Kraj: Stadtsaal / Feldkirchen / Avstrija
Datum koncerta: 22.03.2007
Število obiskovalcev: 1000
Cena karte: 35.00€
Neverjetno, kako se mi Nazareth vselej dobesedno zaletijo v hrbet. To pot sem se znova odločil usesti v avto tik pred zdajci, da si jih ogledam. Na ta dan bi morala naša ekipa biti v Rotterdamu, a so šle stvari popolnoma v nasprotno smer in je načrtovani podvig padel v vodo. In kot obliž na rano, so tu znova naši stari dobri znanci in rešitelji, legendarni Nazareth. Že nekaj let zapovrstjo se na turnejah potepajo v neposredni bližini Slovenije. Le nove plošče se jim več ne zljubi posneti. Če rock ne pride v Slovenijo, gremo pa mi k njemu!
Feldkirchen je klasično avstrijsko “selo” s pristnim vonjem sveže polite gnojevke, ki se širi iz skrbno obdelanih intenzivnih travnikov, na katerih bi lahko priredili neskončne poligone golfovskih igrišč. Le kakšno vodo pijejo Avstrijci? Brrr,…Feldkirchen je 25 km oddaljeno mestece od Celovca (ponemčeno: Klagenfurt). Še vedno se nahaja v območju, kjer postanejo sicer mirni in na red ter disciplino navajeni Avstrijski državljani objestni do voznikov s slovenskimi registrskimi tablicami. Skoraj redno se namreč dogaja, da se ti s posebnim užitkom zalepijo z vozilom za hrbet ter blendajo meter za ritjo z dolgimi lučmi in podobno, zato nikar ne bodite presenečeni, če se vam kaj takega pripeti. Meni se je v letošnjem Marcu že trikrat zapovrstjo. Haiderjeva “bušistična” vzgoja očitno pušča globoke brazgotine, pri naših severnih sosedih. Bljak…Tudi to pot ni šlo brez imbecila sredi Celovca s prižganimi pozicijskimi lučmi, ki je vozil v štric in trobil… No in za povrhu sem tudi tokrat zgrešil E95 in se odfijakal po Avtocesti za Villach, a ne predaleč… Poteza, ki sem jo že drugič “zavozil” v karieri, a to pot sem se veliko prej predramil za volanom. Dejanje, ki bo vselej ostalo v spominu tudi naši glasbeni starosti Draganu Buliču, ko smo se nekoč v moji režiji odpeljali iz Celovca v Villach namesto v, od Celovca severno ležeči, St. Veit a. d. Glan.
Pustimo pri miru neumnosti in se raje predajmo dobremu in pristnemu rock’n’roll izročilu. Stadtsaal, se nahaja strogo locirana v starem mestnem jedru. V centru Feldkirchna torej. Feldkirchen je malo večja vas, s prelepim gradom in seveda čim drugim kot cerkvijo skrbno izpostavljeno na dominantni legi (hribu).V dvorano Stadtsaal sem prispel ob 20.20 in kar žal mi je bilo, da nisem še kasneje. Vzroka ni treba več ugibati ležal, pa je znova v lokalni predskupini. Od 20.00 do 20.40 so razveseljevali domače občestvo domači power blues rockerji, ki so svoj nastop zaključili s Too Much Beer And Too Much Whiskey – precej neduhovito (beri: duhamorno) skladbo, katere naslov, pa se povperčnemu rockerju z lahkoto usede v spomin. Imena skupine žal nisem ujel na uhlje. Ta se je počutila dobro in postava – klasični kvartet (kitara, vokal, bobni, bas) je domačinom pripravil dostojno ogrevanje pred nastopom Nazareth, meni pa žal odžiral čas.
Zanimivo je bilo to, da so roadie-ji potrebovali kar celih 40 minut, da so pripravili oder za nastop Nazareth. In neverjetno. Vselej potrpežljivi Avstrijski narod, vajen vsega hudega, je na moje veliko začudenje pričel v dvorani žvižgati, kar resnično težko doživiš na koncertih v Avstriji. No ob 21.20 so preko glavnega ozvočenja le spustili klasičen “highlander” intro in rdeča preproga za prihod legendarnih škotskih rockerjev se je tako razgrnila.
