Kraj: Riziko Bar / Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 10.11.2006
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 0,00 SIT
Ta dogodek sem nestrpno pričakoval. Skoraj leto dni nazaj sva s Thomasom jurišala na S.Vaia v Zagreb. No to pot nam za nekaj podobnega ni bilo treba tako daleč. Riziko Bar v Postojni. Prikorakali smo okrog 21.30. Prostor je bil že prešerno poln. Hitro po pir!
Skozi dolgoletno kariero je Shime razvil prepoznavni in edinstveni slog igranja kitare, ki prinaša supersonično demonstracijo hitrostnega brzenja prstov po kitari, s kakršnim se lahko pohvalijo največji tovrstni velemojstri, npr. S Lukather (Toto), J. Satriani ali S. Vai! Njegove skladbe pa so poleg vratolomnih solaž, katere jemljejo sapo, zabeljene vselej tudi z mnogimi čudovitimi melodijami ter skrbno okrašene z duhovitostjo kitarskih prehodov.
Shime je sodeloval v svoji dolgoletni karieri med drugim z velikimi imeni, kot so Eddie Van Halen, Tony MacAlpine, Mike Terrana, Rudy Sarzo, Richard Black in Steve Stevens. Slednji je tudi gostoval na Damirjevem novem albumu v skladbi Little’s Boy Dream.
V dokaz kako cenjen in spoštovan glasbenik je Shime, je bila tudi nedavna prireditev podelitve nagrad Fender / Mega Muzika, ki se je zgodila dne 09.11.2006, v Zagrebu, ko Shime iz rok direktorja Fender Evrope, prejel častitljivo nagrado za najboljšega kitarista leta.
Tudi to pot je bil kitarski virtuoz pripeljal v Postojno vrhunsko zasedbo, ki sta jo ob Damirju zaokrožala Ricky Riccardo – bas kitara (član Tony MacAlpine benda) in bobnar Jeff Bowders (član Paul Gilbert benda). Tako nepremagljivo sestavljena glasbena ekipa je bila garant nepozabne virtuozne odrske atrakcije!
Ura odbije 22.15 in Shime pozdravi prisotne: “Dobro veče Postojna!”. Skupina se nikakor ni obotavljala in vratolomna glasbena dirka formule ena se je pričela. Prostor se je pridno polnil in nihal v povprečju 60 – 70 odlično razpoloženih ljubiteljev glasbe, ki so si prišli prevetrit možgane. Že v tretji skladbi Hit And Run je bila skupina neverjetno ogreta in prestavila v višjo prestavo. Shime je deloval nezgrešljivo. V hitrosti Malmsteenove branže in v sodelovanju z izjemnima glasbenikoma so ti kot (le) “power trio” uprizarjali “jamm”, na katerega takte bolje, da ni kdo skušal slučajno plesati. Solistični odklopi so jemali sapo.
Vendar so komadi vsi po vrsti nosili kompaktno vez, tako da smo prisotni lahko uživali v izrazni moči kitarskega riffa, ki ga Shime zna postaviti nadvse čvrsto in odločno. Prava atrakcija je bil bobnarski solo Jeffa Bowdersa, v katerem je poba pokazal, kako vrhunsko šolan glasbenik je. Razvil je hitrost neverjetne potence. Ne pozabimo da je lansko leto na njegovem sedežu ob Shimetu sedel Glenn Sobel in da je bobne za Shimeta na “Demostratus” plošči odigral Mike “The Troll” Terrana. In zakaj že igra Bowders s še enim norim kitaristom Paulom Gilbertom? Skratka brezhibna tehnika, smrtonosna hitrost, izredna moč popolnega izkoristka slehernega udarca. Topovsko upepeljujoče do konca!!! Po solu so ljudje namenili Jeffu bučen aplavz, Shime pa je nadaljeval z Never Say Never, katere Whitesnakeovsko erotični začetni “riff & beat” je sprostil naelektreno vzdušje. No tudi Ricky ni ostal dosti dolžan Bowdersu v svojem solu na pet strunski bas kitari. Little Boy’s Dream je bil posebno atraktiven. Ta komad nosi