Kraj: Teatro Verdi / Muggia (Trieste) / Italija
Datum koncerta: 18.11.2006
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 15,00€
In naposled še v Trst. No v neposredno bližino Trsta, v Milje (Muggia)! Prav poseben je občutek, ko greš tako pozno na izlet na obalo, kjer novembra sladoled ni več v modi in kjer lahko burja strupeno brije…
Presenečenje je ponudil razgled na preddverje teatra. Tam se je do 19.40 zbralo lepo število italijanskih državljanov. Organizator je še kar mirno čakal na pravšjni trenutek, da nas spusti noter. No okoli 20.00 smo se v kaskadah 5 po 5 glav, odkapljali v notranjost. Massimo in Bojan sta si takoj skorajda padla v naročje! Organizator koncerta Massimo, je zaradi pretirane uporabe daru govora, ki mu ga je podarila mati narava, do našega prihoda ostal povsem brez glasu. Kot vnet oboževalec White Lion, je organiziral ta koncert povsem na lastno pest. Baje je nedolžno kramljal nekajkrat z Mikeom na forumu in tako sta prišla skupaj na idejo o možnem nastopu skupine, tik ob slovensko italijanski meji!
Dvoranico gledališča Teatro Verdi so izpraznili stolov. V njej sta “samevala” le mešalna miza in šank. Vodeno pivo po 2€, katerega učinek nikakor ni bilo moč občutiti, tudi po nekaj rundah, je nekoliko pokvarilo razpoloženje, sicer pa je bil pogled na dobro obiskano dvorano nadvse ohrabrujoč.
SIN HERE: 20.25 – 21.05
Italijanski kvartet s pevko je ponudil avtorski material z osnovo v melodičnem hard rocku. Skupina se je med koncertom nenehno otepala s težavami in najbolj poceni jo je še odnesel basist in pa simpatična pevka, ki bi po alt vokalu oziroma barvi glasu sodila idealno v kakšen “mainstream” alter rock bend razštelanih kitar in “straight” ritma. Posebno vrsto sramote je povzročal skupini njihov bobnar, ki je “jazziral” sredi komadov, ki nosijo preprosto melodično šablono hard rocka, kjer so dovoljeni največ le eksplozivni rollingi na prehodnih delih. Je to mar počel namerno, kajti dejavnost je dobesedno razdirala zvok skupine! Da je skupina nekajkrat pošteno zavozila iz tira medsebojne uglašenosti ni treba posebej poudarjati. Grozljivka. Drugi faktor osramotitve, pa je bil kitarist v opravi “Alcatrazz era Malmsteen” (beri: roza “reklček” in spandex). Zvok kitare nikakor ni ustrezal! Zvenel je pridušeno in zamolklo rohneče, naravnost idealen za igranje “punk rocka”. Tudi potem ko je zamenjal kapodaster z klasiko (kabel). Kot bobnar, je tudi kolega na kitari, vse preveč kompliciral ter gorel v želji prikazovanja vsega svojega znanje, s katerim je oborožen. Na račun tega je seveda, kot že omenjeno, trpela izvedba materiala, ki je pričala pač, da kvartet še ne diha družno za skupno stvar ter da skupina še nima jasne glasbene usmeritve oziroma začrtanega razvojnega cilja, ki bi takoj razjasnil poslušalcu, kaj skupina pravzaprav želi. Hkrati ostaja pevka neizkoriščen potencial skupine. No ja, saj bo bolje. Nekoč… Skupina je zaključila s priredbo Van Halen z naslovom Ain’t Talkin’ ’bout Love, kar je bila sila pogumna odločitev in v njej je imel vsaj bobnar za pet minut “zvezane” roke, da je odigral ritem linijo prizanesljivo. Aleluja.
