Nastopajoči: Leprous, predskupini: Ihlo & Crystal Horizon
Datum: torek, 3. 2. 2026, od 19.45 h do 23.00 h
Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Sem in tja posije na Slovenijo tudi kakšen žarek vezan na žanr progresivnega rocka. Glede na to kako bogat in obče prisoten je žanr v svetu glasbe, naš prostor od nekdaj raca svetlobna leta za njim. Tistih nekaj privržencev žanra progresivni rock, no pa tudi progresivni metal, ki jih v Sloveniji prešteješ na prste ene roke, največkrat potuje tudi več kot 1000 km do prizorišč, kjer oba žanra, sicer domujeta že več desetletij. Če je treba tudi na britansko otočje, sever Poljske, ali Nemčije, celo v bolgarski Plovdiv. Tako to gre. Slovenija velja zato za že kar pregovorni center radija, ki definira veliko črno luknjo, brez slehernega posluha za progresivni rock in progresivni metal.
No, v oziru skandinavskih progresivnometalskih posebnežev Leprous, pa imamo pri nas to srečo, da so prav Leprous ena tistih redkih skupin, ki ji uspeva vsakih nekaj let obiskati tudi Slovenijo. Tokratni koncert skupine, v sklopu turneje “Melodies Of Atonement” (2024, RockLine recenzija), je bil pri nas zato (verjeli ali ne) že šesti. Dvakrat so Leprous nastopili na festivalu Metaldays. Štirikrat v Ljubljani. Prvič leta 2010 v CUK Kino Šiška, kot predskupina Therion, v Orto baru leta 2013 in znova v CUK Kino Šiška. Bilo je pred dvema letoma, ko so podpirali album “Aphelion” in priredili fantastičen koncert. Koncert, ki ga zlepa ne pozabiš in ki še danes odzvanja v naših ušesih še kako živo (RockLine recenzija koncerta).
Za Leprous velja, da vzamejo na svoje turneje vselej skupine, ki sodijo po slogovni plati med ‘glasbene čudake’. Skupina, ki potrebujejo promocijo in skupine, ki z naravo posebnežev zagotovo predstavljajo dodatno privlačnost slehernega koncerta Leprous turnej. To pot je vloga prve ogrevalne skupine na turneji pripadla mladim nadobudnim norveškim rojakom Crystal Horizon. Kvintet, ki je s koncertom začel ob 19 uri in 45. minut, je v točno 25. minutnem repertoarju predstavili istoimenski prvenec, ki je izšel v marcu 2024. Crystal Horizon so z materialom in predstavo opozorili, da se veliko učijo mdr. tudi od Leprous. Sanjava atmosfera komadov v srednje hitrem tempu, spretno zapolnjenih s slikovitim delom ritem sekcije, spretno integracijo kitarskih vložkov ter ‘čudaško’ izbiro sosledja akordov, ki povsem brez pričakovanj odnesejo atmosfero in melodijo v sfere presenečenja, je v vseh ozirih silno zabavalo. V tistem času publike še ni bilo veliko v prostoru, vendar pa so Crystal Horizon definitivno prepričali tudi zgodne obiskovalce, o velikih talentov, ki jih poseduje kvintet. Refrenske melodije dolgujejo veliko tudi navdihovanju nad pop kulturo nepozabnih hit zimzelenov osemdesetih. Skupina je tega večera gotovo dobila v CUK Kino Šiška sveženj novih privržencev.
Druga reč pa so Ihlo. V času pred pričetkom njihovega koncerta, se je v prostoru ljudi konkretno nagnetlo. Bend je že deležen velike mednarodne prepoznavnosti in podpore, to pa je potrdilo tudi goreče odzivanje množice med njihovim nastopom. Publika je zelo dobro poznala material skupine. Čeprav so Ihlo precej leni glede skladanja novega materiala, šteje pri vsem visoka kakovost izdanega materiala. Ne sklene vsak izvajalec pogodbe s Kscope Records. Drugi album “Legacy” je namreč izšel šele v letošnjem letu, za britansko skupino pa je že deset let delovanja. Kvintet je tehnično izjemno nabrušen. Natančen in silno ubran. Gre za zvočno izvedbene perfekcioniste. To je hitro spoznala publika, ki prinaša generacijski preskok med staro progresivnometalsko filozofijo in modernimi skupinami. Da. Podjentane fraze mdr. Vsekakor. Ni govora o kakšnem spogledovanju z Dream Theater. Prej je vsa reč bliže skupinam, ki v novih časih rišejo nove standarde v progresivnem metalu, kot so to rojaki TesseracT ali Haken, čutijo pa se domala na vsakem koraku tudi vplivi Porcupine Tree (občasno tudi Muse). Noro, kako so nas zaposlili s svojim delom in predstavo Ihlo. Komplicirane ritmične strukture, nenadno in nepričakovano preskakovanje med vodilnimi ritmi, spretno zankanje s programskimi vzorci, ki slikovito kontrastirajo zvočno krajino skupine. Andy Robison je poveljnik, ki išče muzikalno nalezljivost vokalnih linij in v tem oziru se znova soočamo s finesami, ki jih je mogoče povezovati z retoriko popa osemdesetih. A to počnejo danes zelo spretno tudi recimo avstralski Voyager. 35 minut nastopa s poudarkom na materialu albuma “Legacy” se je obrnilo kot bi mignil, bend pa je večkrat požel burno odzivanje množic! Briljantno. V vseh ozirih. Bend za katerega upajmo, da ga nam uspe še kdaj prestreči v živo. Tudi v zvočnem oziru v vsem zmagovita predstava.
