Kraj: Orpheum / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 08.04.2006
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 30€
Ena najbolj luštkanih dvoranic v naši bližini, to pot po daljši časovni abstinenci, znova smo te obiskali! Tudi osebje, ki dela v njem, je neverjetno prijazno in ob izmenjavi besed z organizatorjem, je tudi ta rekel, da še sreča, da je v bližini Slovenija, saj mu naši obiskovalci dostikrat z obiskom koncertov rešujejo kožo. Nad mojo opazko, da je Orpheum fenomenalna dvorana in da bi bilo super, da Slovenija dobi takšno, pa ni bil preveč navdušen, saj je dejal, da bi tako izgubil slovenske goste. No hja, seveda taka dvorana v Sloveniji ni dovolj, za to potrebuješ tudi “zdrave” promotorje, ki pa nekako te zahteve, razen svetlih izjem, trenutno ne izpolnjujejo.
Tole je bilo pa noro. Od intervjujev scuzan, sem komaj pravočasno ujel pričetek koncerta. Pred vstopom v dvorano je že čakalo tudi nekaj slovenskih stalnih gostov, sicer dobrih starih znancev, zvestih ljubiteljev Rage, ki o prišli uživat unikatnem metalskem melodiciranju, te odlične nemške skupine, ki ostaja na metalskem zemljevidu tudi danes, kljub svojemu dolgoletnemu stažu na sceni, nekako nesrečno prezrta in brez priznanja, ki si ga nedvomno več kot zasluži.
Dvorana je vsebovala okrog 300 obiskovalcev, mnogo ljudi je zunaj ostalo in čakalo, da Freedom Call zaključijo svoj nastop. Freedom Call so pričeli ob 21:00. Ti so igrali kot predskupina tu v Orpheumu že leta 2001 pred Hammerfall in Virgin Steele. Hiperaktivni metalci imajo v šestih letih svojega obstoja izdane že 4 studijske albume in en “live” album. Skupina igra tipičen nemški power metal, odet v fantazijsko poezijo. Torej himničnost in epskost “über alles”. Bojevniki, ki neustrašno sekajo glave zmajev in ostalih beštij mogočne vse človeške domišljije, pozdravljeni! Pri Freedom Call stoji večina skladb tako, da v njih prednjačijo durovske linije, kar pomeni, da so fantje pravi metal veseljaki s prešernimi nasmehi na licih. Freedom Call so prikazali visoko uigran nastop, ponudili so za predskupino dostojen zvok in se v izvedbi svojega materiala zavzeto potrudili. Predstavljali so svoj aktualni studijski album “The Circle Of Life” (2005) in set lista je bila zastopana s tremi novimi pesmimi. V celi koncertni set listi je izstopala ravno Mother Earth, kot ena izmed teh treh, saj je premogla nekaj drame zaradi postavitve samega riffa, ki je izpadel surovo dovolj, da je povzročil kratkotrajno spremembo pozitivnega veselega vzdušja. Fantje so pridobili naklonjenost množice, čeprav se je videlo, da mnogi v dvorani “zehajo” in ploskajo iz obzira. Zlasti je blestel na vokalu in hkratnim kitarskim “žaganjem” Chris. Vendar pa je pogled na odrsko prizorišče vselej obstal na Danielu Zimmermanu, ki je poleg bobnanja pri Freedom Call, bobnar mnogo bolj razvpitih Gamma Ray. Zimmerman je še enkrat opozoril, da mu majhen set bobnov, ki ga je pač prisiljen v vlogi bobnarja predskupine uporabljati, nikakor ni dorasel. Set bobnov se je skoraj prevrnil ter se vseskozi nesrečno tresel pod “torpediranjem” Danove dvojne bas stopalke in bombastičnimi rollingi. Torej včasih se zdi, da so Freedom Call veliko večja atrakcija zaradi svojega renomiranega bobnarja, kot pa zaradi svoje glasbe. Lep profesionalno korekten nastop.
Edino kar je kvarilo vtis je to, da so prodajali svoje trzalice na “mercahndiseu”, kar je precej nezaslišano dejanje. Res, da se krvavo borijo za vsak svoj cent, vendar pa gre za vrsto degradacije njih samih. Trzalico ujame med koncertom navadno pravi fan, tako pa si jo lahko kupi prav vsak, tudi tak, ki je med njihovim koncertom pil pivo zunaj dvorane in se recimo bizarno rečeno delal iz njih norca. Je pa to vsekakor dobrodošel vir hitrega zaslužka.
