Založba: Insideout Music
Datum izida: 6. 2. 2026
Produkcija: Big Big Train
Dolžina albuma: 65.45 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 10/10
Angleški progrockovski prvaki Big Big Train so se pri iskanju navdiha za njihov najnovejši, konceptualni album »Woodcut« podali na ogled razstave znamenitega slikarja Edvarda Muncha v norveško prestolnico Oslo. Munch je v svoji umetniški karieri ustvaril številne lesoreze. Verjetno pa so se člani banda pri snovanju osrednje teme albuma za navdih napotili tudi v lokalni gozd, kar bi gotovo požegnal tudi legendarni Ian Anderson, ki je svoje čase z Jethro Tull in njihovim kultnin albumom »Songs From the Wood« (1977) postavil verjetno še dandanes najlepši glasbeni spomenik resničnim in namišljenim gozdnim prebivalcem. »Woodcut« verjetno ne bo dosegel takšnega kultnega statusa, a so Big Big Train vseeno ustvarili še en odličen, pravzaprav brezhiben album, ki bo razveselil predvsem vse ljubitelje simfoničnega progresivnega rocka z romantično patino.
Morda največja posebnost Big Big Train je bržkone ta, da, kljub mednarodni zasedbi in številnih spremembah skozi njihovo pestro zgodovino (od ustanovnih članov je ostal samo še basist/klaviaturist Greg Spawton), levji delež skladb na »Woodcut« (še vedno) zaznamuje tista značilna britanske melanholija s kančkom viktorijanske drame, zabelo anglosaksonskega romanticizma in ščepcem folklornih elementov, ki je bila tako značilna tudi za nekatere njihove glasbene vzornike starejšega porekla na čelu z Genesis.
Ob glasbi Big Big Train so v preteklosti oživeli tako značilno angleški liki, živali, predmeti ter pokrajine kot je pilot letala Spitfire, lovec na labode, pogumni kapitan, kustos metuljev, nekdanje dirkališče Brooklands, legendarni golob Winkie, mojstski arhitekt James of Saint George ter celo tradicionalni kuhani jabolčnik, če se našteje le nekatere izmed njih. Seveda so italijanski pevec/klaviaturist Alberto Bravin, švedski kitarist/klaviaturist Rikard Sjöblom in ameriški bobnar Nick D’Virgilio vsi po vrsti s seboj prinesli nekaj vplivov iz svojih nekdanjih skupin., se pravi Premiata Forneria Marconi, Beardfish in Spock’s Beard, vendar Big Big Train tudi na »Woodcut« ostajajo nezgrešljivo angleško zveneča progrockovska skupina.
Nova pridobitev za band na »Woodcut« je trobentač in tolkalist Paul Mitchell, ki je s svojo trobento še poglobil njihove že tradicionalno bogate simfonične aranžmaje. Od prve sekunde na »Woodcut« je jasno, da bo šlo za še eno progrockovsko poslastico. Big Big Train že z mojstrsko aranžirano skladbo »Artist«, ki vsebuje vse njihove značilne zvočne elemente, postrežejo s prvim vrhuncem albuma. Največja razlika med »Woodcut« in predhodnim albumom »The Likes of Us« (2024, RockLine recenzija) je ta, da so Big Big Train tokrat ustvarili več krajših del od katerih je samo eno daljše od sedem minut. Vseh skladb je kar 16, vendar to v ničemer ne zmanjša njihove kompleksnosti in aranžerske briljantnosti. Ravno nasprotno, zdi se, da skupina že dolgo ni bila tako eksperimentalno razpoložena, kar se najboljše sliši predvsem med daljšimi inštrumentalnimi sekcijami med katerimi se občasno pošteno razpištolijo s solističnimi vragolijami.
Še ena posebnost članov Big Big Train, poleg tega, da vsi člani obvladajo več kot en inštrument, je ta, da so skoraj vsi tudi zelo dobri pevci, kar pomembna vpliva na izbornost večglasnih harmonij. Občasno Bravina, ki je na prejšnjem albumu odlično prestal svoj ognjeni krst in uspešno zamenjal nepozabnega, tragično preminulega Davida Longdona, dopolni tudi kakšen ‘pevski’ pomagač. To se recimo zgodi na za običajne Big Big Train razmere neobičajno temačnem in udarnem »The Sharpest Blade«, kjer pomembno vokalno vlogo odigra tudi violinstka Clare Lindley. Z romantiko in nostalgijo prežeti »Albion Press«, na katerem zablesti tudi trobenta, je čista mojstrovina ob kateri bodo uživali vsi dolgoletni pristaši in se ob njej spomnili na nekatere pretekle, sorodne Big Big Train klasike. To ni prva skladba v njihovi karieri, ki omenja staro ime za Veliko Britanijo (Albion), saj je njihov drugi album »English Boy Wonders« (1997) vseboval stvaritev z naslovom »Albion Perifide«. »Arcadia« se na račun briljantnih simfoničnih aranžmajev, predvsem kombinatorike godal in klavirja, ter Bravinovim vokalnim romanticizmom, prav tako uvršča med najboljše trenutke »Woodcut«.
