Kraj: Klub Cankarjevega Doma / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 22.11.2006
Število obiskovalcev: 30
Cena karte: 3.500,00 SIT
“A squid eating dough in a polyethylen bag is fast and bulbous, got me?!” so besede, ki so nas minuli četrtek ponesle v skoraj dvourno, napol frenzično, glasbeno razodetje skupine Fast N’ Bulbous, ki se napaja neposredno iz izredno bogate in zagotovo edinstvene glasbene zakladnice vseh časov, zakladnice eklektične zasedbe Captain Beefheart & His Magic Band!
Fast N’ Bulbous in The Magic Band, sta edini skupini, ki ohranjata glasbo ekscentričnega genija, Captaina Beefhearta, oz. Dona Van Vlieta, živo tudi preko nastopov in ne samo preko albumov, ki pa so, predvsem tisti iz prve polovice 70-ih let, ki so izšli pri založbi Reprise, izredno težko dosegljivi in nujno potrebni remasterizacije. Pred kratkim se je založba Virgin odločila za tak korak in ponovno izdala, zvokovno precej izboljšane verzije albumov, ki so izšli v letih od 1974 do 1982.
No poleg glasbe, pa si zasedbi delita še kitarista Garyja Lucasa, ki je igral na zadnjih dveh studijskih albumih Captaina Beefhearta & His Magic Banda (“Doc At The Radar Station”, 1980, ter na “Ice Cream For Crow”, 1982). Razlika pa je v tem, da so The Magic Band v večini vsi člani bili nekoč tudi v originalni postavi Captaina Beefhearta & His Magic Banda, sicer ne vsi ob enakem času, ker se je zasedba pogosto spreminjala, ter tako le nadaljujejo glasbeno izročilo skupine, sicer brez osrednje figure, Dona Van Vlieta, ki se že dolgo časa namesto glasbi, uspešno predaja likovni umetnosti, v prijetni odmaknjenosti svojega doma, nekje v puščavi Mojave. Zasedba Fast N’ Bulbous pa je v bistvu projekt že omenjenega Lucasa, ter saksofonista Phillipa Johnstona, ki sta s pomočjo sodelujočih glasbenikov v glasbo vnesla nekoliko več elementov jazza in na nek način naredila to, sicer zelo zahtevno in svojevrstno glasbo, privlačnejšo oz. dostopnejšo za širši krog poslušalcev.
Bil je prijeten večer v Klubu Cankarjevega doma. Klub je deloval izredno spokojno, kot se je izkazalo kasneje so pozabili na glasbo, ki je zapolnila prostor šele nekaj minut pred deveto. Prostoru primerno je bilo tudi število obiskovalcev, katerih je bilo sicer le okrog trideset, vendar ravno prav, da so bile zasedene vse mize.
Ob pogledu na osvetljen oder pa se je že počasi nabirala evforija in še toliko bolj, ko se je iz za-odrskih prostorov razločno zaslišala melodija pesmi Ghosts, Alberta Aylerja, zaigrana na saksofon, temu je sledilo neko nerazločno govorjenje in smeh, kar je dalo slutiti, da je skupina dobro razpoložena. In res je bila, saj so nekaj trenutkov za tem že stali na odru v polni pripravljenosti, da razdelijo nekaj tiste magije, ki jo drugače poznamo v glavnem le iz studijskih ali koncertnih albumov.
Začelo se je s skladbo Pachuco Cadaver, iz unikatne avantgardne mojstrovine “Trout Mask Replice” (1969), ki je bila izvrstno odigrana in je seveda požela val navdušenja in odobravanja, obenem pa je postavila visok standard, ki so se ga z vsem, kar je še prišlo, pohvalno držali ali pa ga celo presegli. Med vsako pesmijo je sledilo nekaj besed, ki so razkrile kaj o zgodovini določene pesmi ali pa, o bolj privlačni temi, kakšno prigodo o Captainu Beefheartu in njegovih delovnih navadah, ki so med drugim razkrile zakaj je bil njegov Magic Band res magičen.
Znane so namreč govorice o tem, da je Don veliko svojih skladb sestavil na klavirju, katerega sicer ni znal najbolje igrat, vendar je ob sebi vedno imel same vrhunske glasbenike, ki so te njegove ustvarjalne izlive, nekako prenesli v zaželeno formo. Ponavadi sta se dva kitarista osredotočila vsak na eno izmed dveh različnih melodij, ki jih je igral, vsako z eno roko, z vsemi desetimi prsti! Prav tako pa je bil nujen diktafon, za vse člane zasedbe, da so z njim sledili in snemali Dona, ki je medtem hodil po studiu in si požvižgaval melodije, ki bi lahko bile soundtrack za literarno mojstrovino, Ulikses.
Sledila je pesem Abba Zaba, ki se uradno nahaja na prvem albumu “Safe As Milk” (1967), ki pa velja za nekakšno anomalijo v opusu skupine in to zato, ker zveni skoraj normalno, no, normalno, kot je le mogoče za Beefhearta! V novi “preobleki” pa se je prav posrečeno zlila z ostalimi, ter dokazala kako mojstrsko so se Fast N’ Bulbous lotili svoje naloge aranžerjev.
Za tem se je Lucas prelevil v interpreta Beefheartove poezije. Lotil se je nenaslovljenega besedila z albuma “Lick My Decals Off, Baby” (1970) in to s takšnim zanosom, da bi si lahko kakšen literarni večer delil tudi z, sicer že pokojno ikono beatnikov, Williamom S. Burroughsom.
