Kraj: Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 29.12.2006
Število obiskovalcev: 2512
Cena karte: 1.800
No, pa je prišel na vrsto tudi vsakoletni Božični Rock Koncert v Postojni. Tokrat se je dogajal že trinajstič, a vendar sem se tam znašel komaj prvič, torej sem izgubil nedolžnost končno tudi jaz. Preprosto je idealen dan, težko spregledljiv ali izmuzljiv dogodek, zlasti zato, ker ima bogato tradicijo in zlasti zato, ker je postojnski konec tisti del Slovenije, kjer lahko doživiš eno najbolj pristnih rockerskih veselic. Samo korak stran iz meglene ljubljanske kotline se ljudje veselijo ne da bi iskali soj žarometov, kajne sprijena Ljubljana z zafurano MTVjev-sko zdegenerirano generacijo svojih vzgojenih adolescentkov?
Po vsej moji izčrpanosti in praznini, ko sem čutil, da potrebujem duševni mir, da se umaknem v samoto, da imam poln kufer koncertov za letos, pa preprosto nisem mogel pozabiti na prijazno prijateljsko ustno vabilo Ekija, kitarista legendarnih slovenskih hard rockerjev Mary Rose, ko smo se ob priložnosti srečali v Ljubljani kakšen teden prej. To srečanje je bilo odločilno, da sem se podal v Postojno. Moja glava je bila pravi balon in vendar tega dne preprosto nisem imel početi prav nič pametnejšega za svoj dobrobit. Praznik je, službe ni, RockLine je dobil že svoj dnevni “up-date”, hudiča, kaj imam res tako dolgočasno življenje? Razveseli me Janijev klic, s katerim sva bila v neobvezni navezi, za morebitni desant na Postojno. Bili so pač prazniki in glave odklopljene, čeprav sem hlepel po miru, ki ga vselej napoveduje božična svečanost, a letos je bil moj december vse prej kot svečan, bil je delovno krvav.
Prijaznost povsod, kamorkoli se ozreš. Od varnostnikov, policije, do punce, ki je skrbela za sezname akreditiranih ter prodajo vstopnic na enem izmed šalterjev. Da so se mi usta razlezla v nasmeh, je kmalu zatem poskrbelo srečanje RockLine ekipe z RTV-jevsko sveto trojico Prpič – Bulič – Vene. V kantini backstagea je bilo že pridno veselo in znani obrazi so drug za drugim deževali v prostor. Tu je bil tudi Eki, za katerega je bil ta dan definitivno nekaj posebnega. Njegovi Mary Rose so namreč izdali novi album “Feniks” točno na dan tega festivala in skupina ga je že veselo prodajala po pravi božični ceni za smešnega jurja plus eno petino le tega (200,00 SIT). No, tako se to vrti. Ekiju in Mary Rose se je na ta dan rodil “Feniks”, nekdo drug pa je za vedno vzel slovo (James Brown r.i.p.). Domačnost, pristnost, pozitivna energija, pade steklenica Canadian Cluba in pravi rockerski duh je tu. Ni kaj. Postojna. Dobrodošli.
Hopla. 20.30. Outsider se znajdejo na odru. Preseneti me odličen zvok, odlična razsvetljava. Komaj se je začelo. Fantje napredujejo iz kroga v krog. In novi bobnar je v postavi, lepo, lepo. Brez kitarista Žike seveda ne gre, gonilna sila skupine, karizmatični Miško, pa je povsem neobremenjen nad pogledom v prazen parter norel in podžigal peščico pod odrom. Fanta sem nazadnje gledal na Biker’s Festivalu v Hruševju avgusta letos in tako on kot cela skupina so se v Postojni počutili povsem doma. Odličen pevčev vokal in suverena igra je dosegla svoj klimaks ravno ob koncu, ko so Outsider usekali legendarno Ne spavaj mala moja velikih Bijelo Dugme.
Krepko preko 21.00 so ogrevali še skoraj povsem prazen parter Sons, ki so ponudili svojo izpeljanko in vizijo melodičnih rockovskih šablon vpetih v moderno “groove” vibracijo. Lepo nadaljevanje, mešanica avtorskih skladb in priredb. Pogrešati pa je bilo nekaj več zavzetosti na odru, nekaj več jeze in napadalnosti, ki bo že še prišla. Vsekakor fantje! Bi vam privoščil več ljudi pod odrom, a situacija tokrat žal še ni dozorela. Seveda ni manjkala tudi Shiora v repertoarju! Fantje si veselo nabirajo kilometrino in upajmo da s tem tudi lastno prepoznavnost!
