Loose in the Air

 Brooklynska zasedba The Double zna postreči z zelo zanimivo mešanico negotovega in omahljivega hrupa, razpuščenih melodij, ki mejijo na pop ter melodij, ki si jih zlahka začnemo požvižgavati. Pa ne vsak dan. Samo na oblačne dneve in meglena jutra. Kot folk-noise duet so posneli prvo ploščo Loose Crochet leta 2002, nakar se je zasedba razširila v današnjo zasedbo, ki se lahko pohvali še z dvema studijskima dosežkoma- ploščama Palm Fronds (2004) ter Loose in the Air (2005). Bolj tekoče melodije ter elektronsko organski sklop glasbene kemije klaviatur ter zakrnelo zvenečih bobnov je bil posledica poškodbe roke, ki si jo je v tem času z bolj konvencionalnim bobnanjem nakopal bobnar Jeff McLeod.

Razcvet tehničnih novitet kot so bili svoj čas programi, kot so Pro-Tools, sta postala snemanje ter lastna produkcija cenejša kot kdajkoli prej. Obenem pa znajo odprte možnosti tovrstnega glasbenega izvajanja postati smrtna rana poprejšnjem bogatenju glasbe z idejami ter bogastvom hrupa. Pozabiti je možno na specifični namen poustvarjanja ambienta, ki ga prej nismo mogli dobiti. Celoten paravan glasbenega diskurza zlahka postane dvodimenzionalen in izsušen vse žmohtnosti dejanske fizične prisotnosti glasbenika kot tistega, ki molze skrajne zmožnosti iz svojega instrumenta. Tako so skušnjavi podlegli tudi The Double. Na prvih ploščah so zagovarjali nizko resolucijsko produkcijo, vendar so uspeli spremembe preliti v novo čašo, ki dejansko pije vodo. Nov pristop je skupino sicer zmehčal ter osvobodil na način, da poslušalec dejansko dobi občutek, da so za to prisiljeno zmehčano hrupnostjo tudi stremeli. Iz sofisticiranega hrupa, ki je bil previdno odmerjen na prejšnjih dveh albumih ali pa vsaj na njihovem prvencu kot kvarteta, Palm Fronds, so zapadli v stanje klasičnega, bolj spoliranega pristopa. Precej nepričakovano, če se sodi po obeh preostalih izdelkih, so zdrsnili v sfere konvencionalnega indie rocka, ki je močno prežet z okusom po kakšnih The Smithsih, Morrisseyu ali pa celo razneženi verziji Butthole Surfersov. Tako bi zveneli Sonic Youth, če bi jim zmanjkalo hrupnih izstrelkov ter salv disonančnosti. So pa tudi svetli trenutki na plošči, kjer se da slutiti, da niso povsem žrtvovali svojih prejšnjih smernic. Otvoritvena pesem Up All Night v strukturo skoraj jazzovske melodije okusno vplete zloveščost električne statike, ki se mojstrsko zlije z noir-pop-noisovsko poslastico Idiocy, primerno za vse ljubitelje Pixiesov. Če kaj odlikuje The Double in njihov album, je to definitivno občutek za melodiko, ki se ji ne odpovejo od začetka do konca plošče. Kako zagreti znajo biti pri igranju rocka nakaže komad What Sound It Makes The Tunder, ki pa mu manjka malo več ostrine ter udarnosti. Čeprav lepih momentov na plošči nikakor ne manjka daje plošča Loose in the Air bolj občutek, da gre za zbirko vinjetnih okrasov kot za koheziven album. Morebiti pa to nakazuje le nove smernice, ki so jih ubrali pri svojevrstnem utiranju poti po džungli udarnega zvoka, ki bi ga znali še proizvesti v prihodnje. Loose in the Air je melanholični obkladek ali obliž za vse nostalgike, ki pogrešajo elktroniko osemdesetih ter pop, ki ne sili ravno v ekstatični ples, je pa primerno ozadje za branje kakšne ne preveč naporne knjige ali za praznjenje misli.