Na oder se vrne celotna postava in glasbo premakne za nekaj let naprej, natančneje v leto 1978, z odlično izvedbo When I See Mommy I Feel Like A Mummy z albuma “Shiny Beast (Bat Chain Puller)”, ki je takrat pomenil kapitanovo vrnitev v vrhunsko formo. Pred izidom tega albuma je namreč minilo nekaj težavnih in neprijetnih let, ter prav takšnih albumov, ki pa so se jim Fast N’ Bulbous modro izognili.
Glasbeno se je skupina skozi celoten nastop konstantno premikala skozi čas, v obe smeri, posebne pozornosti pa sta bila seveda deležna že omenjena albuma, ki vsak v svojem obdobju zaznamujeta, enega od mnogih, ustvarjalnih vrhuncev skupine, “Trout Mask Replica”, ter “Shiny Beast (Bat Chain Puller)”.
Sledil je krajši glasbeni premor, ko so se glasbeniki pomešali s poslušalci, ter se razkrili, kot izredno nezahtevni, preprosti in nadvse dostopni ljudje. Tudi z Garyjem Lucasom se je dalo klepetati skoraj, kot s starim znancem, povsem sproščeno in neobremenjeno. Vmes je prejel še darilo, portret, katerega je med nastopom narisala mlada likovna umetnica, ter se ji zahvalil s poljubom. Neverjetno in nepozabno, kot seveda celoten nastop.
Drugi del nastopa se je prav tako začel s skladbo iz albuma “Trout Mask Replica”, When Big Joan Sets Up, ki pa je bila nekoliko hitrejša verzija in precej jazz obarvana, na trenutke je spominjala že na glasbo, kot jo je ustvarjal Archie Shepp, v sredini 60-ih let prejšnjega stoletja. Tudi skladbe, ki so sledile so bile nabite s podobno energijo. Vmes se je spet našel čas za poezijo, vrnitev Burroughsa, tokrat z recitacijo pesmi Hollow Smoke, ki pa se ne nahaja na nobenem od albumov, pač pa je bila objavljena v reviji Conjuctions Magazine, leta 1982. Eden od izstopajočih trenutkov pa je prišel z mojstrsko izvedbo pesmi The Blimp in Phillipom Johnstonom na prepričljivem, podobno histeričnem vokalu, kot ga poznamo z originalnega posnetka.
Vseskozi nastop smo lahko dodobra spoznali vse člane zasedbe, ki so se predstavili, bodisi kot solisti, npr. basist Jesse Krakow v pesmi A Carrot Is As Close As A Rabbit Gets To A Diamond, ki je drugače verjetno šele dobro shodil, ko je Beefheart že zaključeval svojo glasbeno kariero, vendar pa nosi te pesmi v sebi, kot da so ga one vzgojile! Pa samo pihalna sekcija z Dali’s Car in seveda “Gary Lucas Trio”, kitara, bas in bobni, ki so “spletli” venček dveh skladb z albumov “Clear Spot” (1972) in “Ice Cream For Crow” (1982). Očitno pa je, da v septetu vladata enakopravnost in izredna predanost, tako glasbi kot skupini.
Počasi se je program približeval koncu in zaključna pesem naj bi bila Kandy Korn, ki se nahaja tako na albumu “Strictly Personal” (1968), kot tudi na zbirki “Mirror Man” (1970), vendar je tu zvenela, kot nobena od obeh. Seveda pa je bil obvezen še podaljšek, ki je bil sicer tudi načrtovan, kot je razvidno iz originalnega spiska pesmi. In res so večer dokončno zaključili s Tropical Hot Dog Night, ki pa je za čuda delovala, kot skoraj povsem spodobna pesem za medene mesece! Fast N’ Bulbous Wedding Band?! No izbira je bila, kar pravšnja za drugače ne ravno toplo noč.
Izreden in nepozaben glasbeni večer, ki pa je kljub vsemu le še povečal željo po tem, da bi se morda nekoč na glasbene odre vrnil tudi sam Captain Beefheart. No, do takrat pa ta zasedba več kot odlično ohranja to neprecenljivo glasbeno zapuščino živo in zdravo. Pohvalno.
Setlista
—1.del—
01.Pachuco Cadaver
02.Abba Zaba
03.-poem- (Untitled)
04.When I See Mommy I Feel Like A Mummy
05.A Carrot Is As Close As A Rabbit Gets To A Diamond
06.Sugar ‘n’ Spikes
07.Click Clack
08.Evening Bell
09.Dali’s Car
10.Suction Prints
—2.del—
11.When Big Joan Sets Up
12.When It Blows It Stacks
13.-poem- (Hollow Smoke)
14.The Blimp (mousetrapreplica)
15.Flavour Bud Living
16.Veteran Day Poppy
17.Blabber & Smoke
18.You Know You’re A Man
19.Kandy Korn
—dodatek—
20.Tropical Hot Dog Night
Zasedba:
Gary Lucas – Kitara
Phillip Johnston – Altovski saksofon, aranžmaji
Richard Dworkin – Bobni
Joseph Fiedler – Pozavna, aranžmaji
Robert Henke – Trobenta
David Allen – Baritonski saksofon
Jesse Krakow – Bas
