20 let izštekanosti s stilom (2013)

Jure Longyka
0 20

Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: torek, 03.12.2013


Kako dober je glasbenik, ko mu vzameš kozmetiko efektov, namesto kričeče distorzije pa mu v roke ponudiš zgolj zvočno resonantni trup akustične kitare, ga posediš pred mikrofon in mu daš možnost, da zgolj s parom lastnih glasilk ter uigranimi prsti postreže s prečiščeno formo svoje glasbe? Malo je takih asov, ki sem jih v zadnjem času zmogel poslušati dlje kot par minut, saj pozerjev in nakladačev ne manjka, če pa na svetovni sceni akustika kot čista forma ne zaseda osrednjih radijskih valov, pa je v Sloveniji po uvodni izposoji, poustvarjanju uveljavljene in preverjene forme velikih, svoj zakoreninjeni format dobila oddaja, ki na akustiko in neskvarjeno zvočno iskrenost toliko bolj stavi že celih dvajset let. Morebiti se spremembe na tej strani Alp, še bolj pa v prostorih nacionalnega medijskega ponosa, trdnjavi jezikovne in glasbene nadstandardnosti, v stavbi poleg dečka s piščalijo, spremembe dogajajo počasi in komaj opazno, vendar ostaja nekaj popolnoma nespremenjenega – kar ni pokvarjeno, ne spreminjaj niti za ped! In prav po tem imperativu je »vaš omiljeni DJ Jure« letos dopolnil polnih dvajset let svoje radijske oddaje, ki je prerasla formo Radia Študent, se pred petnajstimi leti vsidrala v prostore Vala 202, postregla z več kot 200 oddajami in preštevilnimi gosti, se parkrat iz intime radijskega studia prikradla na velike odre ter tako postavil statement, da so Izštekani v našem prostoru nekaj več. Sam imam smolo, da me spomin ne zapušča tako hitro in po prvi averziji na oddajo, ki si je preveč dobesedno izposodila format neke zelo poznane ter gledane oddaje, ki je zaznamovala MTV generacijo z nepozabnimi izlivi čustev in senzualnosti glasbenikov, kot so Eric Clapton, pa Nirvana, Alice In Chains, Pearl Jam, Neil Young, Sting in še bi lahko naštevali. Slovenija je bila po mojih standardih iz tistega časa prekleto premajhna, da bi lahko kaj takega, kot so Izštekani, vozilo vlak v nedogled, a sem se, kot kaže tedaj uštel. Dobrih, ma kaj dobrih – izvrstnih glasbenikov premoremo dovolj, da je Jure Longyka uspel v nedrje svojega akustičnega univerzuma zvabiti dovolj gostov za več kot 200 oddaj. Po prvem izšteku davnega leta 1993 s Sokoli in neuničljivim Perotom je sledilo malo morje imen domače scene, kot so bila meni ljubi Demolition Group, Miladojka Youneed, Niet, nedavno krasno glasbeno ogoleli in predrugačeni Hexenbrutal, vmes pa se med enim in drugim polom razteza dolga evolucijska časovnica kvalitete in subverzivnosti na en svojevrsten provokativno produktiven način. Niso bili samo domorodni predstavniki avantgarde, saj so Izštekani vmes gostili tudi tujerodne posladke, nekateri gostje so se (tudi zavoljo izkazane kvalitete) zvrstili večkrat, prav zanimiva pa je bila napoved, da bo okrogli 20. jubilej ovekovečen s celovečernim spektaklom v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer naj bi na odru nastopilo enajst sočnih imen slovenske estrade, ki bi, podprti z dvajset glavim orkestrom simfonikov RTV Slovenija izvedlo dvajset skladb v maniri popolne izštekanosti, odklopljenosti, odvrženega zvočnega balasta in vsem na očem ter na posluh! To je bilo vabilo, ki ga ni mogla spregledati takšna masa ljudi, da je bila kapela slovenskega koncertiranja nabita do zadnjega kotička, masa ljudi pa je pod odrom čakala na svoj odmerek perfekcije.

