Avtor: Rok Klemše
Kraj: Ljubljana
Datum koncerta: 16.01.2007
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 20 evrov (4792.80 SIT)
Koncertna sezona 2007 se je na domačih tleh, vsaj v metalskih vodah, začela! In že na samem začetku letošnjega leta nas je čakala prava death metalska poslastica. Master of Metal je v naše loge pripeljal medijsko odmevno turnejo kanadskih death metal legend Kataklysm, ki so jim pomagale še tri predskupine – Quo Vadis, Fear My Thoughts in Neaera. Osebno sem se najbolj veselil prvakov tehničnega death metala Quo Vadis, zanimali pa so me tudi Kataklysm. A pojdimo lepo po vrsti.
Quo Vadis:
Kot prvi so na oder nekaj minut čez osmo stopili montrealski tehničarji Quo Vadis. In več kot upravičil svoj sloves enega najboljših tehničnih death metal bandov! Žal je bila zaradi precejšnje nepoznanosti benda na slovenskih tleh dvorana skoraj prazna, a Quo Vadis so svoj nastop odigrali brezkompromisno, vrhunsko, suvereno, FANTASTIČNO!!! Čeprav je bila dvorana, kot rečeno, skoraj prazna, so Kanadčani slovensko metalsko srenjo navdušili. Ni bilo metalca v prvih vrstah, ki ne bi headbangal in Quo Vadis igrajo še kako pravo glasbo za takšno početje. Tehnično do potankosti izpiljen nastop (čeprav je kitarist in vodja benda Bart kasneje priznal, da je rahlo zasral 🙂 in ravno pravšnja mera komunikacije vokalista Stephana Pareja s publiko je vsaj v mojih očeh in ušesih ostal zapisan kot vrhunec večera. A Quo Vadis se ne ustavijo le pri brutalnem a odličnem growlu in neverjetnih riffih in solažah, ki puhtijo izpod prstov Barta Frydrychowicza in MAGa (Marc Andre Gingras)! Ne, povsem enakovreden del odigra ena najboljših ritem sekcij v žanru, če ne celo v metalu. Kaj počne bobnar Yanick Bercier na svoji bateriji je že skoraj na robu človeških zmožnosti. Tehnično brez dvoma eden boljših bobnarjev v metalu, pri Quo Vadis pa se je izkazal tudi kot izvrsten pisec, kriv je namreč za nekatere izmed najboljših besedil skupine. Drugo polovico ritem sekcije pa predstavlja bas mašina Dominic Lapointe na fretless bas kitari! Čeprav je bas kitaro na zadnji plošči Quo Vadis, Defiant Imagination, odigral veliki Steve DiGiorgio, se Dominic ne pusti motiti in izredno zahtevne bas linije vleče kot za šalo. Edini manjši minus si morda zasluži nekoliko slabša ozvočitev vokala, na trenutke je bil morda pretiho. Kvalitativno gledano bi si Quo Vadis zaslužili headlinersko pozicijo, saj je dobre pol ure in pet odigranih komadov odločno premalo za tako zasedbo kot so kanadski Quo Vadis! A vseeno lahko za te pol ure rečem, da je bila to popolna zmaga in eden najboljših koncertov kar sem jih imel priložnost doživeti v kokoški! (Intervju s Quo Vadis boste prav v kratkem lahko prebrali na Rockline-u)
Fear My Thoughts:
Nemška petorka je pred kratkim izdala ploščo Vulcanus (recenzijo nanjo lahko najdete tudi na straneh Rocklina) in še kako prav jim je prišla tako velika turneja kot je ta. Boljše promocije si ne bi mogli želeti. Vulcanus me je osebno pustil precej optimističnega in upal sem, da se bodo fantje tudi na odru tako odrezali. Delno jim je to tudi uspelo. Zakaj delno? Nekoliko je razočaral vokal Mathiasa Ockla. Če na plošči pokaže pester nabor vokalnih tehnik, tako od globokega growla do screamov in čistega petja, je v živo od vsega tega ponudil le povprečen scream vokal, pa tudi čisti vokali so bili zelo slabo slišni. Ozvočitev inštrumentov je bila dobra, lepo so se slišale kitarske linije in ritem sekcija. Osebno so mi najbolj kri po žilah pognali novi komadi, predvsem Accelerate or Die ter Accompanied by Death, starejši komadi pa so me pustili bolj hladnega. Fear My Thoughts so namreč začeli kot hardcore bend, nadaljevali v metalcore vodah, sedaj pa so še najbolj bližje gothenburšekmu zvoku melodičnega death metala in menim, da so ravno novejši komadi koncertni favoriti. Pogosto se zgodi, da bend povsem prepriča šele z živim nastopom, če pusti s ploščo slabši priokus a tokrat se je vsaj meni, zgodilo povsem obratno. Kljub vsemu je šlo za povsem korekten nastop, fantje so še na začetku svoje poti in imajo še čas, da izpilijo svoje odrske nastope. Tudi Fear My Thoughts so po pol ure zaključili svoj prvi nastop pri nas.