Megla prekrije oder, ki se koplje v modro vijolični svetlobi. Standardni uvod. Melanholični piš dud s škotskega višavja presekajo topovski udarci bobnov. Poba z majčko brez rokavov, za razkazovanje izdelanih bicepsov – “mišići jaki” Lee Agnew je že na odru. Gre za uvod v riff skladbe Night Woman. Komad iz dodatka prejšnje Nazareth turneje. Čez nekaj trenutkov je na odru že Leejev “stari”, prvi originalni član zasedbe – basist Pete Agnew. Naveza oče in sin razvije v trenutku usklajen in nevarno omamni ritem, ki zajame dvorano. Kot tretji član zasedbe odpre riff komadu kitarist Jimmy Murrison. Možu so še zrasli lasje, napredek pa je v tem, da si jih je zataknil za ušesa, ter si pustil brado. Navadno kuštravi Jimmy je pred tem na koncertih skrival svoj obraz s pričesko, ki je na moč spominjala na Kurta Cobaina. Murrison je imel v Night Woman opasano Fender Stratocaster in naprstnik na sredincu. To kitaro je uporabil samo še enkrat v koncertu in sicer za izvedbo This Flight Tonight (plus naprstnik), sicer se je držal pridno svoje standardne odrske družice Gibson LP. No in tu je seveda nepogrešljivi Dan McCafferty, ki je seveda pred odhodom na oder temeljito poskrbel za svoje “valentino” osivele kodre – tu je torej prva zaščitna znamka Nazareth s svojim sirenskim vokalom in veselica se začne!
Prvi trije komadi so rutinsko nastavljeni, da obnorijo ljudi. Night Woman, standardno neposredno hreščeči Razamanaz in prvo presenečenje na set listi I Want To (Do Everything For You), ki so jo Nazareth po dolgem času vrnili nazaj v svoje nastope. No izvedba slednje je prvič pokazala zobe. Pete in Dan se nista sporazumela v enem od verzov, pri vodenju skupnih duetov. Tako je na neki točki Pete začel sam z verzom. Ko je videl, da Dana ni z njim je sunkovito obrnil glavo proti Danu, s konkretno izbuljenimi očmi, ki niso skrivale basistove zmedenosti. Očitno je McCafferty za trenutek zaspal za mikrofonom. Nič strašnega, a to je bil delček sekunde, ki pa je vsekakor zmotil.
Fantje so sicer lepo presenetili s konkretno prenovljeno in osveženo set listo. Zažigal je zlasti udarni Alcatraz, s peklenskim ritmom indijanskega bojnega pohoda in za Nazareth precej neznačilnim riffom, potem Danger Danger, ki jo je napovedal Dan, kot skladbo, ki pripoveduje “o porednih fantih, ki počnejo slabe stvari”. Tu je bila znova Love Leads To Madness, še posebej čustveno intenzivna Loved And Lost, nadalje Tell Me That You Love Me pred katero je Dan pozval celotno dvorano, da se pridruži skupini v petju, prenovljen pa je bil v popolnosti tudi dodatek z atmosferično baladno “bluesy” okajenim začetkom. Koncertno presenečenje Morning Dew iz prvenca “Nazareth”, ki je v drugi polovici nenadno eksplodirala v rockerski furioznosti ter vrnitvijo skladbe Broken Down Angel, ki smo jo lahko slišali pred dvema letoma v Villachu.
Seveda pa so požele največji odziv znova klasike, ki jih Nazareth redno igrajo na koncertih. Prvič se je ljudem popolnoma snelo ob klasični baladi Dream On, ko je pela v en glas cela množica z Danom. Ni šlo znova brez hudomušne Holiday, z odrsko predstavo Dana, ki bi sodila naravnost v burlesko. Vrhunec dneva je zaznamovala vključitev skladbe Telegram, kjer si je Murrison nadel beli Gibson Explorer, ki bi mu ga takoj snel in z njim pobegnil iz dvorane. Komad, ki orisuje “a day on the road” skupine, kleni rocker in razbijač, ki zleze z neposrednim riffom čvrsto pod kožo. Magični trenutek. Nazareth, ki so pretkani v stopnjevanju dinamike svojih koncertov, so seveda za konec izvedli paket klasik, ki ne smejo manjkati na koncertih in sicer This Flight Tonight, Hair Of The Dog, ki vselej predstavlja enega vrhuncev njihovega koncerta, z Danom na škotskih dudah in ubijajočim rtmom, ki ga narekuje Lee Agnew s pomočjo kravjega zvonca ter vpletanja dvojnega bas boben pedala. Zaključek z Love Hurts in nepogrešljivo Danovo vokalno izvedbo.
