Kraj: Graz (Avstrija), Orpheum
Datum koncerta: 27.10.2006
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 34,00€
Ni lepšega kot sobotni izlet v Graški Orpheum. Stara dobra zgodba. Kako je šlo leto hitro naokoli. Naš zadnji aprilski obisk tukaj, je izgledal kot včeraj! Laibach so odpadli v Trbovljah, in v Orpheumu se je ponudila alternativna rešitev z najlepšim možnim izkupičkom. Nazareth! Orpheum je bil okrog 18:30 še kar naprej prešerno prazen. Tako se to zgodi, ko imajo vseskozi v Avstriji srečneži kopico možnosti, da vidijo po večkrat na leto tovrstne skupine klasičnega rocka. A ljudje so tu navajeni že tovrstnih protokolov in 5 minut pred osmo je bilo veliko bolj živahno. Kar naenkrat smo se znašli med dobrimi 200 glavami, ki so kljub svojemu malemu številu zvesto in z bučnim aplavzom pozdravili skupino, ki se je ob 20.15 pojavila na odru.
Po uvodni sapi hladnega keltskega piša, katerega zvok je zajel dvorano, se je kvartet kaj hitro po rockersko odpravil orat ledino! Miss Misery. Čvrsta klena hard rock figura. Riffovsko vstajenje in giganti sedemdesetih so stali pred nami. V današnji tipični mnogo skromnejši pojavi. Legende so rutinsko dvignile uvodno vzdušje tako, da so kaj hitro prilili olje na ogenj z Razamanaz ter Kentucky Fried Blues. Razamanaz je za razliko od izvirnika vseboval raztegnjeni izhodni del, ki ga je zaznamoval kitarski solo! Kentucky Fried Blues je postregel z odlično R & B uravnilovko, zlasti pa je zvok debele prostornine prišel do izraza v obskurnejši This Month’s Messiah, kjer je prišlo soliranje Jimmyja Murrisona skozi “vah vah” efekte še posebej do izraza. Fantje so umirili atmosfero s čustveno Dream On ter nadaljevali z duhovitima stalnicama Holyday ter My White Bycicle, kjer je Murrison zamenjal Gibson Les Paul za Strato (Fender) in stružil z naprstnikom preko strun. Za vse, ki spremljate Nazareth, pa je bil nedvomni vrhunec koncerta najprej izvedba čudovite ljubezenske balade Hearts Grown Cold, definitivno ene izmed najbolj čustvenih, ki so bile kdaj spesnjene. Zaznamoval jo je uvodni instrumentalni daljši del na kitari, nekakšna kompenzacija skupine današnjih dni, za manjkajoči piano (“hja, jebi ga – ni več keša”) in množica je po dobri minuti pozdravila izvedbo z velikim navdušenjem, saj je uspela prepoznati njeno melodijo. Potem pa enkratni Dan McCafferty, ki je dobesedno naredil vse sam v tej skladbi s svojim vokalom. To pa je bilo le ogrevanje za vrhunec koncerta. Dan je napovedal, da nameravajo sedaj Nazareth odigrati komad, ki so ga po dolgem času znova uvrstili nazaj na koncertni seznam svojih skladb. Murrison si je posebej za to skladbo nadel Gibson Explorer. Očitno bo pošteno zaropotalo sedaj v dvorani! Komad Telegram – “riff monster” odigran v celoti (oba dela) v katerem je izstopal instrumentalni del v drugem delu, ki pa je bil konkretno podaljšan in Nazareth, so posebej ob izvedbi te točke opozorili na izkušenost in rutino, ki jo posedujejo. Z zelo enostavnimi vzgibi v samem pristopu, so zgradili izredno vzdušje in ko se je Dan vrnil na oder, so Nazareth prešli tekoče, da si komaj zaznal, uigrano nazaj na glavni motiv skladbe ter jo bravurozno pripeljali do konca. Seveda sem še posebej tukaj pogrešal integracijo klasičnega piana med koncertom. Forma te pesmi je sledila formi, ki se nahaja na koncertnem albumu “Snaz” (1981) in ne izvirniku s “Close Enough For Rock & Roll” (1976). McCafferty pa je bil v njej prava “air raid” sirena!