KILLJOY: 21.20 – 22.00
Kot že pove ime samo, so prišli “ubiti užitek”. Res so ga. Čeprav otvoritev njihovega nastopa v ničemer ni nakazovala te možnosti. Kar se tiče avtorskega materiala , so fantje ponudili sicer smeli nabor riffov surove hard rock eksplozije, kanček Y & T, kanček zgodnjih Whitesnake,… in vendar za vraga. Kje so potem storili napako. V izbranem naboru odigranih skladb. V tem, da so hoteli publiki nameniti žur s preigravanjem priredb. Sprva so zamorili s priredbo skupine Dead Or Alive You Spin Me Round (Like a Record), ki je izzvenela hardcoreovsko in v rokah hard rockerjev povsem nedolžno. Rock N’ Roll All Night skupine The Kiss je dvignila sicer povprečje začetku potapljanja Killjoy barke, potem pa so fantje znova načeli moje potrpljenje s priredbo Personal Jesus (Depeche Mode) W.T.F.? Depeche Mode, hell no… blamaža pa je dosegla skupina še enkrat več v svoji celostni podobi ob Enter Sandman (Metallica), kateri je dodala “piko na i” Aces Of Spades (Motorhead). Publiki je dogajalo… Kaj pa skupina? Izmed vseh priredb je bila še najbolj sprejemljiva Aces Of Spades, ob tem, da je pevca nekajkrat dodobra “skrivilo” na vokalu, ko se je skušal vživljati v vlogo Lemmyja. Da so Metallica preostri v splošnem za hardrockerje, pa tudi to pot ni potrebno poudarjati. Košček surovega mesa vam nebi škodoval fantje, če nameravate še kdaj izzivati omenjeno skupino! Škoda da raje ne predstavljajo več avtorskih pesmi na svojih koncertih, kajti nastop bi si tako prislužil gotovo višje ocene. Vsaj zvočnih peripetij smo bili odrešeni.
TRAMP’S WHITE LION: 22.20 – 0.20
Kar 15 let pa je minilo, da smo Zemljani lahko znova slišali na odru klasike White Lion. Mike Tramp, izvorno Danec, danes nastanjen v Melbournu (Avstralija), poleg nekdanjega White Lion kitarista Vita Bratta, glavni lastnik imena White Lion, je s seboj pripeljal pravo internacionalno zasedbo: kitarist Jamie Law (Avstralija), klaviaturist Hennig Wanner (Jaded Heart, Nemčija), bobnar Troy Patrick Farell (ZDA) in basist Claus Longwood (Danska). Gre za popolnoma nov bend in kotje povedal Mike, namerava ta skupina posneti skupaj prihodnje leto tudi novo ploščo. Tako je dodal tudi to da so štirje albumi White Lion preteklost, kar pa vidimo na odru vsi zbrani v Teatro Verdi, pa je sedanjost skupine, je legitimno nadaljevanje White Lion.
Mike zgleda po kondicijski plati tudi še danes v odličnem stanju. Vokal je ohranjen in pevca v nobeni sekvenci ni krivilo, prav tako pa je ohranjena zaščitna znamka, prepoznaven rahlo raskav vokalni pristop. Ob tem se lahko možakar pri svojih krepkih 40 in čez pohvali z ohranjenim mladostnim videzom. Seveda ob tem ni pozabil na svojo pristno “sleaze” opremo, z ličili vred. Oprijeta majica, razkazovanje obširne tetovaže, medtem ko so ostali fantje bili najmanj namazani po obrveh in trepalnicah. Tramp’s White Lion so končno prinesli na oder tisto po kar smo prišli. “Boooooom” v glavo!