Koncert je bil za Nazareth čista rutina. To pot je bilo manj ogovarjanja kot sicer, manj razpoloženja za duhovičenje, ki smo ga navajeni od dvojca Dan McCafferty in Pete Agnew. Napaka skupine je tudi, ker pušča Murrisonu preveč prostora za solistične vložke. Vsekakor se s tem pridobiva minutaža in čas za počitek McCaffertyja, da ta ne pregori med koncertom. S tem trikom se lahko sicer dodobra obrne vzdušje med koncertom, a kljub temu Murrison ni Alvin Lee, ni Jimi Page, ni Jeff Beck in ni Blackmore, Gallagher ali Bolin, da bi spravil kaj posebnega od sebe. Zato so njegove solaže čisto odžiranje časa. Ne razumite napak. Nič nima proti pobu. Je odličen za skupino, odlično igra in obvladuje klasične Nazareth riffe, brez katerih si skupine ni moč predstavljati, a Nazareth niso skupina, ki bi ji bile po godu improvizacije. To je skupina, ki ji godi neposredno vžiganje na prvo žogo.Udarni riff in McCaffertyjevo vražje vreščanje v središčni legi, pa je stvar rešena. McCafferty se je nekajkrat dodobra potrkal po prsih in odkašljal med koncertom. Zrak je bil suh, okajen, bilo je vroče v dvorani, gotovo je to vplivalo nanj. V refrenu I Want To (Do Everything For You), ga je nehote v kritju preglasil Pete Agnew. Dan, ki je to opazil, je sicer z ljubosumnim pogledom ošvrknil kolega, a tu sni bilo več pomoči! Danu je preprosto zmanjkalo nekaj sape, pa čeprav lega v kateri je bil, nikakor ni bila zahtevna.
Sicer pa v 85% Nazareth delujejo tudi v letu 2007 kar se vokalne izvedbe tiče stari dobri Nazareth. Pete in Dan še vedno uigrano sodelujeta in s tem še vedno tvorita eno od posebnosti skupine, ki je pravzaprav pomagala narediti to skupino tako veliko v sedemdesetih letih. Izredna je tudi ritem linija Pete Agnew/Lee Agnew. Lee je dejansko v skladbi Razamanaz z duhovitim vpletanjem dvojne bas boben stopalke komad nadgradil do te mere, da si imel ob poslušanju občutek, kot bi se nahajala pred teboj na odru parna lokomotiva. Bobnanje Leeja resnično vnaša v samo podobo današnjih Nazareth tisto potrebno elektrificiranost in dodatni adrenalin, ki jo “old school hard rock in rock’n’ roll” Nazareth kova nujno potrebuje. Skupina pa po drugi plasti ne skriva finančne obubožanosti. V najboljših letih so imeli dva kitarista na odrih in klaviaturista. Brez enega kitarista še preživiš, a kar krvavo pogrešam pri Nazareth danes, so seveda klaviature in to je eden glavnih minusov, zaradi katerega lahko zaključim, da so legende najboljše čase odživele.
Koncerta je bilo konec ob 22.55. Le uro in 35 minut. Minuta Nazareth koncerta stane torej dobrih dva in pol evra! Ni poceni, ne? In vendar kdor je hotel slišati klasike, ki jih sicer ni mogoče slišati, ni kaj dosti premišljeval ob tem, ko je segel v žep. Glede na staž in stas, se Nazareth držijo, da lahko upravičujejo na koncertih novega tisočletja svoje ime. Če jih zasledite kdajkoli v svoji bližini, jih nikar ne zamudite, kljub temu da so brez klaviaturista. Če želite biti deležni posebnosti prvin adrenalinske injekcije rock’n’roll šoka in rockerske erotike, ki jo znajo še vedno z lahkoto ustvariti izkušeni stari mački, potem je koncert Nazareth nekaj, kar vas preprosto ne bo moglo pustiti ravnodušne. Je lep klasični dogodek. Bogata kilometrina seveda načenja počasi fante, a kot povedano. Možje so še vedno v agregatnem stanju trde rock’n’roll erekcije, ki zna umetelno pripraviti dober Nazareth žurček!
Setlista
1. Intro
2. Night Woman
3. Razamanaz
4. I Want To (Do Everything For You)
5. Alcatraz
6. Dream On
7. Danger Danger
8. Holiday
9. Love Leads To Madness
10. Loved And Lost
11. Telegram
12. Tell Me That You Love Me
13. This Flight Tonight
14. Hair Of The Dog
15. Love Hurts
—dodatek—
16. Morning Dew
17. Broken Down Angel
