50 let David Bowie albuma “The Man Who Sold the World”

0 155

Pet let se je odvrtelo z bliskovito naglico. Pet let, odkar med nami ni več enega največjih glasbenih vizionarjev zgodovine rocka in rolla – genialnega uma Davida Bowieja. V novembru, pred petdesetimi leti torej, je možakar v ZDA izdal svoj tretji studijski album z naslovom »The Man Who Sold the World«, medtem ko je v Veliki Britaniji izšel 10. 4. 1971.

Album je bil posnet v londonskih studiih Advision in Trident. V aprilu in maju leta 1970. Za njegovo produkcijo je poskrbel Tony Visconti. Na ta album sta se vpisala tudi glasbenika, ki sta pomembno vplivala na prihodnjo kariero Davida Bowieja. In več. Vplivala sta celo na njegovo nadaljnje artistično zorenje. Prvi je kitarist Mick Ronson, drugi bobnar Mick »Woody« Woodmansey. Skozi čas se je celo izkazalo, da se je Bowie v iskanju svoje artistične prepoznavnosti pričel opirati na Micka Ronsona. Z »The Man Who Sold the World« so Spiders from Mars začeli dobivati prve obrise. A počasi.

“The Man Who Sold The World” (naslovnica – britanski trg)

Recenzijo albuma “The Man Who Sold the World”, ki jo je za RockLine, 27. 1. 2016, prispeval Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik, lahko preberete TUKAJ!

Predhodnik, to je album »David Bowie (Space Oddity)«, ki je izšel leto prej, je poln akustičnih aranžmajev in tudi folk viž, »The Man Who Sold The World« pa je prinesel Bowiejev obrat k tršim zvočnim strukturam. Na njem je postalo našobljeno zlasti kitarsko fraziranje. Tudi kar se poezije tiče, je predstavljal novi album obrat. Teme so postale mračne. Norost, vera, strah pred napredujočo tehnologijo, razčlovečenje in vojna. Ta album Bowieju ni prinesel niti enega singla, so se pa skladbe med letoma 1970 in 1973 pojavljale na b-straneh drugih Bowiejevih singlov.

Album bi se moral imenovati »Metrobolist«, kar je Bowiejeva izpeljanka iz filma Frosta Langa »Metropolis«, posnetega leta 1927, vendar pa je založba Mercury Records zadnji hip in brez predhodne konzultacije z umetnikom albumu spremenila ime. 

Album je izšel na obeh straneh Atlantika z različnima naslovnicama. Na naslovnici za ameriški trg se je nahajala stripovska ilustracija kavboja, ki se nahaja pred norišnico. Njen avtor, Michael J. Weller, je navdih zanjo našel v eni izmed igralskih vlog Johna Wayna. Bowieju naslovnica nikakor ni bila všeč. Zato je izbral Keitha MacMillana, da ustvari alternativno različico. Za novo naslovnico si je Bowie nadel obleko, ki je bila delo modnega oblikovalca Michaela Fisha, kontroverzno fotografijo, na kateri Bowie deluje, kot bi bil oblečen v žensko, pa so izbrali za album, ki je nekaj mesecev kasneje izšel tudi na britanskem tržišču.

“The Man Who Sold The World” (naslovnica – ameriški trg)

Bowie je leto prej dosegel preboj s singlom »Space Oddity«, ki je izšel v juliju 1969. Prinesel mu je komercialni uspeh, javnost pa je postala pozorna na novo umetniško ime. Vseeno pa album »David Bowie (Space Oddity)«, ki je izšel istega leta, ni ponovil tega uspeha. Delno tudi zato, ker je bila založba Philips Records premalo prodorna pri njegovi promociji. To se je odražalo tudi v letu 1970, ko se Bowiejev naslednji single, za skladbo »The Prettiest Star«, sploh ni uvrstil na nobeno lestvico. Album je leta 1972 s strani RCA Records doživel ponatis,  pri čemer so za naslovnico uporabili črno-belo fotografijo Bowieja v opravi Ziggyja Stardusta, ki jo je takrat že uporabljal na koncertih.