Po malce zguljeni uverturi v živo izvedenih in ta večer premnogokrat slišanih džinglov na rovaš »Vašega omiljenega didžeja Jureta« je oče in duša oddaje, rahlo osiveli, a alternativi nič manj naklonjeni Jure Longyka po parih nagovorih v izključeni mikrofon le premagal tehničnega škrata, nehoteni spodrsljaj pa je postal nemudoma dobra šala ali krasen dovtip za povezljivost s samim imenom krovne oddaje. MC večera je v svojem epskem pripovednem slogu načel zgodbo o rojstvu, metamorfozah in preoblikovanjih same oddaje, ki je krojila in oblikovala tako radijsko ekipo, kot tudi glasbenike v studiu in poslušalce za sprejemniki. Kot eden večjih fenomenov supernov, ki so začele po mileniju hudo bledeti, je nedvomno ime Siddharta, ki pa se je prav z izklopom, z oddaljitvijo od svojega razvodenelega in produkcijsko prenapihnjenega zvoka, v katerem je bilo po prvih erupcijah kreativnosti in avantgardnega draža v zadnjem času bore malo esence (vsaj po plošči Petroleja, če ne že po Sagi je zaslediti popolno izpraznitev kreativnega naboja zasedbe), začela vračati v svojo dobro znano formo. Kriti z dvajsetčlanskim orkestrom RTV simfonikov pod taktirko Patrika Grebla se ljubljanski kvintet v iskanju prave kvintesence odpravi na Nord. Klinik zveni sveže in nenarejeno iskreno, z akustično opravo oprtani Primož, Jani in Tomi pa ob zvokih klasičnega klavirja in Tomaževih dotikih belo-črnih tipk ter potentnim Boštjanovim bobnanjem ogreje na temperaturo suverenega začetka, ki mu ni kaj očitati. Tomi M. zveni bolj zrelo in polno, ostala soldateska pa ne zveni tako napihnjeno in nastavljaško kot, denimo, na njihovem spodletelem spektaklu v Stožicah. Malce prizemljitve je bilo potrebne, da so začele med petimi ločenimi deli teli pravi sinergijski tokovi, se med medosebnimi prepadi vnovič plesti sinapse in mostovi kreativnega zraščanja, del katerega je lahko, tudi po zaslugi megalomanskega projekta Izštekani. Siddharta so ob deseti obletnici svojega uspešnega nastopa na Bežigrajskem stadionu izdali dvojni CD in DVD, del te velike zvočne lepljenke, zvočnega kolaža, ki je izboljšal podobo zasedbe pa je tudi pridih izjemnih glasbenikov orkestra RTV Slovenija. Godalni poudarki na Kliniku, še bolj pa presunljiva nova nota zadnjega izjemnega singla Novi svet (Keaziree). Tomi M. je prišel vnovič s svojimi liričnimi demoni kreative, po novi delitvi sveta pa spisal verze, ki s pretresljivim prizvenom Platine polni oboke Katedrale polno in na način, ki mu lahko vnovič verjamete bolj kot polresnicam izpred parih let: »Novi svet gori / Tišina / Vedno več ljudi v ogenj nosi sanje / Novi svet gori / in spet se bojimo / Novi svet gori / Tišina / Morda je to razlog, da v dimu odletim? / Morda je to razlog, / da ponovno se rodim? / Morda je to razlog, / da podrem vse in živim!«. Markanten uvod, ki mu nato sledi leteča menjava, pred prihodom spomeničarja oddaje, gospoda Lovšina osebno, pa sledi iskreno rojstnodnevno voščilo in dvoranski napev slavljencem – klaviaturistu Siddharte Tomažu in oboistki simfonikov Maji, za Izštekane pa je bilo dovolj, da smo pod odrom dihali in čutili nadaljevanje, ki se je odvijalo s kirurško natančnostjo.

