Rock Of Ages 2016 (prvi dan) – ekstremni vrhunec z In Extremo!

ALEŠ PODBREŽNIK
0 100

Lokacija: Seebronn (Rottenburg am Neckar) / Festplatz / Nemčija
Datum: petek, 29.07.2016


Na vrsto je tako prišla skupno že enajsta izdaja festivala Rock of Ages, ki ga organizira ekipa nemške glasbene revije »Heavy, Oder Was?«. Taista ekipa je hkrati soodgovorna tudi za organizacijo mnogo bolj razvpitega festivala Bang Your Head!!!, ki se je odvrtel dva tedna prej v Baliingenu. Letošnji Rock Of Ages je navrgel kup zanimiv imen iz vrst neizpodbitnih veteranov rocka. Zato se je štirinajst dni po našem obisku mesteca Balingen, kjer se je odvijal skupno že enaindvajseti festival Bang Your Herad!!! zdelo nadvse privlačno, da obiščemo tudi vasico Seebron pri večjem kraju Rottenburg am Neckar, nastanjeno sredi pokrajine Schwarzwald, to je v osrčju nemške dežele Badden-Wüttenberg.

Za razliko od Bang Your Head!!! festivala, ponuja Rock of Ages mnogo bolj sproščen urnik oziroma manj natrpan program nastopajočih. Prekrivanj med izvajalci ni, ker je oder vsega en. Ker je festivalu ime »Rock of Ages«, je logično, da so večinoma nanj povabljeni izvajalci s častitljivim stažem in pričetkom delovanja v šestdesetih ali zgodnjih sedemdesetih. Tako je tudi težje nabrati dovolj razpoložljivih imen, ki še delujejo na sceni. Sploh če se odločiš, da boš organiziral festival tri dni zapored, kar je bila značilnost letošnje izdaje Rock of Ages festivala.

Prvi dan torej. Prva skupina izmed petih nastopajočih imen prvega dne je bila napovedana za ob petih popoldan. To ni bil nihče drug kot Graham Bonnet s spremljevalno skupino. Taisti Graham Bonnet, ki je prvikrat resneje opozoril nase kot član zasedbe Rainbow, s katero je posnel album »Down to Earth« (1979). Bonnet se je k Rainbow vključil po karieri z duom The Marbles in potem, ko je že imel v žepu tid dva samostojna studijska albuma. Pravzaprav ga je Richie Blackmore dobesedno iztrgal skupini The Sweet, potem ko ga je ta že izbrala, da zamenja na vokalu Briana Connollyja. Kasneje je Bonnet ustanovil zasedbo Alcatrazz pri kateri sta svoje prve korake naproti nadvse uspešnim karieram shodila Steve Vai in Yngwie J. Malmsteen. Nadalje je prepeval Bonnet za Michael Schenker Group (MSG), pa Impellitteri, Stardust Reverie, Anthem in med drugim za projekt Forcefield. Skratka. Živa legenda med hard rock pevci planeta.  No Poleg Bonneta so danes v njegovi ekipi še izredno čislani in bivši Fates Warning bobnar Mark Zonder (tudi z Warlord), brazilski kitarist Conrad Pesinato ter basistka Beth-Ami  Heavenstone. Ta ekipa je posnela in izdala v letošnjem letu EP z dvema skladbama in naslovom »My Kingdom Come«.  Bonnet je po pričakovanju udaril kar naravnost z Eyes of the World, se pravi Rainbow skladbo. Posledično je bila nostalgična in liku ter delu zasedbe Rainbow zvesto zapisana nemška publika kaj hitro njegova. Kar je motilo med samim nastopom je spoznanje, da so bile vse klaviature nasnete, to pa je veljalo tudi za spremljevalne vokale. Beth-Ami je sicer sodelovala na spremljevalnih vokalih, a je to počela prav nerodno, zato si kaj hitro odkril, da zelo slabo »blefira«.  Bonnet, ki bo v prihodnjem letu napolnil okroglih sedemdeset let, je sicer začel koncertni nastop silovito in pri tem izkoriščal vso svojo karizmo večno gizdavo pobalinskega »out-fita« nazaj začesanih in z briljantino zalizanih las. Skozi koncertni nastop mu je pošlo nekaj sape in vokal je postal proti koncu koncerta kanček utrujen in skrhan, navkljub nekoliko nižji uglasitvi, ob kateri je povsem suvereno izpadel tudi zahtevnejši refren pričakovanega Rainbow hita Since You’ve Been Gone (orig. Russ Ballard). Na repertoarju so se skozi slabo uro nastopa zvrstile tudi sledeče točke: All Night Long (orig. Rainbow), S.O.S. (Bonnet solo), God Blessed Video (orig. Alcatrazz), Night Games (Bonnet solo), Dancer (orig. MSG), Desert Song (orig. MSG), Love’s No Friend (orig. Rainbow), Jet to Jet (orig. Alcatrazz) in zaključna Lost in Hollywood (orig. Rainbow).  Izvrstno se je odrezal kitarist Conrad Pesinato, ki je dostavil izredno predstavo. Od glave do pete. S solažami na čelu. Vsekakor ne pride blizu Blackmoreovim izvirnikom, zavoljo sloga in seveda »prijema«. Tudi zvok kitare je trši in bolj »instanten«, vendar pa je Pesinato vse slišne »luknje« nadvse uspešno mašil  z neverjetno tehniko igranja. Lepo uvodno ogrevanje torej z velikim Grahamom Bonnetom!