Ker je David začutil, da njegov potencial samostojnega izvajalca plahni, se je odločil ustanoviti rock zasedbo s kolegom in basistom Tonyjem Viscontijem, ki je z njim sodeloval že na albumu »David Bowie (Space Oddity)«, ter bobnarjem Johnom Cambridgejem, ki je prej igral pri The Rats (k temu imenu se še vrnemo). Nastali so Hype. Potrebovali so le še kitarista.

Leta 1970 se je Hype priključil Mick Ronson. To je odločilno vplivalo na Bowiejevo kariero. Skupaj sta namreč ustvarila nekaj nepozabnih klasik in nasploh klasičnih albumov: »Hunky Dory«, »The Rise And Fall Of Ziggy Stardust And The Spiders From Mars«, »Aladdin Sane«. Brez Ronsona bi Bowie težko prišel do »pajkov z Marsa«. Ronson je zaslovel in je v svetu rocka še danes znan v prvi vrsti zaradi sodelovanja z Bowiejem, pa čeprav je kasneje, ko so Spiders from Mars razpadli, sodeloval s serijo glasbenih eminenc, kot so: Bob Dylan, Lou Reed, Ian Hunter, Roger McGuinn, Morrissey in John Mellencamp.

Redkobesedni občinski vrtnar iz mesta Hull je zgradil legendo o Bowieju, pri čemer se je postavil v vlogo neprekosljivega kralja med takratnimi glam rock kitaristi. Res da si je Ronson ustvaril slavo pri Bowieju, a je bil možakar aktiven že v šestdesetih. Igral je v različnih skupinah iz Hulla, vključno z zasedbo The Mariners, ki jim je Rolling Stones basist Bill Wayman osebno priporočil, naj spremenijo ime v King Bees. Hecno dovolj, a v tistem času je Bowie vodil skupino, ki se je imenovala David Jones and The King Bees. Ronson je igral tudi v The Rats, ki so leta 1967 uspeli spraviti od sebe edini hit single za skladbo »The Rise And Fall Of Bernie Gripplestone«.

Benny Marshall, ki je bil v tistem času vokalist zasedbe The Rats in Ronsonov zelo dober prijatelj, je povedal: »Mick je bil najboljši kitarist v Hullu, in ko se je odločil odpotovati na jug, da se priključi Bowieju, sem bil zelo jezen. Že naš bobnar John Cambridge, ki je igral za Bowieja na »Space Oddity« albumu, se je januarja 1970 vrnil v Hull le zato, da odpelje nazaj v London še Ronsona. Micka je v London dobesedno zvlekel, medtem ko ga je našel na občinskem nogometnem stadionu, kjer je na travnati zelenici ravno risal črte za gol.«

Od tam je Cambridge Ronsona pripeljal naravnost v Marquee klub, kjer je Bowie nastopal 3. 2. 1970. Ronson je potreboval vsega dva dni, pa je že obvladal glavnino vseh fraz in struktur Bowiejevih kompozicij, da je lahko njega, Cambridga in Viscontija spremljal na nastopu, v sklopu oddaje John Peel Radio 1 Show, ki je prenašala koncert na prizorišču Paris Theatre v Londonu. Skupina je odigrala petnajst skladb, vključno s takrat svežo »Width of a Circle« in kupom materiala s takrat aktualnega albuma »David Bowie (Space Oddity)«. Odziv publike je bil pozitiven. Boljši kot na zadnjem koncertu, ko je Bowie nastopil v vlogi samostojnega izvajalca v kraju Beckenhem, kjer je v tistem času tudi živel s svojo družino. Ronson se je potem preselil kar v Bowiejevo hišo in postal del njegove družine.

