Kraj: Bluesiana / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 12.04.2007
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 28.00€
Staro mesto obiskovanja odličnih koncertov. Glasba izbranih umetnikov, za izbrana glasbena ušesa. Vrba na Koroškem, naša mala Bulesiana. To pot lahko natančno povem, da jo lahko z avtom in normalno vožnjo dosežete v uri in 15 minut (brez postanka), potujoč iz Ljubljane preko mejnega prehoda Ljubelj, štartati pa morate iz Ljubljane vsaj ob 20.15, da ste tam točno ob 21.30, ko je nastavljen začetek koncertov.
Michael Landau, o njem kroži žlahtno izročilo, da je to eden najboljših studijskih glasbenikov, nekateri pravijo zanj celo, da je najboljši. Vprašajte pisano druščino od Arethe Franklin, do Madone, Roda Stewarta, Pink Floyd, Cher, Joni Mitchell, Richarda Marxa, Michaela McDonalda, Chicago, Stevea Lukatherja in spisek bi se lahko še kar nezadržno širil. Mož je sodeloval na približno 500 studijskih albumov različnih izvajalcev, poleg seveda svojih samostojnih studijskih del. Gre za živi spomenik studijskega glasbenika mojstra, ki zna odigrati prav vse (in še več) in pozna prav vse studijske trike, ki jih seveda s pridom izkorišča na svojih koncertnih nastopih.
To pot je prispel v Evropo na turnejo in pridobil za svojo popotovanje dva vrhunska glasbenika in sicer bobnarja Garyja Novaka ter basista Jimmyja Johnsona. Ta udarni trojec je v Bluesiani priredil šov, ki ga po perfekciji izvedbe koncertnih nastopov težko primerjaš s čimer koli. Možje imajo namreč tako dolgo kilometrino v žepu, da so svoje znanje skozi dolga leta igranja tako do potankosti izpilili, da ko jih gledaš na odru, ni drugega kot, da rečeš: “To je ideal.” Če ne ideal, pa vsaj blizu ideala, za katerem stremimo, mi vsi zapečkarski priložnostni kitarski drotarčki, kot tudi prekaljeni glasbeniki, ki so si že zgradili svoj renome, pa se vseeno zavedajo, da so lahko še boljši in prepričljivejši interpreti!
Michael, Gary in Jimmy so na svojo skromnost opozorili že takoj s prihodom na oder in s svojo pojavo. Lanndau je bil oblečen v gozdarsko srajco in hlače dopetače, kakšnega delavca bencinske črpalke, medtem ko bi se Gary in Jimmy lahko odpravila v svoji izbrani opravi v kateri sta stopila na oder mirne duše na krepčilni “jogging” okrog Vrbskega jezera.
Možje so prikurili motorje nekako ob 21.40. Pričeli so z bluesom, blues za ogrevanje. Skratka lenobno. To pot je bila Bluesiana nekoliko slabše obiskana, bilo je okrog 100 ljudi. Pred odrom, so ljudje bili že kar preveč spoštljivo odmaknjeni na distanco dobra dva metra, česar si npr. med koncertom Erica Sardinasa niti slučajno ni bilo mogoče predstavljati. Michael Landau je vseeno prinesel s seboj na oder tudi možgane, torej glasbo za sladokusce in razvajene “sound & tune” audiofilske perfekcioniste, ki med koncerti na glasbo radi “mantrajo”!
Precej zoprna reportaža. Po takšnem koncertu osebno odsvetujem obisk kateregakoli drugega koncerta, najmanj za en mesec naprej, ker preprosto ni nič kar obiščeš po tem koncertu ne deluje dovolj prepričljivo, ne zadošča za potešitev. Da ti model pride na oder s “clean” do “pol clean” soundom, ki ga od časa do časa začini z različnimi stopnjami chorus efekta in igra vseskozi nesramno točno v sleherni legi in ne slišiš niti enega samega kiksa, kaj šele kiksa v različnih hitrostnih prestavah, v slehernem triku kitarske veščine igranja. Poleg tega deluje popolnoma racionalno. V smislu da uporablja in izkorišča prav vsak milimeter svoje kitare, ozvočenja in ostalega kar mu ponuja škatlica efektov. Vse je maksimalno izkoriščeno in s tem do potankosti zabeljen zvok in njegova barvita zastopanost različnih tonov.