Med zadnjimi takti Siddharte so levo stran odra minimalistično zasedli fantje in možje postave Španski borci, spremljevalne zasedbe spominičarja oddaje Izštekane in moža, ki je vse pravzaprav tudi odprl, začel sezono lova na perfektno različico razelektrene glasbe. Pero Lovšin, starosta slovenskega panka, prvo grlo Pankrtov, pa nato Sokolov in nato sam svoj mojster, gazda ali kakorkoli že temu pravimo, je bil vedno sinonim za žur, za zabavo, ne pa tudi sinonim natančnosti in senzualnosti. Lovšinova pomlajena spremljevalna ekipa, ki jo sestavljata Simon Cukljati in Rok Pogačnik na kitarah, Rihard Zadravec na harmoniki in Perotov »soborec iz francoske revolucije daljnjega leta 1848« Džimi Džej tokrat opremljen s tarabuko, je svoj nastop začelo s country različico Vitezov obložene mize Neko glupo nedeljo. »Če moraš borit se, vrn udarc / če moraš bit mirn sprazn kozarc …« poseden na stol potno hrope Pero, Španski borci pa v maniri preigravanja skladb ob tabornem ognju publike ne prebudijo najbolje. Med člani manjka naboj kemije, zaradi česar izpade Lovšin podoben postaranemu blueserju, rockerju, ki preigrava komade od nekoga drugega. Precej bolj začne dogajat na skladbo Sodn dan, ki napoveduje konec vsega, z vizijo uničene Ljubljane pa se skladba Sokolov s plošče Satan je blazn zmatran iz pradavnega leta 1992 odvije kot nostalgični spomin in poziv k bolj korenitim spremembam stanja, v katerem gnijemo že zadnjih nekaj let. Da je tisoč ljudi dejansko napolnilo Kino Šiška začne kazat malce močnejši aplavz in zadržano pritegovanje refrenu »Kokr se spodobi za sodn dan«, medtem ko Španski borci speljejo svoj malce podaljšani nastop solidno do velikega finala. Nekega presežka tokrat tu ni bilo, ampak dva močna aduta sta že padla na mizo, prav zanimalo pa me je, kaj bo sledilo.

Da slovenci poleg Smolarja, Pengova, Mlakarja, pogojno Kreslinu in Šifrerju dejansko premoremo kleno kantavtorsko moč in potenco, je z izstopom iz sfer zasedb, kot so Katalena, S Filtrom in podobnih eklektičnih poigravanj z mejami dovoljenega dokazal poetično močni in nastrojeni Boštjan Narat. Človek, ki pod videzom mirnega galantnega intelektualca skriva kopico z metaforiko prelite jeze. Strah je odveč je naslov plošče, s katere poletimo v bolj poglobljene globine senzualnosti in barvitega božanja z Naratovim lepim baritonom. CDG 14.45 z odra v ušesa nalije odmerek ujetega trenutka na pariškem letališču Charles de Gaulle, letališču poimenovanem po francoskem predsedniku, ki je v pozni jeseni svojega življenja nekoč napisal »bolj ko spoznavam ljudi, bolj so mi všeč psi«. Nežna kitara, v ozadju pridušeni pizzicato godalne sekcije orkestra, Narat pa v maniri popolne sprostitve poje odo telesu, ljubezni, odtujenosti, slovesu, praznini, egocentrizmu odnosov, strahov, ki so na tem, da crknejo, steklenim spominom in impresijam strasti. Narat je tekoč in prelivajoč, senzibilen, metaforično poln, kontemplativen, je pa res, da po izzvenu kitarskega ubiranja strun, ki spomni za trenutek na Metallicin One, publika ne sprejme perfekcije tako bučno kot bi sprejela kaj bolj znanega z radijskih valov. Mlačni aplavz pripelje Naratov izjemni odrski performans v sklep s cinično jazzovsko lepoto skladbe Zdi se, skladbe z albuma Konec sveta pride vedno nenapovedano. Polna orkestracija deluje presunljivo, ko mladi kantavtor poje skladbo o še eni izgubljeni ljubezni, ki se ni nikoli zgodila, zgodbo o še enem nesojenem znanstvu in romanci. Lepa pripoved o odhodu z randija, na katerega je prišel le en akter, zveni kot nagovor upanju, Sreči, Prihodnosti, lahko pa tudi bolj profano tistemu neznanemu brhkemu dekletu in popolni Ljubezni. Krasna umiritev strasti da oddaji v živo bolj sanjavi pridih.