Vokalno eksperimentiranje je bistvo skladbe »Warp And Weft«, ki na račun vokalnih harmonij nekoliko spomni na zapuščino nepozabnih Gentle Giant pa tudi D’Virgiliovih nekdanjih soborcev Spock’s Beard. »Chimaera« je skorajda tradicionalna Big Big Train stvaritev z veliko akustičnih aranžmajev, na trenutke skorajda sakralno obarvanimi večglasji in bogatimi simfoničnimi harmonijami. Na »Dead Point« emocionalna ekspresivnost Bravinovega petja pride do izdatnega izraza, medtem ko se glavni klaviaturist Oskar Holldorff izkaže z nadvse zabavno solažo.
»Light Without Heat« je romantična, akustično usmerjene stvaritev z mogočnimi orkestralnimi aranžmaji ter s foklornim šarmom, ki je tako značilen za to skupino. »Dreams in Black and White« v prvem delu zaradi ‘razobarvnih’ večglasij in ksilofona spet nekoliko povleče na nekaj iz ‘kovačnice’ prej omenjenih Gentle Giant, vendar se v nadaljevanju spremeni v epsko stvaritev z močnim simfoničnim pečatom.
Na kompleksnem inštrumentalu »Cut and Run«, ki vsebuje močne progmetalske in jazz fusion elemente, Big Big Train vnovič demonstrirajo, da lahko pošteno ‘zapapricirajo’ stvari z udarnimi kitarskimi pasažami in srboritimi bonarskimi rafali. Epska mojstrovina »Counting Stars« bo navdušila vse dolgoletne privržence Big Big Train, saj bi se lahko brez težav znašla na katerem koli izmed preteklih albumov z Longdonom, medtem ko na zaključnem »Last Stand« najbolj navduši Bravin, ki s svojstvenim vokalnim pristopom vnovič dokaže, da ni nikoli imel namena postati Longdonov imitator, kar je tudi prav.
Kljub temu, da je »Woodcut« izšel že v začetku februarja, se ga že zdaj lahko uvrsti med glavne kandidate za najboljši progrockovski album v letu 2026. Seveda to ob glasbenikih takšnega kova in v skladu s tradicijo večine predhodnih albumov te skupine ni prav nobeno presenečenje. Big Big Train so se pošteno nagarali, da so si prislužili status ene izmed najbolj vznemirljivih sodobnih angleških progrockovski skupin za katere danes hočejo igrati tudi (nekdanji) člani nekaterih mednarodno enako ali celo bolj uveljavljenih glasbenih ‘sorodnikov’. Porcupine Tree so brez dvoma najpomembnejša progrockovska skupina sodobne ere (približno zadnjih petindvajset let), čeprav bi bila še pravilnejša ugotovitev, da je to kar njihov šef Steven Wilson kot ultimativna ikona sodobnega prog rocka, medtem ko se Big Big Train lahko razglasi za najbolj naravne, iskrene in dosledne naslednike zapuščine stare angleške simfoničnoprogrockovske šole.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Inkwell Black (00:56)
2. The Artist (07:16)
3. The Lie of the Land (02:55)
4. The Sharpest Blade (04:16)
5. Albion Press (05:46)
6. Arcadia (05:46)
7. Second Press (00:37)
8. Warp and Weft (03:45)
9. Chimaera (05:37)
10. Dead Point (05:28)
11. Light Without Heat (03:22)
12. Dreams in Black and White (02:34)
13. Cut and Run (06:19)
14. Hawthorn White (01:54)
15. Counting Stars (05:40)
16. Last Stand (03:34)
Zasedba:
Alberto Bravin – glavni vokal, akustične & električne kitare, klaviature, Moog, melotron
Nick D’Virgilio – bobni, tolkala, klaviature, akustične in 12-strunske kitare, spremljevalni vokal
Oskar Holldorff – klavir,Wurlitzer in Fender Rhodes električni klavirji, Hammond orgle, melotron, sintetizatorji, spremljevalni vokal
Clare Lindley – violina, akustična kitara, spremljevalni vokal
Paul Mitchell – trobenta, pikolo trobenta, spremljevalni vokal
Rikard Sjöblom – šest in dvanajst-strunske kitare, Hammond orgle, spremljevalni vokal
Gregory Spawton – bas kitara, bas pedali, 12-strunska akustična kitara, melotron, spremljevalni vokal
