa. Prvi singel “Streets Of London” (v originalu ga izvaja Ralph McTell), ki je napovedal njihov debitantski album “We Are … The League” (1982), je v trenutku od izdaje leta 1981 zasedel prva mesta britanskih glasbenih lestvic. A hvalospev ni trajal dolgo, saj so oblasti njegovo predvajanje zaradi nespodobnega besedila kmalu prepovedale. Po nekaterih kadrovskih menjavah, snemanju v nekdanji Jugoslaviji, turnejah z UK Subs, The Exploited, Chelsea in drugimi, ter drugem studijskem albumu “The Perfect Crime”, je skupina leta 1987 razpadla. Strast po igranju je ponovno zanetila Metallica, ko je leta 1992 predelala njihovo pesem “So What”. Animal, Johny, Nato in Shady, ki so svojo pot začeli daljnega leta 1980, dve leti zatem izdali prvenec, so se tako vrnili na koncertne odre, po katerih rojijo še danes. Prvovrstno punk zabavo so motoristom in drugim priveskom pripravili tudi v Šentvidu pri Stični.
Nedvomno so bili Anti Nowhere League daleč najbolj pričakovana skupina tega večera, saj so, začenši z “We Are The League”, pod oder privabili precejšnje število poslušalcev in brutalnih plesalcev. Pesem, ki je bila izdana na njihovem istoimenskem prvencu, ni bila edina zaigrana s tega albuma. Še več, ANWL so omenjenemu albumu posvetili največ pozornosti, saj so, z izjemo treh, zaigrali vse preostale skladbe. Tako so se v naslednjem vrstnem redu zvrstile “I Hate … People”, “Snowman”, “Animal”, “Let`s Break The Law”, “Woman” (pesem sta na odru še dodatno začinili striptizeti), “Streets Of London” “Can`t Stand Rock`n`Roll” in “(We Will Not) Remember You”. Ostali albumi so bili bolj kot ne potisnjeni v ozadje, saj so priložnost zazveneti v živo dobile le “Pig Iron”, “Fucked Up And Wasted” in “Burn `Em All” s tretjega albuma “Scum” (1997), “Dead Heroes” s petega “Kings And Queens” (1997) ter “The End Of The Day”, “Medication” in “My God`s Bigger Than Your God” z zadnjega, sedmega izdanega albuma “The Road To Rampton” (2007). Čeprav sta brez pozornosti ostala kar dva albuma “The Perfect Crime” (1987) in “Out Of Control” (2000), ANWL niso mogli mimo enega njihovih najbolj prepoznavnih komadov “So What?”, ki se je prvič pojavil na B strani njihovega prvega singla “Streets Of London” (1981). Pesem je toliko bolj razpoznavna tudi zaradi Metallice, ki je svojo verzijo ustvarila v začetku devetdesetih in jo kasneje vključila v album “Garage Inc.”.
Približno uro in pol trajajočo pristno punk rock veselico so Anti Nowhere League zaključili s kar dvema dodatnima vrnitvama na oder. Prvi povratek je poleg že omenjenih “My God`s Bigger Than Your God” in “Burn `Em All” zaznamovala še pesem “Fuck Around The Clock”, ki je bila kot singel izdana leta 1989. V drugem povratku je bila zbrana množica priča dvema ponovitvama, “We Are The League” kot prvi in “So What?” kot drugi. Po besedah Johnya Skullknucklesa je bil sobotni nastop eden tistih nepozabnih, prav tako kot dan prej v hrvaški Rijeki.
| epilog: Aleš Podbrežnik |
Za Anti Nowhere League se je občinstvo hitro zgrnilo pod drogom s striptizetami in cedilo sline v premoru, medtem ko so The Drinkers že pripravljali oder za svoj nastop. Ti so vskočili v akcijo zadnji hip, saj so Hrvatje Asylum tik pred zdajci bili prisiljeni odpovedati svoj koncertni nastop na festivalu. No žal vas moramo to pot razočarati, kajti za nastop skupine The Drinkers je tudi nam zmanjkalo moči in smo se zato napotili nazaj domov, proti toplim posteljicam, da zapremo svoje trudne očke in se zazibljemo v krvavo prigarani sen. Nedvomno so The Drinkers priredili novo nepozabno zabavo, mi pa se jim bomo ob prvi priložnosti odkupili s konkretno koncertno reportažo!
fotografije: Miha Mally
Setlista
EKSODUS LENE KOSTI ANTI NOWHERE LEAGUE THE DRINKERS LENE KOSTI set lista: 1. I Got The 2. Stones Of Death 3. Diamonds And Rust 4. Iron Dragon 5. Warrior 6. Russian Girl 7. Rock Power 8. Do Or Die ANTI NOWHERE LEAGUE set lista: 1. We Are The League 2. The End Of The Day 3. We Will Survive 4. I Hate … People 5. Snowman 6. Animal 7. Skull And Bones 8. Let`s Break The Law 9. So What 10. Dead Heroes 11. Medication 12. Woman 13. For You 14. Streets Of London 15. Pig Iron 16. Can`t Stand Rock`n`Roll 17. (We Will Not) Remember You 18. Fucked Up And Wasted — dodatek — 19. My God`s Bigger Than Your God 20. Fuck Around The Clock 21. Burn `Em All — dodatek — 22. We Are The League 23. So What
Galerija slik