Po sanjavosti pa je čas za malce humorja, burkaštva, poživitve in neposredne provokacije na avantgardni način. Ljudje razumejo vse, ne? Sigurno! Zato so mi Zmelkoow, primorski nosilci Monty Pythonovskega humorja in intelektualci brutalno iskrenega cinizma tako zelo všeč. Izziv, ki so si ga tokrat zastavili primorski zabavljači, je bil nadstandarden. Tudi vizualno, saj so v času recesije in pomanjkanja nadeli svoja najboljša, dobesedno zlata oblačila ter zasedli levo stran odra. V skladbi, ki naj bi v desetih minutah spletla zgodbo o revolucionarnem duhu in učinkovitosti slovenske mladeži in prevratnikov, je bila krasni odmerek bolj pikrega humorja. »Protesti so šli v hipermarket, o čemer bomo povedali malo več kasneje. Zombiji so se tudi v hipermarketih, tako da so se zadeve samo preselile – ampak se dogaja dalje,« je v sebi lastnem slogu koncertno pripoved začel Goga. »Zapeli bomo en nov komad, ki nosi naslov Pussy revolucija. Pred tem bomo zapeli komad Revolution Nine in za njim en komad, ki nima naslova, ampak je dovolj prepoznavna mešanica dveh komadov, da ne rabi naslova,«publiko na šok pripravi prvo grlo zasedbe, Longyka pa začne desetminutno odštevanje, po izteku katerega bi bili lahko obalni šaljivci tudi dobesedno izštekani, se pošali moderator večera. Da je v malhi Zmelkoow vedno kaj svežega in da nostalgije tokrat ne nameravajo zganjati, so Nuša, Žare, Goga in Aleš dokazali s praktičnim prikazom dadaistilne krativnosti. Aritmični uvod je bil prava zvočna provokacija, med katero Goga na vsake toliko v mikrofon zabrunda: »Number five … Number five … Number twelve …«, po tretjini pretečenega časa pa se bolj jasna kritika sistema nadaljuje s pikrim cinizmom na rovaš vseh revolucionarjev, ki namesto boja za svoj prav pred parlamentom in ostalimi inštitucijami, podležejo zomboidnemu klicu k obisku hipermarketov, saj so tam razprodaje. Smo prodane duše ali bolje – revolucija je propadla, dodajajo na svoj način Zmelkoow, po tem spoznanju pa sledi dobesedno nebovzetje s krasno fuzijo Led Zeppelinov in njihove Stairway To Heaven ter Kekčeve pesmi. Dobra volja je najbolja, ne, brez orkestralne podkrepitve pa odrski provokatorji večer sklenejo s spokojnim spevom in vprašanjem, ki mu moramo odgovoriti sami, pa ga tako pogosto kar radi preslišimo: »Kaj mi poje ptičica sinička?« Že ptiči pojejo, da smo v … Zato pa – nasmeh na ustnice in vse bo OK, ne?

Vse je OK je tudi naslov novega albuma mladega gostobesednega raperskega asa Roka Trkaja, ki je tokrat izštekal svoje nasnete semple in matrice, namesto DJ-ja pa poleg godalne spremljave orkestra na oder povabil svojo živo zasedbo, v kateri so si svoje mesto izborili Jani Hace na basu (jap, sedanji Siddhartin basist …), za bobne sede Janez Gabrič, kitaro si oprta Teo Kolori, za koncertni klavir pa sede Denis Horvat. Saksofonista Lovra Ravbarja na odru ne vidim, tudi spremljevalnih vokalistk ne, zato pa Trkaj potentno in brez zadržkov s skladbo Prvič z albuma Rapostoli, ki praznuje letos pet let, zajadra v tekoči tok proste rime, izliva vseh stvari, ki jih mladi storimo vedno enkrat prvič, prosti freestyle pa je tokrat metrično natančen, s funkoidnim grooveom spremljevalne zasedbe pa se se lepo zlijejo v ozadju plasti bogate orkestracije. Stvar deluje naravno, neprisiljeno in prav bogato, na plaz dobro spletene slovenske besede pa se lahko bolj aktivno prepustimo bolj energičnemu pozibavanju. Na skladbi Živim zato se mladi Ljubljančan popolnoma sprosti, odpre vse registre in se po principu nepredvidljivosti in spontanosti, kolikor jo pač oddaja v živo dopušča, prepusti beatboxerski spremljavi člana zasedb A-Kamela in Oktet 9, Jana Šilca. Trkaj svoje delo opravi z odliko, spremljevalni bend tudi, tako je bil gostobesedni plaz misli in utrinkov pravi kontrast sicer bolj organski glasbi, Trkaj pa v konkurenčnem dvoboju pridobi par pedi prednosti pred »tekmeci« v boju za naslov »Zmagovalec velera Izštekani« lovorika česar je, seveda ustno sporočilo, ki ga lahko neopiti obiskovalci koncerta morebiti ponesejo v svet.