avtorske pravice: Hulton-Deutsch Collection/CORBIS/Corbis (Getty Images)

Skupina je album »The Man Who Sold the World« začela snemati 17. 4. 1970, v londonskem studiu Advision. Pred tem so Hype konec marca iz svoje postave izključili Cambridga. Čeprav viri navajajo, da ga je odpustil Bowie, pa je po Viscontijevem pričanju to bila prošnja Micka Ronsona. Bowiejev prvi vtis ob srečanju z Mickom Woodmanseyem – novim bobnarjem skupine – je bil sledeč: »Poba je živel in dihal za to, da postane rock’n’roll zvezda«. Do aprila 1970 so bili že vsi štirje glasbeniki nastanjeni v Bowiejevem domu v angleškem Beckenhamu. Točneje, v nekdanjem dvorcu Haddon Hall, ki so ga preuredili v stanovanjski blok. Tega je nekoč nek obiskovalec opisal, rekoč, da je njegov ambient podoben dnevni sobi grofa Drakule. Visconti in Ronson sta pod orjaškim stopniščem dvorca Haddon Hall uredila premični studio, kjer je Bowie posnel večino demov, ki so nastali v zgodnjih sedemdesetih.

Bil je čas, ko je kar nekaj skupin zavračalo hipijevski kolektivizem ali se ga polagoma prenasitilo. Med njimi je bil tudi David Bowie, ki je tako želel posneti trdozvočni rockovski album. Tony Visconti je kasneje povedal: »Spoštovali smo skupine, kot so bili Cream, vendar nam je manjkalo tisto, kar so oni imeli. Treba je bilo pripeljati nekoga v ekipo, in ta nekdo je moral prinesti spremembo. Takrat se je izkazalo, kako pomemben je bil prihod Mick Ronsona.«

Hype (Mick Ronson – desno zgoraj, Tony Visconti – levo spodaj)

Ronsona so vsi hitro vzljubili. Predvsem zaradi njegovega nalezljivega severnjaškega humorja. Še posebno je prirasel k srcu Bowieju. Bistveno pa je bilo to, da je takoj prepričal Viscontija in Bowieja, saj je bil neverjetno zvedave in radovedne narave in se je rad učil. Visconti pravi: »Ko sva z Davidom prvič videla Micka, nama je bilo jasno, da se po videzu definitivno prilega v skupino, sanjalo pa se nama ni, kaj se bo zgodilo, ko je v roke prijel svojega Les Paula. Tistih nekaj skladb, ki smo jih predhodno že zvadili s Cambridgejem, je v trenutku osvojil. Ko je prišel na vajo, je samo opazoval naše roke na kitarah in bas kitari ter takoj vedel, kaj mora igrati. Bil pa je redkobeseden. Sproščen, a molčeče narave. Kasneje sva z Davidom ugotovila, da se je Micku s prihodom v naš apartma v Beckenhemu odprl nov svet in da ga je vse to popolnoma prevzelo.«

Po pričevanju Tonyja Viscontija naj bi Ronson prispel v Trident studio že septembra 1969, to pa je v času, ko je Bowie zaključeval delo na svojem drugem studijskem albumu: »Micka smo prosili, da v fazi miksa skladbe »Wild-Eyed Boy From Freecloud« odigra krajšo kitarsko linijo na sredini skladbe, prav tako pa se je v tej sekciji vključil s ploskanjem.«

Če je res, kar pravi Visconti, potem Ronson za svoj prispevek na albumu »David Bowie (Space Oddity)« nikdar ni prejel uradne zahvale. Vsaj pri osnovnih informacijah o albumu ta detajl pač ni citiran. Prvi posnetek, na katerem je Mick Ronson uradno sodeloval z Bowiejem, se nahaja na  singlu »Memory Of A Free Festival Part 1/Part 2«, ki je bil posnet septembra 1969 in izdan leta 1970. 