Prvi hladen tuš prvega dne festivala smo obiskovalci dočakali kaj kmalu. Še pred nastopom Graham Bonnet Band. Na pročelje odra je namreč stopil šef organizacije festivala, eden in edini Horst in naznanil, da so UFO odpovedali današnji nastop zavoljo dejstva, da je moral vokalist skupine Phil Mogg na nujno operacijo. Medvretenčni diski so postali obrabljeni. Pride z leti, težavi pa se reče »hernia disci«. Pa smo ostali pri skladbi Doctor Doctor, ki se je odvrtela 27.7.2016, v uvodu k nastopu Iron Maiden v Splitu in se morali pač s tem zadovoljiti. Drugo leto! UFO! Da se mi prikažete v Seebronnu! Horst je tudi diplomatsko potolažil obiskovalce, češ da so mu ostale skupine zagotovile, da bodo podaljšale svoje nastope. No Bonnet se pri tem ni izkazal, saj je razvlekel svojo predstavo za vsega pet minut.

Druga zgodba pa so Saga! Neutolažljivi Kanadčani, ki žanjejo že od nekdaj izjemno priljubljenost na tleh Nemčije. Njihove aktualne koncertne turneje so po Nemčiji še vedno redno razprodane, zato veljajo Saga nasploh za eno redkih skupin s stažem delovanja, ki sega v sedemdeseta in ki zavoljo priljubljenosti sploh lahko opravlja turneje, ne le po severni Ameriki, pač pa tudi po Evropi  Saga, ki so svoj zadnji studijski album z naslovom »Sagacity« izdali leta 2013, so raztegnili svoj šov. Tako, kot je obljubil Horst. Iz repertoarja pa so v celoti črtali skladbe svojega aktualnega albuma, kar je bilo presenetljivo. Dostavili so nov vrhunski špil, ki te zapelje pod urok kateremu ne moreš ubežati vse dokler ne odjekne zadnji ton koncertnega nastopa. Bend je tudi pripravil izjemno slikovito set listo, ki je (neskromno povedano) navdušila. Po pričakovanju je izvedbeno do zob nabrušeni kvintet odprl koncert s skladbo, ki mora pritegniti nase občinstvo. Ko se lotiš »Silent Knight« klasike Don’t Be Late je v Nemčiji publika praviloma v hipu tvoja. In tudi tokrat ni bilo drugače. Bend je že takoj v nadaljevanju presenetil z vključitvijo »Heads or Tales« klasike Social Orphan. Gre za skladbo, ki jo Saga  silno redko izvajajo na koncertnih nastopih. V nadaljevanju sta klasiki You Are Not Alone, On the Loose prilivali olja na ogenj, bend pa je znova nagradil vse sladokusce z izvedbo  Give Me the Money (»Saga«, 1977). Da se piscu te reportaže ne bi kaj zareklo, je skupina v nadaljevanju le še potrdila, da je šlo za nastop superlativov. Someone Should , spregledana klasika albuma »Silent Knight« znova sproži mravljince vzdolž hrbtenjače. Scenarij je izjemen, zrel za snemanje in izdajo koncertnega albuma. Zanimiva je tudi odločitev zasedbe, da vrne v repertoar« Network« skladbo Keep it Real, torej je odjeknila tudi točka iz kasnejšega obdobja delovanja skupine. Inenziteto nastopa je vzdrževala na polni črti v nadaljevanju No Stranger iz enega najuspešnejših albumov skupine »Worlds Apart«. Ko so sledile druga za drugo Wind Him Up, How Long, What’s It Gonna Be, Humble Stance in Careful Where You Step, je vzdušje stopnjevito naraščalo v veliki finale in krešendo. Koncert se je počasi iztekal. Bend ni pozabil pritakniti v nabor točk tudi izvrstne Scratching the Surface, ki jo je v celoti odpel (tako kot v izvirniku) seveda klaviaturist skupine Jim Gilmour.

