Kraj: Ljubljana / Orto Bar / Slovenija
Datum koncerta: 16.01.2007
Število obiskovalcev: 35
Cena karte: 3.00€
Če ljubite sedemdeseta, kjer so ustvarjale rock glasbo še skupine in ne založbe, če ste pozabili kaj je to pogum, potem ga ni boljšega zdravila za to kot obisk Moonlight Sky koncerta. Po dobrem mesecu in pol je prišel čas, da znova preverimo kako kaj napreduje progresivni fenomen imenovan Moonlight Sky. Tako so se fantje znašli v Orto Baru, kjer so nadaljevali z živo predstavitvijo svoje nedavna izdane plošče “Moonlight Sky”, plošče s katero niso izgubili nedolžnosti le oni, pač pa tudi verjetno kar cela matična slovenska scena, ki česa takšnega kot so Moonlight Sky pred tem verjetno ni poznala. Žalostno pa je ob vsem to, da bo morala šele tujina opomniti Slovenijo, da je izgubila nedolžnost! Moonlight Sky posegajo že v samem začetku preko meja domovine, oprezajo za Evropo, za svetom, skratka skupina, ki je sposobna poseči po vrhu. Morda se niso rodili na pravem mesu in ne ob pravem času, a ravno v tem leži ključ, ko klije v tebi kot tiha avantgardnost v opozicij, ki čaka le na pravi trenutek, da se izrazi v in sproži potencialno masovno evforijo!
22.20 odbije ura! Mladci se prikažejo na odru. V dvoranici je bilo stisnjenih za šankom cca 25 ljudi (odštevši osebje strežbe). Že sam uvodni pozdrav Andraža je deloval bolj suvereno, kot otvoritev koncerta skupine v Channel Zeru mesec in pol nazaj!
Fantje so izbrali posrečeno skladbo Pluton za otvoritev. Ta skladba v trenutku razkrije bit in duh skupine Moonlight Sky, zato je zelo priporočljiva otvoritev tudi za v bodoče. Očitno je bilo, da skupni izredno godi ambient Orto Bara, manjša vsebnost cigaretnega dima v zraku in več svetlobe na odru, kot so jo bili deležni v omenjenem Channle Zeru na Metelkovi. Moonlight Sky so predstavljali v celoti svoj prvenec “Moonlight Sky” in to najbolj pošteno kar se da. Odigrali so namreč kar celo ploščo. Vanjo so vključili Hendrixovo Red House in zabelili zaključek z odlično izvedbo skladbe Leb i sol (Jovano, Jovanke). Kvartet je deloval v izvedbi še bolj kompaktno, bolje uglašeno, še bolj odklopljeno brez zavor, zlasti pa je nastop nadgradil Andraž z duhovitim povezovanjem posameznih točk, s pomočjo katerega je celo uspel zvabiti bliže odru plaho obubožano število Slovencev, ki so prišli tega večera uživat koncert! Za slovenske razmere izvenserijski kitarist Miha Petric, je upravičeno požel večino pozornosti, zahvaljujoč izdelanemu imageju, fascinantnem kompletu efektov, vključno z “talk box-em”, nasploh pa je očaral njegov način igranja, ki je personifikacija nekaterih najboljših momentov v zgodovini rock glasbe s konca šestdesetih in prve polovice sedemdesetih prejšnjega stoletja. Redko čutim mravljince, ob spremljanju slovenskih bendov. Tokrat jih je bilo vsepolno, pa ne zahvaljujoč Mihi, pač pa kar celotnemu kvartetu in zanimivo, več kot pol prazni dvorani (proti koncu se je nabralo morda kakih 35 – 40 folka). Od Mihe ne boste dobili trzalice, ker je ne uporablja, razen če si odstriže kakšen noht! Fantje so bistroumno sestavili set listo. Pravzaprav verjetno o tem niso niti razmišljali veliko, a vrhunci so bili natanko tam kjer je to potrebno, da držiš dinamiko koncerta na visoki ravni in da stvar ohranja intenzivnost ter da je prisoten faktor šoka ves čas, ki ti ne pusti dihati, ali da bi slučajno zazehal. Takojšnja otvoritev s Pluton, potem na sredini preko Rigg’s Family Shot in Ocean, eno najlepših skaldb kar se skladnega prelivanja instrumentov tiče, kot tudi samega prelivanja nepredvidljivegha nizanja vzdušij, odločen pa je bil zlasti zaključek z omenjeno priredbo legendarnih Makedoncev Leb i sol.
Ura je šla okoli kot bi mignil in fantje so prvič pomahali v slovo, se hitro vrnili na oder in ob namigu Andraža: “A hoč’te še!” iz pasivnega občinstva zvabili celo odločen odobravajoč: “Jaaaaaaaaaa!!!” Za dodatek so poskrbeli s presenečenjem večera. Naštudirali so še en komad skupine Leb i sol in sicer Devetka! V Orto Baru so ga tega večera tako prvič igrali pred širšo javnostjo! Kratka zanimiva reč, predvsem pa lahkotna, kar se je izkazalo za pravšnjo ogrevanje za izvedbo Black Sabathovske The Groove.
Moonlight Sky imajo kaj pokazati. Že sam prvenec (plošča “Moonlight Sky”) vsebuje tolikšno raznolikost, da jo lahko uživaš in odkrivaš kar zajeten časovni interval, denimo pri meni to traja že od konca novembra lani in še odkrivam koščke, ki me presenečajo in navdušujejo. Če je tej fuziji mnogoterih glasbenih oblik res tako, potem nismo več daleč stran od dejstva, da so Moonlight Sky v prvi vrsti in predvsem koncertna skupina, ki oživi v polnem sijaju resnično šele na odru. Gre za izrazit “jamming bend”, ki si ne postavlja glasbenih meja za lastno ekspresijo! Studio je pravzaprav celo nekoliko omejujoč za sam raziskovalni fokus skupine. Skratka koncert nabit z nepredvidljivimi obrati atmosfere, kar je poanta sleherne prvovrstne zgodbe o progresivnem rocku. Fantje ti znajo začinjeno odigrati vse kar ti srce poželi! Od kitarskega zvoka Barretove psihadelije s konca šestdesetih, do Hendrixizmov, Gilmourizmov,…. Fantje so prvovrstni glasbeniki in komunikacija med njimi je res izredna. Skupina je v rasti in po tem obetavnem začetku človek lahko res z nestrpnostjo pričakuje kam jih bo vodil veter. Jazz ritem linija in vtkani klasični rock zvok kitare ter klaviatur vodi k posebnemu zvoku, izrazu in privlačni zmesi, ki nosi celo pridihe cerebralne transcendence (Ocean), a točkovno ozemljena z debelim riffovskim oranjem (The Groove). Žlahtna fuzija. V razcvetu.
Setlista
1. Pluton
2. Angel
3. Devet osem
4. So Hard To Leave Someone You Love
5. Rigg’s Family Shot
6. Ocean
7. Red House
8. Štirje svetovi
9. Moonlight Sky
10. How Much?
11. Jovano, Jovanke
—dodatek—
12. Devetka
13. The Groove
Galerija slik