Skratka možakar je tako hudo zrutiniran in ne more zgrešiti oziroma sila težko zgreši, da je vpletel faktor presenečenja oziroma nepredvidljivosti v svoj nastop na najbolj optimalen način. Med soliranjem namreč nisi niti za trenutek naprej mogel napovedati, kaj ga bo pičilo v naslednjem trenutku. Tudi če zaide globoko na polja eksperimentiranja, se mojstrsko vrne nazaj k osnovnemu motivu. A ne veš kako bo to storil. A ko vidiš in slišiš kako se znajde, ti vzame sapo! Zanimivo je bilo opazovati, kako premika trzalico med igranjem. Veliko “finger pickinga” uporablja med igranjem in medtem, ko to počne, “skrije” in stisne trzalico med kazalec in sredinec desne roke. Dvakrat med nastopom mu je trzalica celo uspela pasti iz roke.
Vsi trije možakarji so večino koncerta kar premižali. Prepustili so se toku “groove-a”. Vselej “mehki” Jimmy na basu in na prstih okreten, da človek le bolšči ter ob njem še posebej eksplozivni bobnar, sila vživeto napadalni Gary Novak, sta idealna Michaelova partnerja. Sodelovanje trojca je izredno. Maksimum ki ga lahko iz sebe spravi klasični udarni trio! Edini minusek je seveda Michaleov vokal. Težko je biti prepričljiv pevec in kitarist hkrati. A na srečo so bili tu večinoma sami instrumentali. Ob koncu je jemala sapo tudi vgrajena bobnarska solaža, kateri sta Michael in Jimmy držala ritem, tako da je lahko Gary v miru raztreskal in prerešetal bobne, da se je ljudem v Bluesiani dobesedno nekajkrat pošteno zabliskalo med očmi. Fantje pa so v repertoarju obredli praktično vse žanre. Teža repertoarja je bila na bluesu. In ta blues je bil tako kraljevo nadgrajen z bogatim znanjem in veščinami vseh treh, da tudi jaz osebno, ki nisem ravno kdove kakšen zanesenjak blues glasbe, nisem niti za trenutek zazehal. Neverjetno je kakšne neslutene dimenzije glasbene ekspresije nudi lahko blues. Nezadržno stikanje s polji psihadeličnih elementov (npr. Rascall Balls)! Kdor meni, da je blues le navadni mačji cvilež omejen na 12 prečk kitarskega vratu se je to pot pošteno zmotil. Tudi mene so The Michael Landau Group pošteno prevetrili in prebudili iz tega nekoliko podcenjevalnega odnosa do blues glasbe.
Koncert je bil sestavljen iz dveh delov, z vmesnim 15 minutnim premorom in seveda obvznim dodatkom. V vsakem delu je bilo le 7 skladb, ki so vse po vrsti vsebovale dolge jamme, improvizacije duhovitega preigravanja. Celoten koncert je trajal kar dve uri in 35 minut. Preprosto odlična uglasitev ozvočenja, na preprosto “sobno” jakost Bluesiane, ko ti razvije naraven zvok, naraven beat in s tem zvočno polnost, ki jo z lahkoto sprejemaš.
Preprosto enkraten koncert. Združevanje izpiljene tehnike s svobodnim plutjem znotraj eksperimentiranja v rocku in bluesu! Na trenutke celo “blazno”! Matematično močno oddaljeno vidnim receptorjem in hkrati tako omamno dostopno tekoče za ušesa in um. najbolje je v takšnem primeru, da zamižiš in se odklopiš, da te posrka celega vase! Tako poln koncert v vsem kar ti lahko izvajalec ponudi (v smislu gole izvedbe izbranega repertoarja in samega zvoka), da celotne zadeve nikakor ne moreš opisati z besedami. Michael Landau je človek, ki ga moraš videti igrati v živo. Zato je tale reportažica zaguljena in ohlapna, kot sam vrag. Besede utrinkov spomina zanjo namreč še zdaleč ne zadoščajo, Landaua pa bi lahko v Bluesiani gledali tistega večera še ure in ure! Človek, ki ti lahko zaigra kar hoče in še veliko več kot to!
Setlista
1. Up From… 2. That Day 3. The Mighty SB? 4. Worried Life Blues 5. 44/Widow 6. Rascal Balls 7. The Sun —premor— 8. I’m Buzzed 9. Johnny Swings 10. Starks? 11. 6/8 blues 12. Why we… 13. Big bulge —dodatek— 14. Roddis Tones 15. Peaceful 16. Star Spangled Guitar 17. I’ll get….
