Vulture Industries (predskupina: Rai)
Ljubljana / Menza pri koritu / Slovenija
sobota, 14. 3. 2026 ob 20.30 h do 23.00 h
Vulture Industries. Naravnost povedano – ena bolj ‘odbitih’ skupin v metalski sferi ta hip. Globalno gledano. Norvežani seveda. Skandinavija je od nekdaj veljala za valilnico glasbenega čudaštva. Ko ti ne preostane drugega, da se zatečeš k oznaki avantgardno, potem je prav Norveška znana po seriji takšnih čudakov. Sploh na polju fuziranja progresive z jazzom itn… Le Norvežani se v tem oziru uspejo približati državi, ki prednjači po valilnici glasbenega čudaštva, Franciji. A to je zgodba za kdaj drugič.
Vulture Industries so redni gostje v Sloveniji. Pri nas so nastopili večkrat. Tudi v sklopu nekdanjih Metal Camp in Metaldays festivalov. Vendar je bilo treba na njihov nov klubski špil čakati debelih 12. let. Nazadnje so leta 2014 nastopili v mariborski MC Pekarni. Seveda ostaja nepozaben njihov špil v ljubljanskem CUK Kino Šiška 3. 2. 2012, ob 10. obletnici delovanja KD Veseli Dihurčki. No, Črt in Matej sta tudi tokrat poskrbela za veliko veselje peščice ‘blaznih’ ljubiteljev te skupine in povabila vrle Norvežane na klubsko sceno AKC Metelkove. Menza? Čeprav me tu ni bilo več kot 10. let in čeprav je klub s strani budnega botrstva skrbnikov Mestne občine Ljubljana nedavno prejel ‘laskavo nalepko varnostno tveganega območja’, se v njej (in na srečo) ni prav nič spremenilo.
Dovolj sarkastičnih refleksij, gremo na dogajanje. Za uvod so ogrevali prisotne Rai. Slovenska zasedba. Slovenska? Ko jih spremljaš v živo, bi nazadnje pomislim na kaj takega. Prekrasna izbira za uvod v koncertni večer. Naravnost povedano je to zasedba, ki se ji lahko pripne oznako progresivni metal, vendar se pri tem še zdaleč ne omejuje. V svoje izrazoslovje vpenja mnoge žanrske viže. Od kabareja do popa, pa tudi jazza. Kompozicije pa pri tem vzdržujejo, kljub razgibanosti in večkratnim atmosferičnim prevratom, občutek sledenja rdeči niti, kar jim utrjuje refrenska spevnost. Bend je nastopil v vlogi kvinteta. Torej z enim kitaristom manj. V kratki minutaži je predstavil pet točk, opozoril na to, da so Rai perfekcionisti, predvsem pa je izstopala v setlisti skladba Frederick’s Dream (bend je s tem komadom uspešno mešal štrene na lanskoletni EMA-i), ki je svojevrstna kolizija kabareja z metalom, pri čemer je bend namerno v uvodnem delu zavil na integracijo dela Grace Jones hita Libertango. Premeteno, po svoje.
Gre za skupino, ki ima velik potencial preboja na vidno polje globalne glasbene ponudbe. V lanskem letu so izdali prvenec. Gre za dvojni album, ki je izšel v dveh delih. Polet so izdali prvo polovico imenovano “Reason” jeseni pa drugo z nazivom “Heart”. V središče pozornosti stopa vokalist Vanja Rok Vrtovec, ki ni oprtan le z veliko karizmo, vrhunskim, večkrat hudomušno-črnim, podajanjem verzov, pač pa zverziran tudi v igralski vlogi (frak, cilinder,…), zato deluje nastop skupine večkrat, kot bi se znašel v gledališču na nekem šovu kabaret-teatra. Bend je za finale izvedel svoj (trenutno) najbolj prepoznavni hit Cinema. Rai je skupina, ki je v Sloveniji še ni bilo. Vrhunska popestritev scene, ki lahko poseže dlje. Znatno dlje od meja Slovenije. Razvojni nastavki so zelo obetavni. Tudi v smislu rabe metrike verzov oddelanih v angleškem jeziku. Ne spominjam se slovenske skupine, ki bi ta element obvladovala s takšno odliko. Da o tehnični izbrušenosti posameznikov ekipe niti ne izgubljam besed. Kljub temu, da so nastopili s članom manj, je bil ta nastop izjemno prepričljiv.
Vulture Industries so skupina, ki je v vseh teh letih vseeno uspela zanimirati peščico slovenskih ljubiteljev glasbe, da jih je vzela za svoje. To je res peščica. Bilo nas je 30. Tam nekje. A hecno pri tem je, da srečuješ na njihovih obiskih vedno ene in iste obraze. To je to. Srečna družina izbranih, lahko rečem, vesela, neukročena bratovščina legend slovenske metalske scene.
