Kraj: Burg Clam / Klam / Avstrija
Datum koncerta: 26.07.2006
Število obiskovalcev: 5000
Cena karte: 71,50€ (stojišče)
Peščica najbolj zvestih “gilmurijancev” oziroma “flojdovcev” je pridrvela ob 17:00 na vas. Obdajale so nas prave kmetske slike razgledov. Klam je na prvi pogled resnično od Boga pozabljen kraj. Hribčki in doline, mozaični prepleti visokodebelnih sadovnjakov in travniških senožeti ter gozdnih površin nikakor ni izžareval, tistega po kar smo v resnici prišli. Prijazni predstavniki varnostne službe, so nas po varnem “pristanku”, usmerili varno naprej peš po asfaltirani površini in kmalu smo prispeli do kontejnerja, kjer se je že gnetla peščica najbolj žejnih popoldanskih “pivo-filov”. Tam smo se utaborili za naslednji dve uri. Sredi narave. Kmalu je prihrumel mimo nas “double decker avtobus s tablicami Velike Britanije. Članov skupine nismo videli izstopiti. Lahko, da so jih nevidno in varno prepeljali s kakšnim kombijem zatemnjenih stekel do odra. Z “sound checkom” so pričeli ob 18:00. Odlično se je slišalo do mesta oddaljenega cca. 700m, kjer smo se hladili sedeč ob pivcu. Igrali so cel album “On An Island” in še eno skladbo, zaradi katere sem skoraj začel za mizo polivati pivo! Omenil jo bom kasneje. Pošteno nas je presenetila,saj je šlo za skladbo, ki je bila povsem nova napoved za nocojšnjo koncertno listo seznama igranih skladb.
Okoli 19:00 smo premaknili kosti in se napotili na prizorišče. Kmalu se je odprl pogled na plato, na katerem je bil postavljen oder, pred njim stoli za vse, ki so si privoščili karte po višji ceni, skrbno ograjen, da se ne bi kdo, s karto stojišča, slučajno “prišvercal” na katerega izmed stolčkov. Pogled je bil sila fascinanten. Levo od platoja stoji “učilna zidana”, pardon stara grajska konjušnica, namesto stare jablane, pa se bohoti velik star hrast. Ogromna zgradba! No desno od platoja se nadaljuje pobočje in na njem stoji Burg Clam. To je grad markantnih dimenzij, eden najveličastnejših gradov Avstrije, največjih in najlepše ohranjenih.
Koncert se je pričel ob 20:05. Brez predskupine! Enkratno. Bil je še beli dan! David Gilmour in klapa so presenetili takoj z začetkom. Udarili so naravnost z Breathe, temu je sledil Time in izhod z Breathe Reprise. Množico so takoj podkurili! Taktična poteza s katero so razbili “uspavalni” učinek, ki ga nosi predolgo poslušanje “On An Island” plošče, ki nosi le enega trših rockerjev (Take A Breath), resnično rojenih naravnost za izvedbo na koncertnih odrih. Otvoritev nas je takoj prikovala med “poslušne”! Med Breathe je Daveu pomagal na “steel pedal” kitari na prehodih Jon Carin na drugi “steel pedal” kitari! Da, da. Včasih se je težko sprehajati v pospešenem tempu v trianglu katerega koti tvorijo akustična kitara, električna kitara, “steel pedal” kitare in zraven še loviti vse vokalne delnice! Posebej če si 60. letnik.
