Kraj: Cankarjev dom / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 11.10.2007
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 6,50 do 14,50 EUR
Bratko Bibič je najbolj znan kot harmonikaš pri zasedbi Begnagrad, kjer je skupaj s takratnimi sodelavci ustvarjal glasbo, ki je v Sloveniji sodila med eno izmed najbolj inovativnih. Ni jih bilo strah preizkusiti kaj novega. Nič ni bilo tabu, praktično vse zvrsti glasbe so bile uporabne in uporabljene, precej je bilo tudi zvočnega eksperimentiranja. Na takratnem jugoslovanskem prizorišču so bili nekaj posebnega in upal bi si celo trditi, da nikoli več ne bomo videli takšne skupine.
Po odhodu iz kupine Begnagrad Bibič ni počival. Veliko je sodeloval z drugimi priznanimi glasbeniki, čeprav ni bil nikoli več tako izpostavljen kot s skupino Begnagrad. Tokrat se je odločil za nastop v Cankarjevem Domu, kjer je skupaj s svojo novo zasedbo pričakal lep sprejem kar lepega števila ljudi. Tudi sam Bibič je dejal, da je presenečen nad takšnim obiskom, saj se je bal, da bo v občinstvu manj ljudi kot na odru (na odru jih je bilo enajst).
Koncert se je začel s precej klasično naravnano skladbo, kot pove že sam naslov. Sledila je suita “Encore”, ki je variirala med avantgardnim jazzom, klasiko, folkom in tudi srednjeveško trubadursko glasbo. “Na domačem vrtu” je zadeva, kjer je dosti vplivov slovenske narodne glasbe, a pri Bibiču ni nikoli nič tako enostransko. V narodno glasbo je vmešal tudi elemente jazza in zadevo precej popestril. Sledila je kompozicija, ki jo je ustvaril švicarski skladatelj M. Flueckiger. To je precej pojasnilo ime same zasedbe (še ena druga skladba je bila delo istega skladatelja). Sama skladba je klasična, s primesmi keltskega folka. Po mojem je šlo za najboljši trenutek koncerta, saj so nekatere melodije bile tako ganljive, da sem na hrbtu čutil mravljince. Kasneje pa sta me nasmejali “nagajiva” piščal in žaga, na kateri je klarinetist ustvarjal čudne efekte. Za tem je prišla na vrsto pesem, ki je temeljila bolj na alpskih folk motivih in občasno na jazzu. Potem je nastopila še ena skladba istega švicarskega skladatelja, ki je zopet temeljila na klasiki (avatgardni), prisotnih pa je bilo tudi par zanimivih jazz improvizacij. Sledila je nova suita, ki se je začela z eksperimenti na piščali, potem pa se je prelevila v jazz. Bobnar je v tej skladbi uporabil kraguljčke, kar me je neizmerno zabavalo. “Odvod” je še ena kombinacija klasike, jazza in folka, kjer je zopet nekaj čudovitih delov. Pred naslednjo skladbo je bilo na sporedu še nekoliko vokalnega kaosa, kjer sta Bibič in še en član zasedbe jodlala in na splošno povzročala vik in krik. Nato je Bibič dejal, da je bil to naslov njihovega zadnjega komada. Očitno ima še vedno podoben smisel za humor kot še iz časov skupine Begnagrad. Naslednja kompozicija je temeljila na alpskem folku s kančkom slovanskega melosa. Nato se je zasedba poslovila, a nam jo je vendarle uspelo priklicati nazaj. Bibič se je v bolj kantavtorski folk zadevi “Petelinje” tokrat izkazal kot duhovit tekstopisec in vokalist in se na res lep način poslovil od ljubljanskega občinstva.
Le redko naletim na takšen koncert, ki bi me čustveno ganil. Po naravi sem sicer precej hladen človek, vendar pa me je Bibičeva glasbe na trenutke precej prevzela. Z izvrstnimi melodijami in raznolikimi aranžmaji me je še bolj očaral. Predvsem so bile zanimive tudi razne kombinacije stilov. Večinoma je šlo za klasično glasbe, ki pa je s pridihi jazza, avantgarde, folka in še česa dobila še dodatne razsežnosti. Glasba je verjetno nekoliko bolj dostopna kot pri Begnagrad, kljub temu pa niti približno ne bi rekel, da je preprosta. Treba se je vanjo poglobiti in se ji prepustiti.
Bratko Bibič je okrog sebe zbral same izvrstne glasbenike, ki so mu pomagali uresničiti njegove trenutne zamisli. Dokazal je, da je še vedno izjemen harmonikaš in skladatelj. Pokazal pa je tudi, da če želiš ljudem ponazoriti, da si sposoben in talentiran, ni potrebno pretiravati s samovšečnimi solističnimi vložki. Bibič se je izkazal kot zelo dober “moštven igralec”. Glasbe namreč ni podredil svojemu egu, temveč mu je očitno važna le kvaliteta in izvrstne kompozicije. V glavnem je solistične nastope prepustil drugim na odru, a njegova sposobnost je še vedno prišla več kot dovolj do izraza. V skupini so poleg Bibiča bili še trije igralci na godala (violine, viole in kontrabas), štirje igralci na pihala, pianistka, bobnar in še dodaten harmonikaš. Pianistka se je včasih vstala in se priključila ostalim godalom. Godala in klavir so poskrbeli za močan klasičen pridih v glasbi, medtem ko so pihala (razen klasične flavte) držala jazzovsko ravnovesje. Bobnar je bil res sijajen, izkazal pa se je še na nekaterih drugih tolkalih, še posebej, ko je na eni skladbi udarjal po neki posebni škatli. Drugi harmonikaš je še dodatno pripomogel k bolj bogatemu zvoku harmonik, z Bibičem pa sta se zelo dobro ujela. Kontrabasist je parkrat prijel tudi za akustično kitaro in z njo odogral nekaj res lepih delov. Nimam dovolj presežkov, da bi lahko opisal tovrsten koncert. Vse je bilo na izredno visokem nivoju, le koncert je bil nekoliko prekratek (le dobro uro). Če uživaš v koncertu kot sem jaz, bi gotovo godilo še kakšne pol ure. A tudi v tej potezi se je skrivala neka modrost – bolje je oditi z odra, ko si gledalci želijo več, da se pusti še boljši vtis. Upam na še čim več takšnih koncertov!
Hvala Bratku Bibiču, ker mi je tako prijazno poslal seznam skladb skupaj z imeni skladateljev.
Setlista
1. Gallusovina (B. Bibič, Arr. M. Sekne)
2. Encore 3 W (B. Bibič)
3. Encore 2 W (B. Bibič)
4. Encore 1 W (B. Bibič)
5. Na Domačem Vrtu, Part 1: Melos; Part 2: Finale (B. Bibič)
6. Ramona (M. Flueckiger)
7. Hymera Laborae – Part 1, 2, 3 (B. Bibič)
8. Alpruf (M. Flueckiger)
9. Labis Carniolus, Part 1: Martinje; Part 2: Od Boršta Do Laborja; Part 3: Majnica; Part 4: Martinje (B. Bibič)
10. Odvod/Ableitung Part 1: Intromezzo Di Guarda, Ali: Guter Geist Aus Gruenenwald; Part 2: Odvod/Ableitung (B. Bibič)
11. Šackamra. Aus Der Schatzkammer Des Unbewussten (Bibič)
12. Petelinje (B. Bibič)
Galerija slik