prav tisto balkansko finto v svojem glavnem motivu, odeto v metal šablono. Skozi držo progresivno lomljenega treskanja, so fantje prevetrili atmosfero v povsem novo dimenzijo in se vrnili nazaj na kompakten osnovni motiv skladbe. Kot pisec je Shime še najbliže Satrianiju, ki komponira skrajno poslušljive skladbe, kljub tehnični kompleksnosti. Shime je progresivna nadgradnja tega, ob tem pa melodično kompaktnost ohranja ter tako se človeku dejansko ni težko pregristi skozi material, ki ga možakar ponuja. Dostopno. Čar tovrstnih glasbenikov je v tem, da polno zažarijo vselej šele, ko se znajdejo na odru. Shime kot predstavnik ameriške šole je pravi “entertainer”, “show man”, seveda v tem ni tako naivno otročji kit Steve Vai s svojimi plastičnimi rekviziti, maskaro in vetrom v laseh. Shime se striktno drži le kitare. Kot “show man” v tem ne potrebuje ničesar več. Torej kompaktnost Satrianija, klasična melodičnost Malmsteena, razpeta na progresivno potenco, “power trio” svobodnjaškega improvizatorstva, a znotraj meja ohranjanja melodične kompaktnosti.
Koncert je potekal kot po maslu. Skupini je ambient očitno zelo ustrezal. Imeli so podporo publike in imeli so kontakt s publiko, pa čeprav je ljudi bilo manj kot 100. Glavno da so imeli podporo. Hudičevske solistične akrobacije glasbenikov, ki so razvijali izredno odrsko kemijo medsebojne komunikacije v kompleksnosti in hkratni brezhibni točnosti in preciznosti igre, so ljudje nagrajevali z aplavzi.
Malmsteena res ni bilo moč pogrešati! Shime je opravil s kompanjonoma prav vse. Prvi dodatek je skupina odigrala tako, da sploh ni sestopila iz odra. Shime, je le simbolično za trenutek iztaknil “jack”, potem pa se je skupina spet lotila dela. Po daljši pavzi, ko je skupina hladila glavo v zaodrju, je že izgledalo, kot da se bo koncert dejansko zaključil. In vendar… Na oder se je vrnil Jeff in ponudil nekaj kar se zgodi malokrat na koncertih. Solo na bobnih številka 2. Kar lep kos časa je ropotal in zabaval množico povsem sam, potem pa se mu je v skupni “jamm” pridružil še Ricky Riccardo in točka je povsem zrasla! Ko je položaj na odru zavzel naposled tudi šefe Shime, se je melodija rodila znova. Možakarji so poleteli visoko (Fly High) in v zaključku odigrali še skladbo sila pomenljivega naslova Loud Not Allowed!!!
Uro in tričetrt dolg koncert! Ljubitelji tehnične brezhibnosti, prefinjeno združene in nadgrajene z duhovitostjo improvizatorske jamm estrade, smo uživali po dolgem in počez. Za povrhu v prisrčnem vzdušju Riziko Bara, kjer jim je napuh (kajne Ljubljana???) povsem tuj in za povrhu za ceno 0,00 SIT, kamor bomo definitvno še prišli, četudi le na pivo. Shime je prvovrstna atrakcija. Atrakcija za slehernega zrelega ljubitelja “jazz” rock vragolij v objemu klasičnih melodij na električno potenco, kot tudi glasbenega purista, ki je prišel občudovat tehnično in zvočno brezhibnost, tega fascinantnega kitarskega heroja. Hvala tudi šefu Milanu za prekrasen večer.
Setlista
1. 80’s Song
2. Camel Toe Boogie
3. Hit And Run
4. Welcome To My Noise
5. Too Much Coffee
6. Joker
7. Going Home
8. Solo Drums
9. Never Say Never
10. Blues RV
11. Solo Bas Guitar
12. Freedom
13. Little Boy’s Dream
14. Doodly Doodley Wrongway
15. Treason Without Reason
—dodatek 1.
16. She’s Gone
—dodatek 2.
17. Solo Drums
18. Fly High
19. Loud Not Allowed!!!
Galerija slik