Oder je postal med premorom zelo, zelo prostran. Ozadje je zasedla razgrnjena naslovnica najnovejšega Leprous albuma “Melodies Of Atonement”, ki jo zastopa morski migetalkar (tintinid) vrste Rhabdonella spiralis. Za lažje razumevanja dodajam, da gre za enocelični organizem, ki se prehranjuje z mikroskopskimi algami in ki prebiva mdr. tudi v Mediteranu.
Leprous so v uri in pol špila dostavili. Po vseh pričakovanjih. Dvorana je bila zelo lepo napolnjena, podobno, kot pred tremi leti, velik priliv pa je botroval obisku iz sosednjih držav, sploh Italije in Avstrije. Še dobro. Leprous so skozi čas prerasli v izjemno cenjeno skupino. Dokazovanja ne potrebujejo. Zvesti privrženci skupine pa izžarevajo na momente med njihovimi nastopi že pravo fanatičnost. V načinu kako se odzivajo na vse kar prihaja z odra s strani njihovih ljubljencev, pri čemer ne čudi tudi občasno zelo gromko spodbujanje s petjem. V ospredje dogajanja je stopil zadnji album “Melodies of Atonement”, bend pa je posvetil več časa tudi karierno najbolj priljubljenemu albumu “Pitfalls” (2019) iz katerega je ob nadobveznih Below ter The Sky Is Red, od katere se ne ločuje v dodatku, odigral tudi Alleviate in zelo kmalu na začetku koncerta I Lose Hope.
V središče pozornosti vedno vstopi nekaj dejavnikov, ki postavljajo Leprous kot umetniško entiteto, na posebno mesto glasbenega univerzuma. Ena osrednjih figur skupine je Einar Solberg. Glavni komponist, multi-instrumentalist in nad vsem tem, neverjetni vokalni kameleon, ki osupne z vsem česar se vokalno loti. Znova je razkazal multi-facetnost vokalnega razkošja. Vokalist tisočerih obrazov, vokalist ki je sam po sebi unikat in daje sam po sebi povsem eklektično artistično držo skupini. Potem je tu ostalih pet posebnežev, ki razvijajo izjemno uravnilovko kompleksnosti, nepredvidljivih razpoloženjskih obratov, mirnih pasaž, kjer momenta hipnoze in psihadeličnosti ne izostajata, pa tudi sunkovitih pretresov neusmiljenega fraziranja. Osem-strunska vesla opravijo svoje. Zvočni zid je izjemen. Teatralnost skupine je njeno drugo ime. Na pročelju odra trije podesti! Te so izkoriščali oba kitarista (med solažami), največkrat pa med svojim pridigarskim poveljevanjem Einar Solberg.
Nemalo simpatij se je prikradlo med koncertom, ko je Einar kar lep čas iskal pravilno uglasitev na klaviaturah pred izvedbo absolutnega presenečenja koncertnega večera, to je nazobčano Passing, vzeto iz prvenca skupine “Tall Poppy Syndrome” (2009), pri čemer je že klical na pomoč tehnika, a se zadnji hip znašel sam. V enem izmed premorov je Einar tudi dejal, da velja CUK Kino Šiška od nekdaj za eno najljubših koncertnih prizorišč skupine, pri čemer ni pozabil dodati spomina na prvi koncert Leprous v Sloveniji leta 2010, ko je vprašal občinstvo: “Ali je tu kdo med vami, ki je bil leta 2010 tu na našem koncertu? Ne bom pozabil tistih nekaj ljudi, ki je kar v sede spremljalo naš koncert. Sedeli so tik pred odrom.” Bend je nemalo presenetil tudi z integracijo velikega zimzelena, ki je mešal štrene pop lestvic osemdesetih, to je hita Take On Me, ki pripada v izvirniku njihovim rojakom A-HA. Seveda odigran po striktni Leprous recepturi, kjer razvoj melanholije v kitici Leprous aranžiranja skorajda zabriše sled, ki vodi do izvirnika. Premeteno.
Svoje dodaja igra reflektorske razsvetljave, ki izdatno kreira izjemno atmosfero paralelnega sveta v katerem se znajdeš, ko si v živo z Leprous. Ustvarijo svoj svet. In te magije je kar prehitro konec. Redki koncerti se odvrtijo s takšno intenziteto in hitrostjo. Leprous so definitivni kreatorji takšne magije. Kiksa ne znajo narediti in vsaka poteza, ki se je lotevajo med izvedbo, izžareva veliko strast s katero pristopajo prav do vsega. Temu se reče uživanje v koncertni izvedbi. In znova so dostavili zvesti publiki natanko to po kar je prišla. Sebi lastno briljanco glasbenega perfekcionizma, ki osupne in ne preneha navduševati.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Ihlo – setlista:
1. Legacy
2. Haar
3. Wraith
4. Source
5. Cenotaph
6. Union
Leprous – setlista:
1. Silently Walking Alone
2. Illuminate
3. I Lose Hope
4. My Specter
5. Take On Me (orig. A-HA)
6. Below
7. Alleviate
8. Passing
9. The Price
10. Like a Sunken Ship
11. Slave
12. Castaway Angels
13. From the Flame
—dodatek—
14. Atonement
15. The Sky Is Red (Outro)
16. Your Blood (orig. Nothing But Thieves, nasneti izhod)