Pod odrom se je v glavah že pošteno cufalo skupini cca.10 Slovencev – zvestih oboževalcev, ki so se najprej za izkazovanje poguma dodobra nacedili z alkoholnimi zvarki ter tako vzbujali pozornost. Kašna posebnost za Slovenske metalce, mar ne? Očitno pa je bila skupina na odru silno navdušena nad odzivom in kraval se je širil od skupinice radostno vznešenih Slovenčkov na vse strani dvorane in kmalu so pričeli tudi italijančki veselo migotati in poskakovati. Večkrat je ljudstvo z glasnimi izbruhi pozdravljalo klasike White Lion. Kvaliteta kitarista je pričala sama zase, saj je s svojim eksplozivnim igranjem in tako vživetem soliranju ter riffanju, uspel pokriti neverjetno mero zvočne slike. Trampa je v “back vokalnih” linijah z večine kril klaviaturist Henning, na pomoč pa sta priskočila nekajkrat tudi Claus in Jamie. Jamie bi si zaslužil ob odlikah igranja praktično brezmadežne ocene, če ne bi deloval vidno zadet. Očesne zenice maksimalno razširjene, pogledi votli in prazni, smejalo pa se mu je med koncertom, kot bi ga zadela prava bomba smejalnega plina. Skupina ni naredila vidne napake med nastopom. Mike ima odlično ohranjen vokal in družno z mojstrsko uglašenimi spremljevalnimi vokali je skupina uspela pričarati ta potreben prepoznavni atribut njihove verzije melodičnega hard rocka. Kot enota so Tramp’s White Lion resnično kompaktni. Izkušeni in prepričljivi na sleherni točki. Vživet in čustven pristop Mikea je le nadgrajeval splošna pozitivna občutja, ki so navdajala klimo dvorane. Predvsem pa je bil pogled na srečno občestvo nekaj nadvse ohrabrujočega. Vse gorje, ki so ga prinesle predskupine, je bilo poplačano z White Lion. Skupina je udarila z Light And Thunder in množica je nemudoma ponorela. Skozi nizanje klasik Hungry, Broken Heart, Fight To Survive, Little Fighter, Wait, Lady Of The Valley, Lonely Nights, You’re All I Need, El Salvador, Till Death Do Us Apart, All The Fallen Man, Valhalla, All You Need Is Rock’N’Roll, If My Mind Is Evil, Farewell To You, It’s Over, Love Don’t Come Easy je bil koncert ob odličnem kontaktu publike in skupine, ki ga je suveren obvladoval Mike, maksimalno zasičen. Čas je tekel z eksponentno hitrostjo. Skupina je ponudila tudi pravšnji zvok, ki pa nekje na sredini dvorane kljub vsemu ni bil optimalen, oziroma je difuzno skrival luknje v zvočni sliki (kitara, vokal). Morda je botrovala temu pozicija glavnih monitorjev, ki so bili porinjeni nekoliko preveč naprej od odra in nad množico, a to so zgolj ugibanja. Dejansko je bil zvok optimalen popolnoma zadaj, pri mešalni mizi cca 40 m oddaljenosti od odra. Prav tako pa je bil zvok pravšnji povsem spredaj. Vseeno bi ne škodili nekoliko dvigniti vokal, ki je bil kljub temu za odtenek preveč potiho.
Mike je ob priložnosti na čustven način izrazil zahvalo množici, ter opozoril na razliko v dojemanju poante rock glasbe v ZDA ter v Evropi, v primerjavi česar so seveda Američani potegnili krajšo. Baje ga je eden od prisotnih po koncu koncerta nekje v ZDA pobaral: “Madona fant. Teh pesmi pa v White Lion niste igrali že več kot deset let”. Torej niti vedo ne, da to ni več isti bend, kar pove npr. že samo ime skupine. Skupina je opravila en dodatek, ki ga je pričela z balado When The Children Cry, tej pa je sledila udarna Radar Love. Komada, ki v repertoarju TWL ne smeta pač manjkati! Koncert je bil nategnjen na polni dve uri, kar tudi ne doživiš vsak dan, še posebej ne, kadar znaša cena vstopnice le pičlih 15€.
Vzdušje je bilo optimalno. Ljudje vidno zadovoljni. Organizacija tip top. Lokacija odlična za tovrstne dogodke. Reč pa je bila tudi odlično oglaševana, saj so bile Milje spodobno polepljene s plakati. Massimo je poskrbel tudi za malenkosti. Ena teh so bile lične plastificirane karte tako za novinarje kot fotografe, celo sprintana imena in priimki na njih. Detajli, ki na prvi pogled nemara niti niso pomembni, a pričajo o silni podjetnosti, natančnosti in skrbi organizatorja, da izpelje maksimalno dogodek ter doseže cilj. Tudi Mike si je v enem od predahov na odru posebej vzel nekaj minut časa ter v njih namenil prisrčno zahvalo Massimu in njegovemu bratu za vse kar sta naredila za skupino ter ju ob tej priložnosti povabil na oder.
Sanje vseh oboževalcev White Lion so se uresničile z najlepšim scenarijem. Upajmo da to ni bil zadnji tovrstni koncertni dogodek v Miljah! Zelo pomembno je za slovensko občinstvo, da Italijanski organizatorji približajo skupine melodičnega hard rocka, ki se očitno ponovno prebuja, Sloveniji. Baje se že širijo govorice o možnem skupnem obisku v miljah power metalskih skupin Kamelot ter domačinov Rhapsody.
Galerija slik