Po kratkem uvodnem delu, ki je vseboval material s Pink Floyd plošče “Dark Side Of The Moon”, je David pozdravil prisotne v zbornem nemškem jeziku in napovedal, da kani skupina odigrati v prvem delu celotno aktualno Gilmourjevo solo ploščo “On An Island”. Bistvo, glede na primerjavo z izkušnjo, ki sem jo lahko dobil v Milanu, dne 25.03.2006, je ta, da je skupina z Davidom na čelu to pot bila resnično uigrana. Zvok je bil od začetka odličen! Dave je pel na stopnji popolne želene sprejemljivosti. Njegov vokal se ni lomil in ni ga zmanjkovalo med verzi, pač pa sta moč in barva njegovega glasu skozi nastop bila na kontinurianem zahtevanem nivoju, izvedena brez slehernih nihanj v kvaliteti. Prav tako ni bilo zaslediti, da bi ga fantje kje polomili v izvedbi več delnih vokalnih harmonij. Prav tako velja za zvok, razločno slišnega doprinosa slehernega izmed inštrumentov. Glasnost je bila od vsega začetka idealna in Gilmour je s sodelavci ponudil popoln zvok. Znova je bila edina navita točka albuma Take A Breath uvrščena na set listo na osmo mesto in ne na četrto po vrsti, ki ga sicer zaseda na uradni izdaji studijska albuma “On An Island”, Red Sky At Night pa je na saksofon odigral tudi Gilmour sam, tako da je bilo na Parryja potrebno še malo počakati. Kot povedano! Izvedba je bila odlična in vse je “štimalo” kot se “šika”. Samo vzdušje je bilo grandiozno. Povsod ljudje! Tudi na pobočju pod gradom,… To vzdušje je nadgrajevala tista znana zaščitna znamka, ki jo je Gilmour prinsesel od zapuščine Pink Floyd. Posebe vrste “light show”, najlepši možni približek vzdušju Pink Floyd. Ura je odbila 21:15 minut in Gilmour je napovedal 20 minutni odmor, ni pa pozabil svojega klasičnega zahvalnega pozdrava množici: “Thank you! Thank you indeed!”
Kot rečeno! Natanko ob 21:35 se je koncert nadaljeval z drugim delom. Ta je bil posvečen Pink Floyd materialu. Evforijo ob tem smo lahko začutili kaj kmalu, saj so se vrste dodobra strnile, ljudje pa so se tudi pred tem mrzlično založili s kozarci piva, kot da ne bi bili na koncertu Davida Gilmourja, ampak v času razglasitve stanja izrednih razmer.
Shine On You Crazy Diamond in uvodni del te skladbe je nekaj najveličastnejšega, kar Pink Floyd so in so kdajkoli bili. Zahvaljujoč dvojcu Wright/Gilmour, ki sta tudi nocoj delal družbo z nami na koncertu. Richard in David v solo akciji skupaj! David je blestel v artikulaciji tonov svoje “fenderice” in bil precizno mehak, ko je bilo to najbolj zahtevano. Takrat je dobila njegova kitara tisti tenak zven, ki ga lahko izvabi le čarobna roka kitarista Pink Floyd. Čista magija! Komad se je v nadaljevanju pričakovano razplamtel, s posebno evforijo pa ga je spremljala množica, ki je prvič na koncertu tudi odločneje pristopila k sodelovanju s skupino v petju. Seveda aranžma ni doživel posebne omembe vredne spremembe, ki bi ga pretresla, v primerjavi s tistim iz Milana. Razlika, pa je bila očitna! In to v mnogo bolj vživetem in odločnem pristopu. Skupini se je naposled pridružil na odru tudi Dick Parry, legendarni saksofonist. Izvedel je vrhunski dvojni solo. Prvega je odpihal čez tenor saksofon potem, pa na sredi točke sunkovito zalučal le tega peko ramen in prijel za alt saksofon, katerega je imel med točko nenehno hkrati oprtanega prek ramen. Seveda si je v solaži privoščil nekaj več improvizacije kot jo nosi originalna solaža, ki je ujeta sicer na “Wish You Were Here” (1975) vinilu. Gilmour je ob koncu te skladbe predstavil v celoti skupino. Največja aplavza