Nadaljevanje je bilo bistveno bolj kontrasno in ekstremno vsaj kar se tiče umetniške plati. Aphra Tesla je izjemna slovenska glasbenica, ki se opisuje kot pravi operacijski sistem, kot ventil za izcejanje svoje lirike in poezije, sam pa sem po tem, ko so mi ušesa začeli prvič maziliti zvoki izjemne plošče Home In The Zone komaj čakal na to dejanje koncerta. Tokrat resnično upravičeno uporabim besede kontroverzno, nadstandardno in ekstravagandno v istem stavku, saj je minimalistični pristop zgolj dveh akterjev razgalil dušo same Aphrine glasbe do obisti, popolni splet izjemnega barvitega vokala pevke, ki v isti personi združuje gracioznost Josipe Lisac, jazzovski prizven div iz zlatih dvajsetih let prejšnjega stoletja, pod debelo plastjo žmohta pa se na svet prikradejo sence Rimbauda, ki si roko poda s spevnostjo metrike Jima Morissona (vsaj sam čutim v celoti nekaj usodnega, ostrega in bolečega, fatalnega). Dodatni faktor ugodja plete tekoči jazzovski kompendij metrike in izjemnega glasbenega znanja, s katerim postreže nadobudni talent slovenskega jazza, potentni Marko Črnčec, po Pojke Indiani in senzibilno odpetem Ravenu pa moram priznati, da so bili biserji izjemnosti tokrat servirani ljudem, ki si tega niso zaslužili. O koncertni kulturi ne bi izgubljal besed, saj so primitivni osebki in vulgarneži, ki med nastopom, ki terja malce več pozornosti in koncentracije razsipali z neokusnimi opazkami, motili odrski ritem s pogovori na glas in rušili popolno ugodje tistim, ki smo prišli na koncert poslušat glasbo ne pa idiotske zgodbe o stvareh, ki z Izštekanimi nimajo nič skupnega. Biseri so bili tokrat postreženi svinjam, če sem lahko malce skrajen. Vokalni minimalistični pridih intenzivne srčnosti in presežne lirike, ki zna pretresti do samega centra srca, so bili servirani raji, ki išče vedno igro na prvo žogo. Postarani rockerji, pozerji, študenti s podaljšanim absolventskim stažem, petičneži in praznoglavi reveži padejo na kaj bolj spevnega in na prvo žogo, žal, patetična horda žejnih pa je po nepotrebnem praznila dvorano zato, da bi nasitila svoja presušena grla. Aphra Tesla je bila spregledani zaklad večera, zakar si vsaj z moje strani zasluži za profesionalizem, digniteto in visoko kakovost izvedbe iskrene pohvale in spisano stoječo ovacijo, ki jo artizem tako visoke kakovosti tudi zasluži!

Slovenija na drugi strani premore inflacijo plimovanj, saj poleg zasedbe Tide obstajajo tudi The Tide. Katera je bila prva in katera je boljša, je seveda stvar okusa in o slednjih se ne splača prerekat. Sam osebno niti ene niti druge ne preferiram, moram pa priznati, da so The Tide odrski nalogi pred nabito polno dvorano odvreči ves balast ter se z enim izmed mnogih vmesnih dotikov približati pristanku na novi studijski plošči Landings, popolnoma dorasli. Gre za naravnost in neko čistost, s katero Longyka po svojem ključu prečiščuje zastrupljene organizme zasedb, ki kdaj pa kdaj zaidejo s svoje (prave) poti. Rešitev so The Tide leta 2007 našli tudi v ekološkem čiščenju na Izštekanih leta 2007, pevec Tomaž Štular in kompanjoni iz zasedbe The Tide pa požanjejo gromki aplavz že s samim prihodom na oder. Album Landings bo bojda luč sveta ugledal marca prihodnje leto, Kino Šiška pa je deležen premierne uprizoritve skladbe Little Love Pretender, ki ga namesto bučnih ambientalij in alternativnega pristopa zasedbe tokrat odlikuje minimalizem klavirja, basa in vokala, prebuditev strasti pa mu vpihne bogata plast orkestralne podkrepitve. The Tide hočejo biti več kot samo alternativni bend, pompozna zvočna slika pa prikrade pred oči podobo velikih odrov, bleščečih luči, morja bliskavic, čeprav sam menim, da so zvezdniški blišč in sla po slavi precenjeni, The Tide pa bi morali imeti nekaj več, s čimer bi bil širni svet bolj osvojljiv. K premeni mnenja me ne prižene niti odrsko gostovanje pevke zasedbe Tabu Tine Marinšek, ki v duetu s Štularjem zapoje skladbo Carry On. Košček pozornosti Longyka nameni tudi dejstvu, da so Tabu kot ena močnejših zvezd na nebu slovenske estrade (karkoli že ta pomeni) na tem, da popolnoma preoblečejo svojo glasbo, svoj repertoar, junija prihodnje leto pa bo Slovenija deležna Tabujev in simfonikov RTV Slovenija v Križankah. Še en izmed »presežkov leta« torej …