Pustimo Freedom Call. Da na svetu ni vse tako rožnato kot se zdi njim, so opozorili headlinerji. Rage seveda. Skupina, ki je v novi preobleki kot trio treh absolutnih posebnežev, vroča točka sodobnega heavy metala, ni nikakor ovinkarila. Po nasnetem intru je oder eksplodiral in dvorana je oživela. Pred tem sem videl Rage dvakrat. Prvič na “co-headlinerski” turneji s Primal Fear (igrali so dobro uro), drugič kot predskupino Helloween (igrali so uro). To pot je bilo prvič, da so bili “headlinerji” v mojih očeh. Oder je bil za tri ljudi ogromen. Rage so privihrali in načeli svoj set s komadom Speak Of The Dead. Peter “Peavy” Wagner, ki je še kako uro nazaj od primanjkljaja konkretnega spanca z zlepljenimi očmi, gosto meglo v glavi in šmirkavim grlom, da več kot nerazločnega momljanja med kuhanjem kave v kuhinji “backstagea” ni premogel, bil na odru kot prerojen. Drugi človek. Njegova pojava na odru v primerjavi s tisto izpred treh let, je širino vidnega polja mnogo bolj “zapolnjevala”. V prenesenem pomenu naj bi to pomenilo, da je dec v tem času pridobil na konkretni kilaži, tako da je pridelal tudi konkretni “bavarski” popek. Ne, ne… že jemljem besede nazaj. Peavy je eden večjih nemških metal bend “leaderjev” in komponistov. Vrsta legende. No na Peavyjevi levi je razgrajal hiperaktivni beloruski oboževalec hokeja na ledu, hitrih avtomobilov in kot tak ljubitelj hitrega igranja kitare Victor Smolski, “beloruski Malmsteen” (ali “švedski Smolski”). Vedno dostopen do svojih fanov, gostobesedni kitarist, pozitivno naravnanega duha, je kar vrel od vse silne energetske intenzitete, lačen divjanja po svoji kitari. Tretji mož nameščen v ozadju, sodi v peščico velikih bobnarskih metal gurujev. Mike Terrana. Ta je v svoji značilni akrobatsko športno gimnastični pozi nezadržno mlatil po setu bobnov, katerih opne drži skupaj verjetno sama slonja koža, ali koža grendlandskega kita, da lahko prenašajo vso to neukročeno silo pretepanja.
Rage so na odru neverjetno hitri. Peavy in Victor sta “blaznela” levo in desno po odru, medtem ko je Mike maksimalno raztegoval svoje lovke in se skrajno naprezal, da preglasi oba komapnjona. Če so prej veseli palčki prepevali pesmice, so prišli Rage na oder posejati črnino, ki nas je dobesedno takoj požrla in kot peresce odpihnila Freedom Call.
Ljubitelj lobanj vseh izvorov Peavy je bil odlično razpoložen na odru. Ogovarjal je občinstvo in bil še posebno zabaven med svojim nenehnim značilnim pačenjem oziroma opletanjem z jezikom, ki je spomnilo na Geneja Simmonsa (Kiss). Set lista je bila sestavljena pretežno iz pesmi, ki jih je spesnil obstoječi trio, z nekaj stare bombastike a la Turn the Page, Enough is Enough ter Baby I’m Your Nightmare. Rage so, če ne prej, prevzeli v dvorani prav vse občinstvo, ob igranju več kot dvajset minutnega epa Suite Lingua Mortis. Sicer brez spremljave svojega praškega orkestra, ki jim igra komad na pravkar izdanem “Speak Of The Dead” (2006) albumu, vendar to je pesem, ki dokazuje vso vrhunskost treh glasbenikov. “Peavy” se je drl skozi koncert kot nor in to z nezmanjšano močjo. Pričakoval sem, da ga bo pobiralo proti koncu koncerta, a sem se zmotil .Možakar je bravurozno zdržal napore neukročenega trganja bas kitare v kombinaciji svojega vokalnega rjovenja. Suite Lingua Mortis je seveda vsebovale “nasnete” orkestralne aranžmaje v ozadju. Pogled na Smolskega ter na to kaj je počel s svojo kitaro je znova jemal sapo. Rage so suito odigrali na moč vživeto, saj je od vsega njihovega materiala na moč posebna in zato še posebej privlačna za igranje.
Med Baby I’m Your Nightmare se je pripetila manjša nevšečnost. Ob koncu komada se je Terrana za bobni čudežno izgubil. Ne, ne. Ni padel s stola, brez skrbi. Z lučjo v rokah se je v pavzi po komadu znašel pod odrom svojega bobnarskega seta in mrzlično otipaval tla. Nek esencialno pomemben del bobnov je odfrčal med njegovo nezaslišano grobostjo daleč, daleč stran, neznano kam. Peavy je ogovoril medtem občinstvo in obrnil vse skupaj na šalo ter zaprosil za aplavz za vidno “nakriziranega” Mikea. Medtem pa se Smolski ni dolgo obotavljal in zaposlil občinstvo s svojo odlično inštrumentalno kompozicijo z Rage plošče “Welcome To The Other Side” (2001) imenovano Lunatic, kjer je prikazal svojo značilno zaščitno znamko soliranja brez trzalice in “tejpanja” z “dušenjem” zvoka z desno dlanjo. Ni kaj, čudodelnik na kitari z vzhoda je briljiral na celi črti. No tudi Terrana je dobil svojih pet minut. Solo točko je napovedal v ozadju nasnet glas: “Ladies And Gentleman, let me present you the sexyest drumer in the world! Mike “the Troll” Terrana!”. Tako kot Smolski, je tudi Terrana pač le dokazal, da je bil nocoj povsem strupen in tudi on McLarren v metalu, a ne na kitari, pač pa na bobnih. “The Troll” je bil nagajiv in uničevalno raztogoten!
Po visoko atmosferični atrakciji Suite Lingua Mortis, ob kateri se je dodobra nasržila dlaka prisotnih v Orpheumu in kitarskem solu, so Rage dodali svoj klasični plin in nadaljevali zaključni del koncerta z eksplozivnostjo kompozicij plošče “Soundchaser” (2003), katerih smo postali medtem dodobra željni. Trojec se je konkretno preznojil. Na trenutke so fantje delovali kot v transu na odru, zlasti Smolski med solažami! Ob koncu je Peavy hvaležno posvetil Rage najbolj znano pesem Don’t Fear the Winter s plošče Perfect Man (1989) vsem slovenskim fanom, kar je bila posebna čast za slovensko peščico prisotnih.
Rage so tako zaključili svoj šov v najvišji možni predstavi in povsem opravičili naziv skupine. Ljudje so zahtevali še. Higher Than The Sky (“End Of All Days”, 1996) je, po duhovitem walking blues jazzy “štosu”, odprla bis! Odlični razbijač se je na sredi prelevil v Judas Priest klasiko Jawbreaker in množica je še dodatno vzplamtela ob tem, potem pa so se Rage perfektno vrnili nazaj na glavni motiv Higher Than The Sky in privedli svoj bravurozni nastop, do maksimuma nabit z divjaštvom neukročene energije najbolj žlahtnega metalskega porekla, do konca. Šmrc,… Koncert, ki je trajal eno uro in 50 minut je minil prekleto prehitro…
Trol Terrana je bil vidno nesrečen zaradi pripetljaja na sredini koncerta in je formalno zmetal nekaj palčk med ljudi ter izginil v zakulisje, medtem ko sta Victor in Peavy pokazala znake višje navezanosti na zveste oboževalce v dvorani in se z nekaj konkretnimi stiski rok zelo dostojno poslovila od ljudstva. Trolova trma s katero je dokazal, kako je otročji za svojih 46 let, nas je po vsej verjetnosti tako prikrajšala za skladbo Full Moon, ki so jo Rage tako črtali iz bisa.
Koncert Rage je osupljiva izkušnja, priporočljiva za vsakogar, da ga začara preprosto dejstvo, kaj vse lahko na odru naredijo v metalu le trije ljudje. S seboj so na oder prinesli vso peklensko udarnost in glasbeni odrski perfekcionizem, izpiljen do maksimuma. To je skupina, ki se ne šopiri s prodajanjem trzalic, pač pa igra na karto odrskega performansa. S filozofijo “pokaži koliko te je v hlačah na odru”. Koncert od katerega resnično odneseš mnogo več, kot pričakuješ v začetku. Tokrat je bil ta občutek toliko bolj močnejši, saj so bili Rage na odru glavna skupina in dejansko eksplodirali brez slehernih omejitev. “Metal up your ass!”
Setlista
FREEDOM CALL:
1. Warriors
2. We Are One
3. Hero Nation
4. Hunting High And Low
5. Metal Invasion
6. Another Day
7. Mother Earth
8. Ocean
9. Land Of Light
————————–
10. Freedom Call
11. Hymn To The Brave
RAGE:
1. Speak Of The Dead
2. No Fear
3. Down
4. Turn The Page
5. Crucified
6. Straight To Hell
7. Drum Solo
8. Enough Is Enough
9. Baby, I’m your Nightmare
10. Lunatic (instrumental)
11. Suite Lingua Mortis
12. Guitar Solo
13. War Of Worlds
14. Human Metal
15. Don’t Fear The Winter
—————————-
16. Higher Than the Sky (incl. Jawbreaker)
Galerija slik