Saga ostajajo izredni. Sadler ohranja izjemen vokal. Poln karizme, unikatnih karakteristik, unikatnega vokalnega pristopa, ki daje glasbeni izkaznici skupine posebno in edinstveno noto. Neverjetne so rokade med Jimom Chrichtonom in Michaelom Sadlerjem na relacijah klaviatur in bas kitare – eno izmed točk je na bas kitari odigral tudi Michael Sadler. Še bolj sapojemajoča je koncertna izvedba spremljevalnih harmonij, ki obdajajo Sadlerja. In da ne omenjam doprinosa enega najbolj spregledanih in unikatnih kitarskih biserov galaksije! To je Ian Chrichton, ki je znova osupnil s svojo izjemnostjo. Poezija od predstave. Bend je imel v dodatku še napisani The Flyer (»Heads or Tails«, 1985) ter Book of Lies (album »10.000 Days«), vendar ju ni izvedel, ker je zmanjkalo časa. Torej. Saga so odigrali koncert dolg uro in petnajst minut kar pomeni, da so svoj koncert raztegnili za petnajst minut. Ako potegnemo črto pod koncert, ni težko skleniti, da smo doživeli enega vrhuncev celotnega festivala.

Da ne bi komu storil krivico. Sledeči izvajalec na sporedu programa prvega dne festivala ni bil nihče drug kot »nemški Richie Blackmore«! To je seveda edinstveni Axel Rudi Pell. Izkušeni belolasi kitarist, smetanasto bele Fender Stratocaster kitare, baročno »vihrave« oprave! V ekipi še vedno vrši vlogo glavnega pevca izjemni Johnny Gioeli (Harldine), medtem ko zapolnjujejo postavo še (Rudijeva večno zvesta) pajdaša Volker Krawczak (bas kitara) ter klaviaturist Ferdy Doernberg in da bo mera polna, enkratni Bobby Rondinelli na bobnih. V tem oziru je Axlu, po odhodu sicer vrhunskega, a karakterno težaškega Mikea Terrane, padla sekira v med, saj je bobnarski stolček prevzel človek, ki je zapustil svoj bobnarski pečat v zasedbah Black Sabbath, Blue Oyster Cult, Rainbow, Riot, The Lizzards in še kje. Tudi Axel Rudi Pell je s svojo ekipo razvlekel nastop na uro in petnajst minut. Po večni je združeval točke v venčke dveh ali treh skladb. Mož je na čelu z ekipo predstavljal tudi svoj aktualni studijski album »Game of Sins«, ki je izšel v začetku letošnjega leta. Tako se je koncert odprl z udarno novo skladbo Fire, ki pa so jo hitro nasledile klasike Fool Fool, Nasty Reputation, Strong as A Rock, izjemna Oceans of Time,  The Clown is Dead, Burning Chains, Mystica, prekrasna The Line, Edge of the World in zaključni kroše, ki je pripeljal koncert k vrhuncu skozi režijo točke The Masquerade Ball , ki se je polagoma prelila v Casbah ter po pričakovanju naprej v Rock the Nation. Bend si je na sredini privoščil tudi nekaj solističnih coprnij (na čelu s solažo na klaviaturah in bobnih), ki so bile vpete v skladbo Game of Sins.