Snemanje albuma »The Man Who Sold the World« se je začelo 17. 4. 1970 v londonskem studiu Advision. Prva na vrsti je bila skladba »All the Madmen«. Tako je že naslednjega dne v studio prispel Ralph Mace, ki ga je skupina najela, da posname solo na Moogu, ki je bil pravzaprav izposojen. Pripadal je namreč Georgeu Harrisonu. Ralph Mace je sodeloval tudi na prej omenjenem singlu »Memory of a Free Festival«. V tem obdobju je bil Mace že izkušen 40-letni glasbenik, ki je veljal za cenjenega koncertnega pianista, vodil pa je tudi oddelek za klasično glasbo založbe Mercury Records. V tem času se je David Bowie razšel s svojim takratnim menedžerjem Kennethom Cooperjem Pittom, vlogo njegovega novega menedžerja pa je prevzel Tony Defries, ki je pravzaprav pred tem Bowieja prepričal, da se odloči za tak korak. Skupina se je 21. 4. 1970 preselila v londonski studio Trident, kjer je preostanek aprila, pa vse do sredine maja 1970 zaključila snemanje albuma.  4. 5. 1970 so Hype posneli skladbi “Running Gun Blues” in “Saviour Machine”. Slednja je bila originalno izbrana kot delovni naslov albuma, vse dokler Bowie ni adaptiral vodilne melodije, kar je privedlo do tega, da je skladbo preimenoval v »Saviour Machine«.  Snemanje in miks albuma se je 12. 5. 1970 znova preselilo v studio Advision in se sklenilo deset dni zatem. David Bowie je posnel vodilne vokale za naslovno skladbo albuma prav na zadnji dan snemanja.

V času snemanja albuma se je David Bowie močno posvečal svoji takratni novi ženi Angie, prav tako pa je reševal problematiko menedžerskih poslov. Zato sta glasbo na albumu »The Man Who Sold The World« v veliki večini aranžirala Tony Visconti in Mick Ronson. Slednji se je prav v tem času od Viscontija ogromno naučil tudi glede tehnik snemanja in produkcije albumov. Čeprav je David Bowie citiran kot avtor skladb, je Tony Visconti v zvezi s skladanjem materiala za album povedal: »Skladbe smo pisali vsi štirje skupaj. Izvedli smo nekaj jamov v kleti, Bowie je vse skupaj poslušal in zgolj odločal o tem, katero izmed naših idej bo uporabil za album. Skupina je tako določeno skladbo posnela v instrumentalni verziji, pri čemer je David občasno sodeloval tudi s kitaro, ki pa ni nujno slonela na njegovi originalni ideji. Prav na koncu je Bowie spravil od sebe tudi besedila. Pri tem je sedel skupaj s svojo ženo na orjaški zofi.« Vendar pa je Bowie v intervjuju leta 1998 temu nasprotoval, rekoč: »Očitno je informacija, češ da nisem pisal skladb za »The Man Who Sold the World«, sčasoma prerasla v kar veliko stvar. Preveriti morate samo akorde. Nihče ne piše modulacij akordov na tak način. Skladbi »The Width of a Circle« in »The Supermen« sta bili recimo napisani, še preden se je snemanje albuma začelo.«

Čeprav je »The Man Who Sold The World« briljanten album, pa je za Bowieja pomenil nov komercialni potop. Album je bil tako slabo sprejet, da je bil Bowie odločen razpustiti skupino, Ronson, Visconti, Mick »Woody« Woodmansey, h katerim se je priključil Benny Marshall, ki  je prispeval orglice na dveh skladbah albuma »David Bowie (Space Oddity)«, pa so se odločili, da posnamejo in izdajo single za skladbo »4th Hour Of My Sleep«, ki ji je na b-strani delala družbo »Powers Of Darkness«. Šlo je za svobodnjaško rock-metalsko afero, v kateri seveda prednjači Ronsonovo igranje Les Paula. Single je poniknil brez sledu, čeprav je kasneje založba Vertigo Records obe skladbi vključila na kompilaciji, imenovani »Superheavy Vol 1 in 2«.