Tam okrog 22.00 je na oder stopil duet dveh pridnih fantkov Da Phenomena, seveda ob pomoči in podpori bobnov. Izraz, ki je prenesen v sedanjost iz zapuščine disco funka sedemdesetih, sloni na čvrsti in kompaktni ritem liniji, ki je osnova vsega. Brez tega lahko Da Phenomena zmrznejo v trenutku. Vsekakor nič posebnega gledano v svetovnem standardu, a lepa popestritev na slovenskem prizorišču, ni kaj. Lepi fantje, lepe skladbe in občasni poredni pogledi. Naravnost za punčke. Tudi parter je bil sedaj lepše obiskan, za kar je poskrbela že bolj pozna ura, ki je bila glede na razporeditev nastopajočih bolj ugodna. Odziv publike je bil mnogo večji kot pred tem na Sons in Outsider. Kot povedano. Izdelan nastop, samozavesten. Skratka trije ljudje in poln zvok, zahvaljujoč odlični ritem liniji in komunikaciji med bas kitaro in bobni, nasneti ženski spremljevalni vokali, ki so objemali “fantkasto androgenost” osnovnega vokala. Da Phenomena so dejansko potencialna napoved komercialnega fenomena v Sloveniji. Gradijo svoj imidž po okusu slovenskih množic, kar je sila pomembno za preboj, uspeh in plačilo za vloženo delo. Po drugi plati pa, daleč od tega, da bi bili nemara po energičnosti izvedbe in kvaliteti zobne sklenine potencialni slovenski Grand Funk Railroad.
23.00. Mary Rose že razganja na odru. Ljudi je bilo še nekaj več v dvorani. Skupina udari takoj z lastnim avtorskim materialom. Kot sem že v začetku omenil, je bil ta dan za Mary Rose nekaj posebnega, nekaj veličastnega. Skupina je namreč uradno izdala hkrati tudi svoj drugi studijski album “Feniks” (po prvencu “Rocks Off” iz davnega leta 1990). Nisem skrival mrzlične evforije pred njihovim nastopom, kajti v postavi kakršni so, posegajo vsekakor po samem vrhu slovenske hard rockerske scene in praktično sodijo v peščico, ki ohranja čast v nošnji tradicije klasičnih hard rock korenin. Te karikirano obsegajo glam/sleaze rock leta v katerih so bili pravzaprav rojeni z večnim izročilom klasične Rainbow – Deep Purple hard rock šole.
Avtorske skladbe Sam, Izgubljen v času, Strah pred užitkom, Krivda, Najdražja in zaključna Kralj za eno noč v katero so bile pomešane The Trooper (Iron Maiden, le glavni motiv in prvi dve kitici), The Final Countdown (Europe) in zlati presenečenje njihovega nastopa Video Killed The Radio Star (The Buggles), kjer sta v izvedbi seveda izstopala Davor (klavitaure) in Žak (vokal). Mary Rose dihajo s prerojeno ekipo dejansko kot ptič feniks. Čutiti je željo in kreativno samodopolnjevanje celotne peterke, čuti se da fantje nosijo vizijo in da dihajo skupaj za isti cilj. Skupina nas je dokončno odpihnila z izvedbo The Show Must Go On (Queen). To ni nikakršna nakladancija in vendar ob tem kar sem videl, lahko mirno rečem, da lahko Brian May vpokliče v svoje vrste namesto Paula Rodgersa (ex-Free, Bad Company) k petju Queen klasik našega Žaka. Ne vem ali je imel pevec svoj poseben dan, vokal je bil ogret na optimalno “delovno temperaturo” in njegova izvedba je jemala dih. Zlasti izvedba skladb z angleškimi verzi. Grčavost slovenščine s č-ji, ž-ji, š-ji r-ji, ti v artikulaciji, da jih izpelješ, jemljejo moč, mehkoba angleščine pa ti omogoča, da moč ohranjaš in jo celo skozi komade nadgrajuješ. Davor na Hammondu, Eki na kitari vseskozi v izvrstni komunikaciji, uprizorita celo duhoviti navzkrižni preplet solaž, klena ritem linija obeh najmlajših članov (basist Mitja Kobal in bobnar Jure Doles) zasedbe je natančna kot švicarska ura. Žak ni pozabil na vnos glama, ko je bil napravljen v svečenika. Že tako visokorasli pevec je v takšni opravi deloval na odru še višje in še bolj avtoritativno. Odlična ideja. Glamour sodi k Mary Rose in fantje morajo graditi na tem v izpeljavi svojega videza tudi v bodoče. Njihov hard rock izraz pač nosi “angleška” jajca, ki jih slovenske skupine – sive miši skoraj kot po pravilu nimajo in to je skriti poker asov, ki si ga Mary Rose priigrajo. Ljubitelji melodičnega hard rocka, okorelo okostenelega, a skozi prizmo obujenih Mary Rose nabitega s svežino in rušilnim zagonom njihove lastne akcije, smo končno dobili nekaj, na kar smo lahko ponosni tudi v slovenskem merilu, tako kot so Švedi lahko ponosni na Europe. Nova budnica po Martin Krpan je tu! Kvalitativni vrhunec festivala je bil nastop Mary Rose, po žaru, po želji dokazovanja. Moralni zmagovalci večera. Ni kaj, za povrhu je svoje opravil tudi domač teren. Seveda morajo Mary Rose odzive publike, še vedno otipavati med nastopi z vključevanjem priredb znanih tujih izvajalcev, a v goriščni točki nastopa Mary Rose, je celotni festival atmosferično zrasel za jasno ločnico višje.