Ob izjemni predstavi, kjer se je oder kar šibil od klasičnega hard rock karakterja, ki ga pooseblja glasbena izkaznica zasedbe, je na široko imponirala predstava Johnnyja Gioelija, ki je odpel koncert od prve do zanje sekunde na izrednem nivoju. Brez skoparjenja z močmi. V najvišji predstavi. V sleherni legi je ohranjal možakar presunljivo izpovedno izvedbeno moč. Tudi ob samem zaključku koncerta mu ni primanjkovalo sape. Neverjetno. Ob tem je vseskozi tekal na levo in desno stran odra, komuniciral s publiko na pročelju catwalka in »dražil« svoje kolege na odru.

Če ste ljubitelj klasičnih Rainbow, Deep Purple, pozne ere Black Sabbath (s Tony Martinom na vokalu), potem morate obvezno preveriti diskografski opus, ki stoji za imenom Axel Rudi Pell. Na čelu s solističnimi mojstrovinami filigransko pretanjenega kitarskega mojstra Axla Rudija Pella, ki je tudi na odru festivala Rock Of Ages enkrat več dokazal svoje čarovništvo. Absolutna briljanca.

Za veliki finale prvega dne je organizator izbral skupino, ki se prav posebno dobro ne veže na ime »Rock of Ages«. Njen namen je bil privleči čim več publike na festival oziroma na prvi dan festivala. Nemški srednjeveški metalci In Extremo. Berlinska skupina, ki deluje nekje od leta 1995 dalje velja v Nemčiji za izredno popularno. Se kdo med vami še spominja njihovega klubskega nastopa v ljubljanskem K4, davnega leta 2001? Začetki so bili torej skromni, skozi leta pa je skupina prerasla v vodilno silo tako imenovanega medieval metala, ki se sicer pretežno bohoti prav na tleh Nemčije. Odeti v nošnjo starega veka, opremljeni z instrumentarijem, ki poleg zastopanosti  običajnih instrumentov(kitara, bas kitara, bobni), vsebuje »eksotične«, večinoma doma izdelane instrumente po vzoru srednjeveškega porekla  in izročila(harfa, dude, hurdy-gurdy, citre, raznovrstne piščali in tolkala). Trubadurski metal torej! Po večini je vse pri In Extremo odpeto v nemškem jeziku. Kot razgaljajo uvodni sestavki ni težko izluščiti, da koketirajo In Extremo z melosom ljudske glasbe srednjeveškega trubadurstva, obenem pa napadalni in preprosti ritmi evocirajo oddaljeni šarm kakšnih Rammstein, skupaj s podajanjem nemških verzov, ki so diktirani odrezavo in avtoritativno. In Extremo so svoj šov začeli spektakularno. Ognjevito. Dobesedno. S pirotehničnimi učinki. Na nastopu so predstavljali svoj novi studijski album »Quid Pro Quo«ter z izredno odrsko dinamiko, kjer scenarij publiki ni pustil niti kančka prostora, da vsaj za hip zajame sapo, ovili prizorišče v svojevrstno atmosfero, ki ji ni nobena druga koncertna avantura niti za ped blizu. Na čelu skupine še vedno kraljuje pevec z vzdevkom »Das letzte Einhorn« (v prevodu »zadnji samorog«), ki mu je publika, oborožena z obvladovanjem besedil, dobesedno jedla iz roke. Prav to fanatično sodelovanje publike (zlasti prednjih vrst, v katerih se je natrpalo tudi »mladeži«) je potrdilo kako priljubljeno in kako veliko ime so In Extremo na tleh Nemčije. Več članska ekipa tudi silno spretno izkorišča oder pri čemer stopajo v center pozornosti različni instrumenti, glede na sam razvoj kompozicij. Tako jev uvodu skladbe Vollmond na cat walk stopil harfist, med Zigeunerskat sta dobršen del pozornosti odnesla oba pihalca na dude itn… Skratka popoln vrtiljak v izmeri slabih dveh ur, je v velikem slogu sklenil prvi festivalski dan. Definitivno vrhunec prvega dne festivala, kar s spektakularnosti tiče.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X