Bend, ki po premienovanju iz imena Dead Roses Garden leta 2003 deluje pravzaprav vseskozi v nespremenjeni postavi, je dostavil po pričakovanju vrhunsko predstavo. V središču ostaja kdo drug, kot nori jezični doktor in gromovnik, to je vokalist in (domala gledališki) igralec Bjørnar Nilsen. Tokrat ni poveznil nase nobenega svetila na glavo. Klobuk, stasita obleka. Za razliko od ostalih kompanjonov edini v čeveljcih. V kolikor ni bilo ‘benganja’, so bile oči občinstvo pretežno oprte vanj. Bjørnar Nilsen zna s svojimi pogledi hipnotizirati občinstvo, sploh ko značilno izbulji oči. Možakar oprtan z izjemno karizmo. Lahko bi jo izvažal. Ekipa je vrhunsko uigrana. Kiksov ne pozna. Vse je izjemno pedantno in natančno izvedeno. Bjørnar zavzema seveda največ prostora na odru, kar je pogojeno z vnosom njegovega teatra, ki še vedno deluje na trenutke komično-teatralno, pa tudi noro in malo bizarno. Ostali pobje v skupini mu po tej plati parirajo vsaj v tem, da so na odru bosonogi.
Koncert skupine je bil ekskluziva. Vrli Norvežani so se odpravili na silno kratko turnejico, ki je obsegala vsega dva koncerta. Prvega pri nas na Metelkovi in drugega naslednji dan v Budimpešti. S seboj pa so pripeljali tudi cel merch in to je bilo za starega strica, ki ne mara naročanj po internetu prekrasno izkustvo, da je lahko odnesel domov kakšno njihovo vinilno ploščo.
Bend odpre koncert z “The Tower” skladbo The Dead Won’t Mind. Odličen uvodni katalizator za unikatni žur teater, ki združuje metal z bizarnostjo. Sledi pričakovan skok na zadnji studijski album “Ghosts From The Pasts” (2023). Prva z našpičeno New Lords Of Light, ki je urezala koncertno pisto preko gothic kitice v melodično grabežljiv glavni metalski rif, potem pa za njo izrazito mračno Saturn Devouring His Young in tistim grdim, zlobnim, starim stricem, ki žre svoje otroke. Atmosfera, ki jo ta skupina vzpostavi je naravnost unikatna. Je hipnotična. Prevzema z vsem kar se od zares dobrega metala pričakuje. Okult, izrazito mračnost, občutek neizbežne pogube, od koder ni vrnitve. Bjørnar je izjemno nalezljiv. Izjemen igralec, interpret. Iz roke mu ješ. In ob vsem mračnem pogromu, ki ga kreira skupina, v končno fazi, za povrhu vsega črno-zabaven!
Koncert se je vrtel z naglico. Repertoar pa je vpel vsa obdobja delovanja skupine. Odlično pri Vulture Industries je to, da nenehno presenečajo. V formatiranju kompozicij ne veš, kaj bo skupina servirala publiki, zato bi prostor za nadaljnjo analizo samo kratil čas. Preprosto, v kolikor benda ne poznate, pa se prištevate med bolj razvajene glasbene gurmane, je skrajni čas da začnete to skupino odkrivati! So (načeloma) progresivni, so pa ravno toliko usekani v artizmu, da dražijo avantgardno. Nista jim tuja ne doom ne black metal, odtavajo pa radi tudi v polja jazz- black-metal-kabareta (Blood Don’t Eliogabalus). Vi izbirate.
Niti ne vem točno, a nenadoma smo se znašli v finalu. Bjørnar je dejal, da naslednja skladba govori o njegovih občutjih, potem ko posluša dnevnik na TV-ju. Bila je sklepna Lost Among Liars. Še Nick Cave bi ji prisluhnil. Ob zaključku zapusti oder le Bjørnar. Bend ga prikliče nazaj. Skupina se loti sprva porogljive Deeper (vzeta iz zadnjega albuma), kjer se metal peča z melosem kakšnega mehiškega vesterna, pri čemer uspe Bjørnar podžgati peščico, da ta sodeluje pri petju. In komad, ki ga Vulture Industries vedno zelo radi privarčujejo za konec Blood Don’t Eliogabalus. Zlovešči ‘rifovski drajv’ na spotikavem ritmu, spravi v gibanje celo nekaj vratnih vretenc s strani publike. Rušilno in teatralno. V finale in definitivni konec, ki je prišel. Hitro in nenapovedano.
Vulture Industries zgradijo svoj svet med koncertnim nastopom. Tako poseben je, da sprejme vase le najbolj posebne. Bilo nas je malo posebnih tega večera v Menzi. Peščica posebnih, ki smo brezmejno uživali v glasbeni posebnosti edinstvene skupine.
Besedilo: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Rai – setlista:
1. Daydream
2. Above Me
3. Royality
4. Frederick’s Dream
5. Cinema
Vulture Industries – setlista:
1. The Dead Won’t Mind (intro)
2. New Lords Of Light
3. Saturn Devouring His Young
4. Tales Of Woe
5. The Bolted Door
6. This Cursed Flesh
7. Grim Apparitions
8. As The World Burns
9. Screaming Reflections
10. Strangers
11. The Pulse Of Bliss
12. Lost Among Liars
—dodatek—
13. Deeper
14. Blood Don’t Eliogabalus