sta požela po pričakovanjih prvi predstavljeni Dick Parry in zadnji predstavljeni – legendarni “floydovec” in klaviaturist Richard Wright, kateri je naslednjega dne praznoval svoj rojstni dan. Sledila je napoved: “Next song we haven’t performed yet on tour. It is called Astronomy Domine!” Aaaaaa!!!! Psihadelično punkerstvo se je začelo!!! Naenkrat smo se znašli v zmešnjavi pristajanja in vzletanja NLP-jev. K temu so pripomogle illuzije, ustvarjene s pomočjo brezmejnih količin izpihanega odrskega dima in laserjev, tako da je izgledalo, kot da smo se znašli sredi razpenjenih živo zelenih valov morja. Nora in enkratna ponovitev težko pričakovane edinstvene izkušnje, je oživela znova. Skupina je ostala pri oživljanju duha legendarnega Syda Barretta in presenetljivo nadaljevala s skladbo Dark Globe, ki pripada solo plošči Syda Barretta “The Madcap Laughs” (1970). Po izvedbi le te, je David ogovoril prisotne: ” This was a song from and for our old friend Syd Barrett, who passed the other week!” Fantje so ostali na akustiki in nadaljevali z “debelim starim soncem” (Fat Old Sun). To pesem so v izhodu zabelili z razpotegnjenim, tršim “rockerskim” delom. Dave si je opasal znova električno kitaro in celo legendarni Phil Manzanera, vodilna in nezamenljiva kitara skupine Roxy Music, je dobil nekaj trenutkov na voljo, da se izkaže v krajšem solu. Sledile so minute “floyd” plošče “Divison Bell” (1994), kiso očinto tudi na Burg Clamu, po 12 letih svojega obstoja povsem ponarodele. Ljudi je še posebej podžgala skladba Coming Back To Life, ki pripoveduje o Daveovih zablodah ob bližnjem spogledovanju s substancami, ki vodijo v odvisnost, ozdravitvi od teh, ponovnemu rojstvu in novemu pričetku prenovljenega, očiščenega človeka. Izredna pozitivna energija je zajela prostor in to je bil eden najveličastnejših trenutkov koncerta, kajti ljudstvo je skladbo sprejelo z velikim odobravanjem, ki ga nikakor ni skrivalo. Sledila je najlepša kompozicija iz omenjene plošče, pravi “floyd” rekvijem imenovan High Hopes. Standardna izvedba, mravljinci vzdolž hrbtenjače vpadejo v nov juriš. Gilmour, ki je občutno bolj vidno garal na odru, kot marca v Milanu, je moral opraviti med komadom kar nekaj daljših sprehodov med pozicijami inštrumentov na odru. Tu so ga mojstrsko krili Manzanera, Carin in Wright v izvedbi vokalnih linij. Ne le tu, pač pa tudi v izvedbi drugih točk, se je preprosto pripetilo to, da je moral Gilmour zamenjati inštrument v rokah na kakem prehodu, kjer je v izvirniku prisoten njegov vokal in tam so mu priskočili na pomoč njegovi sodelavci tako, da so Davea nadomestili v izvedbi vokala. Gilmourju se je pripetila edina napaka na celotnem koncertu, v izvedbi High Hopes solaže na “steel pedal” kitari. Dvakrat je občutno zgrešil. “Live” magija Pink Floyd izvedbe te skladbe uprizorjene, dne 04.08.1994, v Muenchnu, ostaja zame osebno tako nedotaknjena. A glede na ostalo enkratnost izvedbe koncerta skupine, kot celote z Davidom na čelu, smo mu ta neželeni “kiks” to pot z veseljem odpustili. Vrhunec koncerta je bila izvedba velikanske glasbene pošasti Echoes, enega največjih psihadeličnih epov v zgodovini “rock” glasbe. Kaj reči ob vsem prelivanju barvnih refleksij svetlobe , ki nas je preplavljala in atmosferično nadgrajevala odličnosti izvedbe te skladbe, ki nas je odpihnila v edinstven “floyd” svet. Nepozabna fantastika, katere izvedba je potešila prav slehernega, ki je prišel na koncert v Burg Clam. Regularnega dela je bilo konec ob 22:40.