Polnoč je bil idealen čas za koncertiranje na tem festivalu. Na oder so tako stopili Šank Rock. Skoraj tako kot Mary Rose, obvezni, skoraj vsakoletni obiskovalci božičnega rock festivala v Postojni, legendarni hard rockerji, ki so si v vseh letih delovanja in izdaje plošč ustvarili spoštovanje, renome in ceno, so bili tako prvi, ki so praktično do poslednjega kotička napolnili dvorano. 1.800 podivjanih glav starostnega ranga srednješolskih obveznosti je doživljalo svoj delirij in norelo ob ponarodelih skladbah: Laški pir, Jaz nimam noč za spanje, Pravljica o mavričnih ljudeh, Rokerji, Delam, kar paše mi. Seveda tu ni manjkal izmed vseh zimzelenov verjetno najbolj zimzeleni Metulj, udarna balada, kjer sem pogrešal v solaži Petkoviča kanček več mehkobe, tako v prijemu, kot zvenu. Sicer pa kapo dol. Standard. Primerjave po odhodu Zuljana med zdajšnjimi in Zuljanovimi Šank Rocki so odvečne, neaktualne. Skupina deluje odločno, zrelo, poseduje izdelano rutino in vsakdo na festivalu tega dne je lahko preprosto sledil preteklim izkustvom s srečanj s skupino po ključu: “Kar iščeš, to dobiš”. Izreden je bil pogled na dvorano, zlasti parter v katerem je temperatura nevarno zrasla do vrelišča in se je cel parter dvignil in strumno poskakoval pod toni Šank rock. Skratka Šank rock ob idealni uri na prizorišču. Ne popuščajo – preverjeno. Počakajmo še, kaj bo prinesla nova plošča.
Glavni gostje so bili letos na festivalu Big Foot Mama! Kako popularna je skupina pri nas sploh ni potrebno omenjati. Pogled na razbeljeno dvorano je povedal vse. Skupini je izredno godila situacija. Druščini mamine velike tace ni bilo niti potrebnih kdo ve kako velikih naprezanj, da je obnorela prisotno občinstvo. V parterju je postalo prekleto napeto, celo več kot prenapeto in peklensko tesno. Punčkam se je vrtelo v glavah in zaslišalo se je kar nekaj evforičnih družnih krikov iz njihovih odraščajočih grl, ki so v pavzah med komadi odjeknili iz prvih vrst in so tam nekje na drugi strani dvorane pri točilnih pultih ohranjali pri zavesti tudi že številne opotekajoče, ki so neutrudno gasili svojo žejo s pirčkom. Tradicija, znanje, rutina in odločnost, avtoriteta. Plod izkušenj in dolge glasbene poti. Vžgale so seveda Sam prjatla, Lajf, Dolg nazaj, Vrn’ se k men’ in še nekatere preverjen uspešnice. Ni kaj, v celoti gledano, vštevši norijo dvorane med nastopom, so Big Foot Mama, z navidez mnogo manj truda, seveda uspeli odnesti prvo mesto nastopajočih. Priljubljenost skupine je izredna.
Zvok skozi ves festival je bil odličen. Tonski mojstri so zavzeto poskrbeli za svoje skupine. Najbolj je med njimi izstopal “rastaman”, ki je skrbel za Da Phenomena. Ta je kar odplesal repertoar skupine, medtem ko se je igral s “knofki mešalke”. Prav tako ni bilo mogoče zaobiti optimalnega izkoristka nastopajočih v odrski osvetlitvi, plus velik oder, da so skupine lahko s pridom izkoristile priložnost, ki se ti ponudi, da se lahko maksimalno razživiš.
Žal sem tudi sam občutil težo in breme nabitega koncertnega urnika, svoje je doprinesla teža alkoholnih zvarkov, ki je dodatno šibila kolena in tako so bili AC/DC cover band obsojeni na našo ignoranco. Njihov koncert je bil napovedan za 2.30 zjutraj. Noč je bila še dolga in rajajoča. Fantje brez zamere!
Prijazne cene piva, 0.5 litrski kozarci, sproščujoča pozitivna energija, smeh, navdušenje, radoživost, ki so se širili od vsepovsod. Škoda, da se zgodi le enkrat letno in vendar je ravno v tem največji čar, ki ga nestrpnost v pričakovanju tega dogodka s strani množice pripelje do edinstvene atmosfere, ki jo lahko začutiš le tu, na tradicionalnem Božičnem rock festivalu v Postojni. Res, da se večinoma razvajeno potikam po tujini na tovrstnih festivalih in vendar nimam česa dodati. Praktična popolnost v pristopu in delu organizacije. Hvala organizatorju za takšen sprejem! Se vidimo na veselem Božičnem kotrkalikanju znova prihodnje leto!
Setlista
1. OUTSIDER 2. SONS 3. DA PHENOMENA 4. MARY ROSE 5. ŠANK ROCK 6. BIG FOOT MAMA 7. AC/DC COVER BAND