Tovrstni Ronsonovi heavy metalski manevri so kasneje vse bolj in bolj godili Wagnerijanskim in distopičnim besedilom in besedilom, ki so se ukvarjala s spletom norosti in bolečine. Ronsonov prispevek na Bowiejevih skladbah, kot so »She Shook Me Cold«, »Running Gun Blues« in epski »Width Of A Circle«, so utrdile kitaristov položaj, Bowieju pa je Mick polagoma tako zlezel kod kožo, da ga je rad imenoval kar »moj Jeff Beck.«

Tako David Bowie kot Ronno sta bila velika ljubitelja Beckovega albuma »Truth«. Benny Marshall, ki je prav tako prispel v London iz Hulla (prej smo omenjali, da je z Ronsonom sodeloval pri The Rats), pravi: »Mick je poznal vse detajle tega albuma, razen skladbe »Beck’s Boogie«, v kateri je preigraval le določene dele. To ga je zelo žrlo. Leta 1969 smo The Rats odprli koncert pred Jeffom Beckom v klubu Ballou – bilo je v mestu Grantham – in po njem je Ronno prosil Becka, če mu lahko pokaže, kako zaigra hitri uvod v to skladbo. Beck je zaigral, Mick pa je rekel: ‘Ne, prosim, če lahko zaigraš počasneje.’ Beck je odvrnil: ‘Če bom odigral počasneje, se bom ustavil.’ Vendar pa je Mick vztrajal in tako osvojil tudi to frazo.«

Mašina je začela ropotati in Hype so se avgusta 1970 znašli na festivalu Atomic Sunrise (prizorišče Roundhouse), ki so ga napolnili hipiji. Na tem nastopu se je rodil glam rock. Še vedno se je pisalo leto 1970. Ronno se spominja: »Zvrnil sem »šot« in skadil džoint ter postal tako zadet, da se sploh ne spominjam, kaj se je dogajalo na odru. Povedali so mi, da je bil tam tudi Marc Bolan, vendar se niti tega ne spominjam. V tistem času so skupine kar precej tičale skupaj in tudi Marc je pogosto zahajal na različne koncertne dogodke.«

Ronno dodaja: »V času med obema albumoma, se pravi »Hunky Dory« in »Ziggy Stardust«, je vladalo nekakšno mrtvilo. Način, kako se je pričel Bowie šemiti, smo polagoma prevzeli vsi v skupini in natanko to je rock’n’roll takrat močno potreboval. To ni bil moj stil, vendar pa me je vsa stvar obenem navduševala. Kot otrok sem bil zelo plah in nervozen, v odrskem kostumu pa sem se prelevil v drugo persono in se od vsega lahko odtrgal.«

Kakorkoli, Bowiejev album »The Man Who Sold The World« pevcu ni prinesel komercialnega preboja, je pa prispeval k Ronsonovemu utrjevanju samozavesti. Ronno in Visconti sta albumu ustvarila zvok, izpilila vse aranžmaje, pri čemer je Bowie bolj kot ne dejansko sodeloval le toliko, da je prispeval besedila. »She Shook Me Cold«, ena najbolj »umazanih« skladb, ki jih je Bowie dejansko kdajkoli napisal, se neposredno nanaša na njegovo Angie, sicer gospo Bowie, vendar pa je bil prav Ronson tisti, ki je prispeval »božjastni« uvod, navdahnjen z likom Hendrixa, skladbi pa je celostni karakter zgradil udarni trio naveze Ronson-Visconti-Woodmansey. Celo Angie je kasneje priznala, da si Ronno dejansko nikdar ni prislužil prave zahvale za svoj prispevek na albumu, ki je bil resnično izjemno pomemben.