Natanko po petih minutah so fantje nazaj in ponudijo množici nepozabni zimzelen Wish You Were Here. Prisotnim se “trena” v glavah, za konec pa Dave napove: “This is the last song of the evening. The song is called Comfortably Numb!” V predrefrenu je Davea tudi to pot razbremenil Richard Wright! Precej mehkeje strukturiran aranžma, kot smo ga vajeni z “live” plošč “P.U.L.S.E.” ali “Delicate Sound Of Thunder” je presenetil, kajti ni nosil tiste pričakovane bombastike, ki jo potihoma za zaključek koncerta poželjivo pričakuješ in zahtevaš! No na vrhunec, pa ni bilo treba dolgo čakati! To je izvedba ene od najimpresivnejših solaž, ki obstajajo na planetu, če lahko rečem. Izvedba solaže, zaradi katere so mnogi prišli v Burg Clam, da slišijo le njo v živo. To je tisti prelomni del skladbe! Preklop iz durovsko nežnega, na valovih pozibavajočega se refrena, nazaj v dramatično izpeljan energičen zaključek s solažo, ki samo potrjuje vso univerzalno svojskost Gilmourjevega kitarska genija oziroma izvedbo solaže, ki je še danes navdih mnogim mladim kitaristom,… Vrhunski zaključek v soju zelenih laserskih žarometov, kateri so za konec v celoti omrežili prizorišče. Ura je 23:00. Gilmour se s svojimi veljaki dokončno poslovi!
Občutki so bili izjemni. Ob koncu sem stal na mestu kot vkopan! Enostavno med aplavdiranjem publike sploh nisem dojel kaj se dogaja. To je to! Gilmour me je zapeljal popolnoma. Uspel je doseči znova tisto v meni, tisto fazo, ko se bližaš alfa stanju: “Sem navidezno buden, a ne vem kaj se dogaja okrog mene!” Nekdo mi nekaj govori, slišim ga, a ne razumem kaj mi pripoveduje. Sem zamaknjen v drugem svetu. Enostavno ne znam razložiti, a gre za izkustvo, ki ti ga dajo najbolj resnični izvajalci! Ponovitev izkustva ob poslušanju skladbe Tarkus, na koncertu Kietha Emersona v Wiesenu (07.07.2006).
Skupina je dodala točko več, v primerjavi s svojo spomladansko turnejo, na trenutno koncertno set listo. Fantje izražajo neprimerno višjo stopnjo uigranosti in agilnosti na odru (zlasti Dave). Zvok je bil prekrasen. Edini “manjko” koncerta je bil morda to, da bi si bil lahko Gilmour privoščil kako filmsko platno, tako da bi približal skupino med koncertom tudi obiskovalcem, ki so bil oddaljeni od odra več 100 metrov. Kakorkoli, nihče ni mogel biti prikrajšan za nepozabni zvok, nepozabnih klasik, nepozabnih izvajalcev, tega čarobnega večera v Klamu. Bil je za celo stopnjo bolj zrel koncert, kot v marca v Milanu. Odprt koncertni prostor je preprosto nekaj kar izvedba takšne glasbe preprosto potrebuje. Jasno nebo, potreseno z žarečimi zvezdami, oder obdan z veličastno energijo srednjega veka bližnjega gradu, stare konjušnice in starih dobrikajoče se skrivenčenih hrastov. Okej fantje, kapo dol! Sedaj pa je napočil čas da zapustite svoje privatne peskovnike! Saj delate v njih lepe potičke, a čas je že davno dozorel, za združitev klasične zasedbe Pink Floyd. Dave! Naslednjič pa le pazi, da te vidim na odru znova v formaciji z ostalimi tremi “floyd” kompanjoni!
Zasedba:
David Gilmour – kitara, vokal
Richard Wright – klaviature, spremljevalni vokal
Phil Manzanera – kitara, spremljevalni vokal
Dick Parry – saksofon
Jon Carin – klaviature, “steel” kitara, spremljevalni vokal
Guy Pratt – bas kitara, spremljevalni vokal
Steve DiStanislao – bobni, spremljevalni vokal
Setlista
1. Breathe
2. Time
3. Breathe (Reprise)
4. Castellorizon
5. On An Island
6. The Blue
7. Red Sky At Night
8. This Heaven
9. Then I Close My Eyes
10. Smile
11. Take A Breath
12. A Pocketful Of Stones
13. Where We Start
—odmor (20 min.)—
14. Shine On You Crazy Diamond
15. Astronomy Domine
16. Dark Globe
17. Fat Old Sun
18. Coming Back To Life
19. High Hopes
20. Echoes
—dodatek—
21. Wish You Were Here
22. Comfortably Numb
Galerija slik