Sam sem čakal odrsko vrnitev v čase rock’n’rolla ter prihod falange zasedbe Res Nullius, ki so pred dnevi na spletu najavili svoj dokončni izklop ojačevalcev, respiratorjev na hirajočem bolniku, ki sliši na ime Res Nullius, razlogi pa so plemeniti – v imenu pomanjkanja kreativnosti in sle po ustvarjanju je odločitev koncenzualna in bojda dokončna. Tokrat pa se je obetalo nekaj novega in redko slišanega ter videnega. »Ko smo se pogovarjali o nocojšnjem večeru, je bilo tudi veliko vprašanje: bo ali ne bo. Pred desetimi dnevi je veljalo, da bo. Potem so rekli, da bo električna kitara in ojačevalnik, toda aranžmaji bodo spremenjeni. Včeraj ob poldne so sporočilli: ‘Res Nullius prinesejo akustično kitaro!« prihod velenjskih veteranov napove moderator, gostitelj večera. Boštjan Časl na basu, Janez Marin za bobni, z akustiko opasani Boštjen Senegačnik in v prvem planu nikoli umirjeni Zoran Benčič si oder tokrat delili z enim najboljših če ne najboljšim slovenskim blues orgličarjem Damirjem Jazbecem – Jimmyjem. Slednji je svoj izjemni pečat pustil na delih zasedbe Mestni postopači, v zasedbah B.A.N.G., se vpletel v kopreno Jezdecev prostranih dimenzij in zgradil mogočen renome enega najbolj senzibilnih in prodornih učencev Joeya Frisca na tej strani Alp. Res Nullius so ljubljanski publiki pokazali nekoliko drugačen obraz od običajno znanega, saj so v izjemni blues rockerski predstavi popolnega zvočnega minimalizma odvrgli vso tisto furioznost, eruptivno energijo, naelektreno nevarnost in grozeči naboj samouničenja, zaradi katerega je bil doslej sleherni njihov nastop, kateremu sem doslej prisostvoval, podoben adrenalinski vožnji po brzicah nekrotene reke čustev ali slepem spustu ali skoku v temo neznanega, tokrat pa je bil dvojec skladb Krvavi kolaž in Zdravo je biti divji nekako brzdan, kroten, zadržan in atipičen za ta organski četverec velenjskih garažnih umetnikov popolnega rock’n’rolla. Seni in Zoki sta bila redkobesedna in mrakobna, Boštjan in Janez skoraj odsotna, edini, ki pa je dajal več kot 200 % odrske energije pa je bil izjemni Jimmy. Res Nullius brez distorziranih električnih kitar so kot krof brez marmelade – nekaj enostavno manjka. Predvsem energija in prepotrebni šus, ki ga postarana, domala benigna akustika ne more in ne zmore ponuditi. Nekaj je gnilega v deželi Kranjski, grenčica pa je bila tokrat v znamenju anemičnega, nič kaj pretresljivega in memorabilnega nastopa, ki Nulliusom nekega novega mejnika odličnosti tokrat enostavno ne bo postavljal. Ali pač govorimo o bolj bridkem dejanju zgodovine in okoliščin? Deloma temu botruje domala skoraj dokončno podana nepreklicna odstopna izjava vseh ustanovnih članov zasedbe, da je po četrt stoletja eksistence čas za ukinitev, embargo na razprodajo družinske srebernine zasedbe ter prestop v nekaj drugega, ne nujno boljšega. Lahko gre za fatalizem ali za premišljeno marketinško potezo, dejstvo pa je, da bo odgovore na ugibanja podal zgolj čas, saj je Zoki na namig o tem, da je pred vrati kolaps, razpad ustroja Res Nullius, dvoumno odgovoril, da je december še mesec Res Nulliusov, nato pa bodo videli, kam se bo zgodba in nadaljnja saga sama razpletla.