Hype – bodisi s Cambridgeom bodisi z Mickom Woodmanseyem -, so s svojim okultnim rock blitzkriegoom zavzeli utrdbi v Harrogatu in Scarboroughu, Ronson in Bowie pa sta skladbe izvajala celo v klubu Marquee in Hill Country. Kot akustični duet in v času, tik preden se jima je priključil basist Trevor Bolder. Ko je Visconti – nezadovoljen nad pomanjkanjem Bowiejevega entuzijazma, pa tudi nad novim menedžerjem Defreisom – v avgustu 1970 odšel, je Ronson dobil proste roke, da prevzame aranžiranje godal in klavirja. Dejal je: “Česa takšnega se prej nikoli nisem loteval. Vendar sem znal brati in pisati glasbo, in ko sem opazoval Tonyjevo delo v Haddon Hallu, kako sklada in piše določene dele za glasbo, sem z njim pri tem tudi aktivno sodeloval.«

Tako je Ronson napisal krajše glasbeno delo, posneto na štirih snemalnikih, ki so ga vključili v premor znotraj skladbe »All The Madmen«. To je bil Ronsonov producentski začetek. Ronson pravi: »Če lahko uspe Tonyju, lahko tudi meni, sem si mislil. Nekega dne smo se David, Dana Gillespie in jaz odpravili na večerjo. Dana je potrebovala aranžmaje za godala na njenih novih skladbah in David je izstrelil: ’Za to bo poskrbel Mick!’ To se sicer ni zgodilo, je bil pa odličen občutek slišati kaj takšnega. Vse se je porajalo v glavi. Potem si samo še sedel za klavir ali prijel kitaro v roke. David me je vzpodbujal. To je bila njegova vloga. Pri vseh rečeh. On je bil iniciator vseh stvari, da so se te sploh pričele odvijati.«

Naslovnica singla “Holy Holy” (1971)

Potem je v začetku januarja 1971 izšel tudi single »Holy Holy«. Njegov cilj je bil vzbuditi več zanimanja za  album »The Man Who Sold The World«. Vendar pa ni zamešal štren na glasbenih lestvicah. Kljub temu je izid singla Bowieju zagotovil kasnejšo sklenitev pogodbe s Chrysalis Records. Skladbo je produciral basist Herbie Flowers iz zasedbe Blue Mink, ki je znan po svoji basovski liniji v uspešnici Loua Reeda »Walk on a Wild Side«. Ta izhaja z njegovega albuma »Transformer«, ki sta ga družno producirala prav David Bowie in Mick Ronson. »Holy Holy« je vseboval nekaj spogledovanja z The Move, vseeno pa je bila bolj zanimiva njegova b-stran, ki je zajela vključitev skladbe »Black Country Rock«. Ta je vlekla vzporednice s takrat aktualno držo Bolanovih Tyranosaurus Rex, kar bi bila nemara boljša izbira za single. Bowie je  skladbo »Holy Holy« s svojo ekipo prvič zaigral na televizijskem kanalu Granada TV. To je bila hkrati tudi ena prvih priložnosti, ki jo je izkoristil, da vskoči v eno izmed oprav oblikovalca Mr. Fisha (Michael Fish). Prav oprave, ki jih je kreiral Mr. Fish, so kasneje v velikem številu spremljale Bowieja in njegovo kariero in glam rocku tlakovale pot k njegovi čvrsti afirmaciji.

Bowiejev takratni artizem oziroma glasbeni slog in zvok sta nenadoma postala zelo odvisna od Ronsona. Na naslednjem albumu, to je »Hunky Dory«, je kitarist naposled prejel tudi konkretno priznanje za svoje avtorsko udejstvovanje. Ronson je namreč sodeloval pri aranžiranju skladb »Changes«, »Life On Mars?«, »Kooks«, »Quicksand« in predelavi Biff Roseovega izvirnika skladbe »Fill Your Heart«.

