Avtor: Jernej Vene
Kraj: Muenchen/Nemčija
Datum koncerta: 28.10.2006
Število obiskovalcev: 14
Cena karte: 62,00€ – 90,00€
Ob pomladni objavi, da se nepredvidljivi George Michael po petnajstih letih odpravlja na turnejo, sem na tihem upal, da bo prišel blizu naših krajev. Ne, da bi ga ven na ven poslušal ali ne mogel živeti brez njegove glasbe, nasprotno, zadnjih deset let tako poredko snema novo glasbo, da se mora prav potruditi, ko me hoče prepričati. Zadnji album Patience (2004) je pedantno izpiljen soul pop in baladni izdelek, na njem pa so nekatere skladbe malce predolge. Brez slabe vesti bi jih lahko skrajšal za debelo minuto, pa ne bi imel nič proti. Druga zgodba pa je na njegovem koncertu. Če vprašate mene, bi ga podaljšal za debelo uro. Najprej morate vedeti, da so ga oboževalke in “oboževalci” čakali dolgo časa, vstopnice je razprodal bliskovito hitro. Tudi nedeljskemu muenchenskemu koncertu so morali dodati ponedeljkovega. Malo pred pol deveto smo dočakali gospoda v najlepših letih, prepolna dvorana pa mu je dobesedno jedla iz roke. George Michael se je precej spretno sprehodil med uspešnicami zadnjih triindajsetih let. Pretežno žensko občinstvo (moški, ki niso bili spremljevalci ali šoferji so bil v hudi manjšini) je plavalo na valovih čustev in navdušenja. Med hitre plesne skladbe je Michael vpletal doživete balade in pihal na dušo razneženi dvorani, saj dobro ve, kako se dela posel. Vstopnice so zadnja leta, odkar je Zahodna Evropa uvedla Evro, precej zasoljene, pravzaprav tudi vse ostalo, kar spremlja koncertne dogodke. Merchandise ali prodaja spominkov, povezanih z izvajalcem (majice, kape, vžigalniki, obeski za ključe, skodelice, knjiga s turneje, itd…), cvete kot še nikoli. Prodaja plošč upada, skladbe se prodajajo (in kradejo) na spletu. Produkcija tako velike turneje kot je Michaelova pa je ekstremno draga. George Michael si je zamislil megalomanski oder, katerega osrednji del je predvajalni zaslon, ki teče od sprednjega roba odra pa vse pod strop dvorane. To je glavni zaslon za projekcije, Michael in spremljevalni pevci po njem tudi hodijo. Poleg osrednjega sta na voljo še dva stranska zaslona. Ob pisanih kombinacijah barv, ki spremljajo vsako skladbo, je občinstvu zastajal dih. Vizualno je Michaelov koncert paša za oči, ki jo po inventivnosti prekaša le malokdo od velikih. Popolnost pa je dosegel tudi pri glasbeni izvedbi. George Michael je v vsakdanjem življenju doživel marsikatero neumnost še največkrat po lastni krivdi. Tudi za povratek na odre je najbrž moral zbrati mnogo poguma in moči. Poje brez težav, glas obvlada do potankosti in to v vsakem trenutku večera. Sicer ni bil kdovekako komunikativen, nekajkrat je povprašal po počutju in vprašal, če smo za ples. Med izvedbami balad je sedel na barskem stolčku, morda je še najbolj občuteno zapel priredbo The first time ever I saw your face Roberte Flack s plošče Songs from the last century (1999). Najbolj me je navdušila ideja, kam postaviti spremljevalne glasbenike, ki jih je bilo kar petnajst. George Michael jih je imel na obeh straneh velikega zaslona in to kar v treh nadstropjih, kar je impozantnemu odru doddajalo še večji magični naboj. Večina glasbenikov je temnopoltih, preizkušenih mačkov in mačkonk britanske soul in acid jazz scene. Za poln zvok so skrbeli kar trije kitaristi, med njimi studijski as Phil Palmer, ki je sestopil s podesta in odprašil solo v skladbi Faith. Da, ta je bila prva po dvajsetminutnem premoru, kar mi ni šlo ravno v račun, saj ekipa ni bila ravno toliko stara kot Eagles ali kdo drug, ki si omisli pavzo na koncertu. Tudi prav. Zadnja pred premorom je bila glasbeno sicer malce dolgočasna Shoot The Dog, pred katero je zbrane vprašal, kaj si mislimo o ameriškem predsedniku Bushu. Ne da bi počakal na našo reakcijo, je obrnil palec desne roke proti tlom in s tem jasno pokazal, kaj meni o njem. Dvorana mu je pritrdila, med skladbo pa se je na odru napihnila karikirana lutka predsednika Busha in pozneje še britanskega kolega v podobi psa, ki se je znašel v malce nerodnem položaju. V zadnjih letih sem na koncertih po Evropi že videl nekaj kritik glede ameriške politike, tako direktne pa še ne. Kot vemo, je imel George Michael tudi z videom za to skladbo veliko težav, saj je bil preveč neposreden. Obiskovalcev so večino skladb prepevali z njim, tako da jim je mnogokrat naklonil refrene, a po mojem mnenju ravno takrat, ko so bili na vrsti najvišji toni v skladbah. Morda se tudi motim, drži pa, da že dolgo nisem videl tako popolnega muziciranja in zlitja glavnega protagonista z morjem oboževalcev in oboževalk. Če bi Michael odigral še nekatere iz svoje bogate malhe uspešnic namesto vmesnega premora, bi bil vaš poročevalec še bolj zadovoljen. Morda bi s katero od spremljevalnih pevk (na primer z Lucy Jules) zapel kakšen duet, ki se kar sami ponujajo. Pa drugič! Za konec še zahvala Concert Freaku za promptno dostavo tja in nazaj.
Setlista
1. Waiting (reprise)
2. Flawless
3. Fast Love
4. Father Figure
5. Everything She Wants
6. The First Time Ever I Saw Your Face
7. Praying for Time
8. Too Funky
9. You Have Been Loved
10. Star People
11. My Mother Had a Brother
12. Shoot the Dog
—premor(20 minut)—
13. Faith
14. Spinning the Wheel
15. Jesus to a Child
16. Amazing
17. I’m Your Man
18. Outside
—dodatek—
19. Careless Whisper
20. Freedom ’90
Zasedba:
George Michael – glas
Phil Palmer – kitara
Graham Kearns – kitara
Mike Brown – kitara
Luke Smith – klaviature
Andy Hamilton – klaviature
Steve Walters – bas kitara
Danny Cummings – bobni, tolkala
Carols Hercules – bobni, tolkala
Shirley Lewis – spremljevalni glasovi
Jay Henrey – spremljevalni glasovi
Lincoln Jean -Marie- spremljevalni glasovi
Lori Perry – spremljevalni glasovi
Sharon Perry – spremljevalni glasovi
Lucy Jules – spremljevalni glasovi