Dobro pa se razpletajo kreativne niti superzvezdniške alianse, ki pod krovnim imenom Werefox združuje ljudi iz zasedb Psycho-Path, Bekko, Sphericube in Lollobrigida, skupni imenovalec pa je tokrat popolni power-pop, nabildani alternativni presežek slovenskega mainstreama, ki je več kot obskurna lahkodna nagnjenost k popolni osladnosti. Werefox so morilska zver z mehkim srcem, izjemni glasbeni kolos, ki ga gradijo strupene kitarske linije izjemnega Sašota Benka – Bekota, ki mu brez ščepca šibkosti pritegnejo mladinci s stilom, basist Manuel Hahn, udarni ritmičar David Halb za bobni in femme fatal slovenskega alternativnega sveta, izjemna Melee. Tokrat je povratek v domovanje kontemplativne in mistično sočne plošče I Am Memory nekoliko predrugačena. Prekmurski avantgardni popoidni alternativci so se odločili za nov elan skladb, ki mu je z aranžmajsko taktirko dodobra pripomogel Mirko Lazer, ki je v trdne strukture skladb March Of The Finest, ki je iskal še pravo kalibrirano noto, s prestopom v sfere Redneck Genious Storyja, v pripoved o človeku, ki se odloči pojesti svoj avtomobil, pa popolnoma vpredel sofisticirano noto popolne dovršenosti in izboljšanega sijaja. Werefox postanejo v lastni zgodbi moderatorji osnovne shematike, orkester pa daje shematski zasnovi country rock alternative prepotrebno meso popolne pompoznosti in novo odkrite udarnosti. Dramaturški finale je pripeljal do popolne ekstaze, ki ji je sledil bučen aplavz, Werefox pa dobijo tako tudi sonično potrditev, da gre dejansko za nekaj več kot golo naključje in zgolj dve izvrstni skladbi. Menim, da bo v prihodnje slišati še kaj več kot ponovitev izvrstnosti. Fantje in mladenka imajo dovolj mojota, da bodo zgodbo še nadgradili in oplemenitili!

Odštevanje k koncu se še ni sklenilo, saj je po prehodu na število dvajsetih skladb za dvajset let obstoja namesto Nietov oder zasedla neka povsem druga zasedba, ki je prekršila zavezo čiste numerike 20 let Izštekanih in servirala nov odmerek provokativnosti. Kvintet Flirrt, ki po vsiljeni črki R v ime, pod katerim so posneli tri plošče (Frizerski salon, Modroplavo in Univerzum) z letošnjim Lajfom dopolnjujejo zgodbo Horizonta. Skupine, ki jo sestavljajo sicer solidni glasbeniki kova Peter Vdovč na klaviaturah, Toni Habula za bobni, Borut Velušček na basu, David Stritar na kitari ter Rok Lunaček za mikrofonom in kitaro, ni bil nikoli v sferi popolnega glasbenega presežka, s svojo krasno akustično uporniško skladbo Izštekani pa podajo dobro kritiko in oceno sedanjega stanja v družbi in času. Da preživimo v teh norih časih, se moramo znati kdaj enostavno izštekati, fantje pa upajo, da ne bo država uvedla kakšnega novega davka za krpanje porazne proračunske luknje – denimo na izštekanost. Ukradli so nam vse – sanje, prihodnost in upanje v boljši jutri, Rok in kompanija pa to lepo ubesedijo v neposredni in nič kaj kosmatojezični spev uglasbenega nezadovoljstva ter sarkazma.