Nadaljevanje pa se je vrtelo za Nazareth in prisotne precej standardno naprej. Tu so bile tako na sporedu še obvezna Shanghai’d In Shanghai (z Rolling Stones motivom Satisfaction na enem izmed prehodov predrefren – refren), nakurjena priredba Cocaine, Whiskey Drinkin’ Woman, Hair Of The Dog z Danom na “trapastem” efektu in škotskih dudah ter neizbežna Love Hurts! Očitno je skupina še posebej ponosna na svoj studijski album “Hair Of The Dog” (1975), s katere je bila set lista zastopana s skupno kar štirimi skladbami. Fantje so se vrnili na oder! Vso stvar so spet obrnili na svoj najljubšo temo. Ženske seveda. In tako nas je obiskala tega večera tudi Night Woman. No, ker pa se pri Nazareth že vrsto let vrti vse okrog pisane druščine razno raznih letov, poletov in preletov, bodisi ovitih v “nakokirano” ali “kolesarsko” belino, ali pa od časa do časa fantje potožijo, da se jim leteti sploh ne ljubi – This Flight Tonight, so za konec prav z omenjeno skladbo začinili svoj obisk. Repertoar s skupno minutažo dobre ure in pol je bil oddelan nocoj za Nazareth!
In ocena? Izvedba je bila rutinska in ob tem pravzaprav ni bilo zaslediti napake. Dan McCafferty je bil sicer manj zgovoren kot ponavadi, torej v skladu z razpoloženjsko dinamiko več kot pol prazne dvorane. Po drugi plati pa je godil predvsem izreden kitarski pristop Jimmyja Murrisona. Vidi se, da so Nazareth v zadnjih dveh letih znova intenzivneje pojavljajo na koncertnih odrih Evrope in da so dodobra naoljili svojo rock mašino, kar se najbolj čuti v vse bolj izpopolnjenem in dovršenem pristopu Murrisona. Ritem linija očeta in sina (Pete & Lee Agnew) je delovala nepogrešljivo. Zlasti je rešetal eter s svojim topovskim pristopom Lee, ki se je po stasu že skoraj razvil v pravega WTF mišičnjaka. Dan McCafferty je odpel kot zna odpeti le on! Še vedno s potenco, ki zamaje zidove in dodobra prečisti rockerske sluhovode in potrka po ušesnih polžih! Ni kaj! Njegov vokal je zažigal seveda znova še posebej sijajno v baladnih točkah. Bilo pa je nekaj pritožb po koncertu, da se v prvih vrstah vokala sploh ni slišalo. Stal sem na sredini dvorane in tam je bilo vse v kar najlepšem redu. Surov “hard” in “rock’n’roll drive”, ki mora biti pristen! In bil je! Mravljinci so nekajkrat pošteno prešli kožo in hrbtenjačo. To je pravo! Že res, da je v današnjih Nazareth mogoče kaj hitro pogrešati klaviaturista, pa lahko morda mlajše “rockerje”, ki ljubijo “paljbu” višje intenzitete, razveseli uporaba hidravlične dvojne bas stopalke Leeja Agnewa, katero vpleta med svojim bobnanjem v klasike skupine, česar smo bili lahko priča že takoj ob otvoritvi koncerta z Miss Misery. Ob dejstvu, da je četverec eksploziven in v izvedbi zagrižen, kar se da prepričljivo, pa sem pozabil dodati tudi na izreden občutek izvedbe večdelnih vokalnih prepletov (Shanghai’d In Shanghai)! Skratka ena izmed zaščitnih znamk skupine, edinstveno živi z njimi še danes.
Veseljaki s škotske so tudi v Grazu dokazali, da pač “brenčijo” na odrih ob vsej svoji visoki starosti in statusu “živih spomenikov” še vedno dovolj prepričljivo, da te brez težav nosi sem ter tja ob surovi prvinskosti “rock ‘n’ roll-a”, “hard rocka” in “R&B-ja” na njihovih koncertih tako, da bi bila neodpustljiva napaka, če si sleherni ljubitelj stare dobre rock šole, ne bi šel prevetriti ušesa tega večera ter obnoviti zimzeleni “rockerski” repertoar Nazareth.
Setlista
1. Intro
2. Miss Misery
3. Razamanaz
4. Kentucky Fried Blues
5. This Month’s Messiah
6. Dream On
7. Holiday
8. My White Bycicle
9. Hearts Grown Cold
10. Telegram
11. Shanghai’d In Shanghai
12. Cocaine
13. Whiskey Drinkin’ Woman
14. Hair Of The Dog
15. Love Hurts
—dodatek—
16. Night Woman
17. This Flight Tonight