Neaera:
V naslednjih nekaj stavkih se fani nemške zasedbe Neaera z mano najverjetneje ne bodo strinjali, a vseeno potrpite malo 🙂 Kaj za vraga je počela Neaera kot predskupina Kataklysmov in kako je možno, da Quo Vadis nastopajo pred njimi mi ni povsem jasno. Neaera bi prej sodila na kakšen hardcore koncert na Metelkovi kot pa na death metal koncert. Neaera je zelo jasen dokaz kako lahko produkcija popravi pomankljivosti napisanega materiala, Nemci so v živo zveneli zelo nerazločno, tudi vokal dlje od vreščanja ni segel. Neaera so ta večer celo snemali spot za MTV oddajo Headbanger’s Ball in najverjetneje tudi zaradi tega dobili odličen odziv občinstva. Sprašujem se, če bi jim tudi brez tega publika namenila tak odziv. A vseeno je treba priznati, da se vidi, da fantje na odru uživajo. Tudi frontman Benjamin je svojo nalogo opravil odlično, publiko je pozival k moshanju, crowd-surfanju, uspelo pa mu je ustvariti celo t.i. “wall of death”. Še najbolj je publiko ogrel naslovni komad druge plošče (do sedaj je Neaera posnela dva albuma), Let the Tempest Come. Tudi za Neaero je potrebno reči, da je svoj set izpeljal zelo korektno, a vendar upam, da bodo ljudje, ki izbirajo predskupine v prihodnje raje dvakrat premislili pri takih odločitvah.
Kataklysm:
Okrog pol enajste ure zvečer je sledilo to kar je čakala večina dvorane, ki se je že dodobra napolnila. Na vrsti so bili headlinerji večera, kanadski prvaki death metala, Kataklysm. Kanadčani koncertirajo že dobrih 10 let in vsekakor se to pozna na njihovem nastopu. Obenem pa se očitno precej radi vračajo v Slovenijo. Tako so v zelo kratkem častu pri nas nastopili že drugič in sredin koncert se je izkazal za veliko boljšega kot tisti na Metalcampu 2006. Kataklysm so se tokrat odpravili na eno svojih najdaljših turnej, v petih mesecih bodo obiskali kar 22 držav, obljubljali pa so tudi setlisto z redko ali sploh ne igranimi komadi. Turneja The Road to Devastation jih je pripeljala tudi k nam. Že po prvem komadu se je obetala prava death metal veselica. Maurizio se je izkazal za odličnega frontmana, navezal je pristen stik s slovensko publiko, ki je pokazala zakaj je Slovenija tako pri srcu Kanadčanom. Kataklysm so nam ponudili obsežen prerez celotne kariere, čeprav bi lahko pristavili kakšen komad več s plošče Epic ali The Prophecy. Kljub vsemu pa so komadi kot so Illuminati, Ambassador of Pain, Like Angels Weeping, Serenity in Fire v živo naravnost ubijali. Kataklysm so v živo pravi rušilci! Priznam, da osebno sam nisem ravno največji pristaš klasičnega death metala, a Kataklysm so me prepričali.
Kataklysm so se s fantastičnim, tragičnim in epskim mid-tempo komadom The Road to Devastation od nas poslovili za naslednji obisk pa napovedali posebno presenečenje. Na to, da izvemo kaj to presenečenje je pa bomo morali še malo počakati.
Nastop skupine z eno besedo? Kataklizmično!
Galerija slik