V duh uporništva in punkerske revolucije se je na povsem zvezdniški način vršilo tudi sklepno dejanje, ko so oder zasedli nekdanji nekonformisti, danes pa legendarno opevani zvezdniki urbane revolucije anarhističnega upora – izjemni Niet. Da punkoidnost deluje tudi na popolnem izklopu hrupa, dokažejo kitarist Igro Dernovšek, Janez Brezigar na basu, Robert Likar na drugi kitari, Tomaž Bergant za bobni in potentni orator Borut Marolt (priznajmo končno na glas, da je fant več kot samo nadomestek pokojnega Habiča!) krasno tudi ob pomoči simfonikov ter članov igralske zasedbe Rokovnjačev. Balada za obečence je baudlerijanska vinjeta, socialna kritika sistema, veliki »Niet!« uzurpaciji in kapitalističnemu zasužnjevanju, posilstvu naroda, zbor igralske zasedbe Rokovnjačev (na odru med drugimi stoji tudi drugi raper večera, ki pa tokrat bolj ubrano zapoje, Muratov kompanijon Jose) pa doda noto večje jakosti, ki ob kompaktnih zvokih Nietov ter orkestra dobi še tretjo dimenzijo zborovske ubranosti. Bolj katarzičnega finala od Ruskega vohuna, ki mu pljuča in grla ponudi tisočglava publika v Katedrali pa si niti Niet niti Izštekani ne bi mogli želeti. Krasni energični finale nadgradi bučen aplavz, od katerega je bilo odvisno nadaljevanje ter zadnje dejanje domala tri ure, no, dve uri in pol zagotovo trajajoče rojstnodnevne proslave oddaje s smislom. Sledil je dramaturški finale z ognjemetom, ko so na oder poleg Nietov stopili najprej prvi mož zasedbe Dan D Tomislav Jovanović – Tokac, ki s svojo interpretacijo refrena skladbe Lep dan za smrt, požanje velike ovacije. »Sonce je sijalo / in sirene so tulile. / Nebo je bilo modro, / skoraj brez oblačka. / Pod svetlorumenim soncem / sva tekla po cesti, / ko naju je objel prvi blisk, / sva padla. / Pa tako lep dan je bil, / preveč lep za smrt,« odmeva pod oboki Kina Šiška, nato pa na oder pride še Tomi M., se poleže k monitorjem in odrecitira: »Ležala si v krvi, / sredi lovečega zraka in ognja. / Ležala pod soncem, / razžarjenim, rdečim, neresničnim / Sredi obzorja, / zavitega v dim. / Sredi prvega dneva / vojne, vojne …« in dvorana preglasi že prej bučen izraz ekstaze, ki prerase statiko večera, ki se je odvil tako prefinjeno, a vseeno podrejeno znaku, da je dogodek v živo v etru, ujet med valovi Vala 202, v kvadrantu popolne izštekanosti …

Jubilejni dogodek je dobil tako zasluženo mesto v zgodovini dogodja oddaje Izštekani, v celoti pa je bilo vse podrejeno domala rokokojskem občutju prenapolnjenosti, bogastva, blišča in eksibicionizma popolne moči, ki je lahko hrumela povsem na akustičnih pljučih. Celota je zvenela urejeno, planirano, dobro premišljeno in galantno. Z manjšimi popravki, predvsem reprogramiranjem ljudi plehkega oksua, bi bila lahko zgodba popolna in na še višjem nivoju, a tokrat obsojanja ne boste vnovič slišali, saj je bil konec dober, nato je bilo vse dobro, ne? Po popolnem izklopu vseh luči je tako v otrobi Katedrale, svetišča koncertnega užitka, sledil postopen izklop, izstop, izštekanje v prostorih pred dvorano. V družbi najboljših, najglasnejših, najmogočnejših, v družbi posvečenih, razsvetljenih in vsevednih, tistim bolj skromnim pa je zadoščalo že občutje, da je bilo tokrat ponujenega veliko dobrega za sanje o naslednjih 20 letih, o naslednjih organskih preskokih v bolj akustični spekter glasbe, o naslednjih prestopih črte subverzive in sprejemljivosti na način Jureta Longyka. Kaj vel si od večera sladkih drobrinic slovenske glasbe ne bi mogli želeti. Ali pač? Morda kakšne Miladojke, Demolišnov ali podobnih kalibrov, kar pa bodo zaenkrat le neuresničene mokre sanje do naslednjič. Morda za velikih 30 let, do katerih nas loči le še 10 let? Morda … Bomo videli …

avtor: Sandi Sadar Šoba
fotografije: Nina Ferkolj



Setlista in seznam nastopajočih:
1. Klinik (Siddharta)
2. Novi svet (Keaziree) (Siddharta)
3. Neko glupo nedeljo (Peter Lovšin)
4. Sodni dan (Peter Lovšin)
5. CDG 14.45 (Narat)
6. Zdi se (Narat)
7. “10 minutni digitalni ajmoht skladb” (Zmelkoow)
8. Prvič (Trkaj)
9. Žvim zato (Trkaj)
10. Pojke Indiana (Aphra Tesla)
11. Raven (Aphra Tesla)
12. Little Love Pretender (The Tide)
13. Carry On (The Tide in Tina Marinšek)
14. Krvavi kolaž (Res Nullius)
15. Zdravo je biti divji (Res Nullius)
16. March of the Finest (Werefox)
17. The Redneck Genius Story (Werefox)
18. Izšekani (Flirrt)
19. Balada za obešence (Niet)
20. Ruski vohun (Niet)
————————
21. Lep dan za smrt (Niet, Tokac in Tomi M.)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X