Po izidu albuma sta Viscontiju sledila  tudi Ronson in Woodmansey. Temu naj bi botrovali osebni konflikti z Bowiejem. Ne glede na to je Visconti tudi kasneje zelo visoko tretiral album »The Man Who Sold The World«. Visconti se je kasneje vrnil k Bowieju in tako v velikem slogu prekosil artizem albuma »The Man Who Sold the World«, ko je leta 1980 izšel album »Scary Monsters (and Super Creeps)«.  

Albumu »The Man Who Sold The World« se je godilo bolje na oni strani atlantske luže in pri založbi Mercury Records so se odločili, da  v februarju 1971 pošljejo Bowieja na promocijsko turnejo po ZDA. Po svoji vrnitvi je David Bowie napisal veliko nove glasbe, ki je našla svoje mesto na albumih »Hunky Dory« (1971) in »Rise And Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars« (1972). Bowie se je po vrnitvi iz ZDA pobotal tako z Ronsonom kot Woodmanseyem, oba glasbenika pa sta se odločila, da bosta še naprej sodelovala z njim. Ob Trevorju Bolderju, na mestu novega basista, so bili Spiders from Mars dejansko rojeni že pred »Hunky Dory«, ki pa je, zanimivo, prinesel novo komercialno razočaranje. A Bowieju na uspeh ni bilo treba več dolgo čakati. Vse je namreč poplačal »Rise And Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars« (1972)«.

“The Man Who Sold the World” (naslovnica – ponatis RCA Records, 1972)

»The Man Who Sold the World« je torej album, kjer je David Bowie prišel na pravo sled artizma, ki ga je vodila k oblikovanju sebi lastnega zvoka in sloga. To je album, s katerim je Bowie začel artistično zoreti in rasti. Na nek način predstavlja album »The Man Who Sold the World« uvodni korak v klasična leta Bowiejeve kariere. To je uvodni korak na poti do tistega razvpitega – »bahavo in kaotično nasršenega zvoka »na elektriko« -, ki pooseblja albuma »Rise And Fall of Ziggy Stardust and Spiders from Mars« in »Aladdin Sane« (1973). Pred tem pa je moral David Bowie opraviti še en »postanek v boksu«. Z albumom »Hunky Dory« (1971). »The Man Who Sold the World« je sicer v diskografiji Bowieja do današnjega dne ostal nekoliko spregledan, kljub temu pa gre za zelo pomemben album v zgodovini rock glasbe, pa čeprav se je slabo prodajal. V ZDA, kjer je izšel januarja 1971, so do junija tega leta prodali vsega 1.395  kopij. Bowie je še istega leta priznal, da se je v Beckenhamu album prodajal kot vroče žemljice. A žal le tam in nikjer drugje.

“The Man Who Sold The World” (naslovnica – nemški trg)

Kakorkoli, »The Man Who Sold the World« je doživel ponatis vsega dve leti kasneje. Leta 1972 je Bowie dosegel komericalni preboj z albumom »Rise And Fall of Ziggy Stardust and Spiders from Mars«. Zato se je založba RCA Records odločila album »The Man Who Sold the World« ponovno izdati. Ponovno izdani album se je tako povzpel na 24. mesto britanske lestvice najbolje prodajanih albumov, na njej pa je zdržal celih 30 tednov. V ZDA, to je na Billboardovi lestvici 200 najbolje prodajanih albumov, pa je zlezel do 105. mesta in vztrajal na njej 23 tednov. Ponatis albuma leta 1990 je spravil album do 66. mesta (v Veliki Britaniji). V novembru 2020 je ob svoji 50. obletnici album »The Man Who Sold The World« doživel ponatis v ZDA. Tokrat končno z naslovom »Metrobolist«.

Avtor: Aleš Podbrežnik


“Metrobolist” (naslovnica 2020)
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki