Avtor: Jernej Vene
Kraj: Casino Perla / Nova Gorica / Slovenija
Datum koncerta: 27.07.2006
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 1000 SIT
22.10 – 23.40
Britanca Paula Younga poznamo kot odličnega pop pevca iz osemdesetih let. Kdo se ne spominja uspešnic Come Back And Stay, Everything Must Change, Everytime You Go Away, Wherever I Lay My Hat (That’s My Home), I’m Gonna Tear Your Playhouse Down in drugih? Vse seveda niso izpod njegovega peresa, vendar jim je vdihnil drugačno, a zanimivo dušo. V novogoriški Perli skrbijo za svoje goste tudi z zabavnim programom in že nekajkrat smo tam videli zvezde svetovnega kova, poleg malega morja italijanskih. Osebno sem bil najbolj navdušen nad nastopom Kanadčana Gina Vannellija pred šestimi leti (morda pride pozimi v Ljubljano, bomo videli…) Vest o obisku Paula Younga je bila presenetljiva, s kolegi smo mu vseeno dali priložnost.
Petdesetletni Paul Young je bil pred leti hudo bolan, izgubil je tudi pogodbo z založbo, zato je v premoru zbral prijatelje, ki jim je všeč tex-mex glasba (country, pomešan z latino glasbo, ki se igra na meji med Teksasom in Mehiko) in country z jugozahoda ZDA. Prvi hec je že v dejstvu, da skupino sestavljajo sami Britanci in Škoti. Izdali so tudi nekaj svojih plošč. V bistvu gre za prekaljene studijske in turnejske glasbenike, ki imajo za seboj dolgoletne izkušnje. Kitarist in pevec Drew Barfield je pisal skladbe za Go West, Joeja Jacksona, Paula Younga in Level 42, Melvyn Duffy igra pedal steel kitaro, sodeloval je z Jimmyjem Nailom, Leom Sayerjem, na turneji pa je bil z Robbiejem Williamsom. Basist Steve Greatham je delal z Joan Armatrading, Julio Fordham in Chrisom De Burghom, škotski harmonikar Matt Irving je igral z Lords Of The New Church, Squeeze, Chrisom Reo, Joolsom Hollandom, Rogerjem Watersom in Manfredom Mannom. Morda najbolj prominentnem je kitarist in pevec Jamie Moses, dolgoletni Youngov prijatelj, ki je svoje kitarsko znanje razdajal skupinama Pretenders, Mike & the Mechanics ter Chaki Khan, Garyju Barlowu (Ex Take That), Mici Paris, Tonyju Hadleyu (ex Spandau Ballet), Petu Townshendu (The Who), Karlu Wallingerju (World Party), Paulu Rodgersu (Free, Bad Company, Queen) in Daveu Stewartu (Eurythmics).
Po uvodni inšturmentalni kavbojski temi so nas v kavbojske škornje, zlizane kavbojke in klobuke našemljeni gospodje spravili v gibanje z Little sister (avtorja Pomus in Shuman), ki jo je populariziral Ry Cooder. O njihovih inštrumentalno tehničnih sposobnosti ne dvomim, vendar je nastop deloval zelo ubogo, ker so bili precej razglašeni med seboj. Še dobro, da glavne glasove pojejo kar štirje, spremljevalne pa še dva, saj Paul Young sam ne bi zvozil predvidenih skladb. Poleg tega igra še električno in akustično kitaro, ki bi jo tudi lahko od časa do časa malo povadil. Iz skladbe v skladbo je bilo vzdušje za resnega poslušalca čedalje bolj groteskno. Fantje so sicer občinstvo zabavali z bolj ali manj domiselnimi dovtipi in različnimi plesnimi koraki ter oponašanjem narečja z Juga ZDA, vendar me niso prepričali. Od skladbe do skladbe sem padal v hujši smeh. Mislim, da bi kakšni naši fantje v Zajčji Dobravi igrali ravno tako dobro, če ne še bolje. Kar je ostalo od Paula Younga, pop ikone osemdesetih, pa je res žalostno. Če mu oprostimo zdravstvene težave, mu pa ne moremo pregorelega glasu, ki ne zmore nobene višine več. V takih primerih se premeteni glasbeniki oprimejo stare ukane: skladbo prestavijo v nižje ležečo tonaliteto in težav ni več. Los Pacaminos pa, kot da jim v vseh letih kariere, to še ni padlo na um. Uffff. Potem so še refrene v nekaterih skladbah peli zelo ritmično ubogo, kar je dolilo novo olje na ogenj našega nezadovoljstva. Kolega me je vprašal, kdo danes poje, pa sem rekel, da ne vem točno, nakar je odvrnil da poje, kdor hoče…:-))) Vsa zadeva je zgledala kot terasa Mojmir v Savudriji leta 1972. Jamie Moses je imel nenehno težave z ojačevalcem, ki ga ni hotel ubogati in je venomer proizvajal močan feedback (piskanje). No, dvakrat sta na oder prišli natakarici Barbara in Nevenka (Moses je govoril Novenka, pa smo mu pomagali, da je enkrat pravilno izgovoril njeno ime) in prinesli polne pladnje tekile. Fantje so jih brž izpraznili in in se potem še izdatno nalili z domačim pivom zelene etikete. Vse bolj so tonili v alkoholno omamo in glasbeno pogubo. Na koncu jim je ploskala samo še skupina petih italijanskih oboževalk, ki so bile presrečne že nad dejstvom, da enkrat vidijo Paula Younga v živo. Jamie Moses je enkrat celo vrgel prazno steklenico proti svojemu tehniku, vendar je ta ni ujel in je šlo vse na koščke….Brrrr. Los Pacaminos igrajo morje priredb, za kar jim gre edina hvala v tem, da izobražujejo mlajšo publiko. Za poduk si lahko pri naslovih skladb preberete ime originalnega izvajalca (hvala Draganu Buliču za napotke). Sicer pa niste zamudili prav ničesar!
Setlista
1. Little Sister (Elvis Presley, pozneje Ry Cooder)
2. My My My
3. Manana
4. Tequila (The Champs)
5. Little Bit Is Better Than Nada (Texas Tornados)
6. He’ll Have To Go (Jim Reeves)
7. Nothing You Can Do
8. Poor Boys
9. The Highway Patrol
10. Saved (LaVern Baker)
11. Do We Want The Same Things?
12. Tequila (še enkrat:-))
13. Guacamole (Texas Tornados)
14. I Told Her Lies
15. Belle (Al Green)
16. Woolly Bully (Sam The Sham & The Pharaohs)
—dodatek—
17. Save The Last Dance For Me (The Drifters)
18. La Bamba (Richie Valens, pozneje Los Lobos)
19. Los Pacaminos (na glasbo Guantanamera)
Galerija slik
