The Game Of Life

 Čeprav so bili sami začetki skupine precej bolj humorne narave in so fantje iz Santa Cruza v svojem zdolgočasenem vsakdanu razvili precej dementno obliko zabavljaštva, so se člani skupine Arsonists Get All The Girls hitro razvili v sekstet šestih posameznikov, ki so v preobraženi obliki popolne norosti razvili v zver, ki je pripravljena razkosati in poklati vse na njihovi poti, najžlahtnejše kaplje demence. The Game Of Life je prvi izdelek, ki ga ameriški kloni skupin, kot so Dance Club Massacre, Despised Icon in v okrušeni, domala nerazpoznavni obliki tudi reciklirali iz vplivov skupine Cryptopsy stisnili na malo več polurni zgoščenki. In že po prvem poslušanju je jasno, da je karnevalska večbarvnost oklevajoči zdriz melodike in trdih, večtonskih ritmičnih izbruhov besa, ki se definiranju izmikajo iz skladbe v skladbo.

Produkcijske posle je tokrat prevzel Zack Ohren, ki je produciral že malo manj znane skupine kot so Animosity in Light This City, tokrat pa je v studiju krmaril po mračnih kanalih zamegljene podzavesti. Vokalist Remi, ki občasno pritiska tudi na klaviaturske tipke, kitaristi Nick, Cameron in Arthur (niti zdaleč ne spominjajo na Maidenovsko sofisticirano preigravanje kitar, ki mi je itak odvečno, saj je nemogoče zvočno ločiti, da prste po kitari drgnejo kar trije možiclji), basist Pat in bobnar Garin so tako le izcedili nov odmerek gnoja iz odprte rane. Založba jih označuje kot zvok iztirjenja vlaka gejev na poti v mesto. Zelo privlačno za vse psihopate in homofobe. Kar je resnično slišati, je pomanjkanje jasne vizije ali hočejo izpevati norost, blaznost ali hočejo le nakladati ter v melodično celofansko ovojnico nepovezano zmetati posamezne kosce ter upati, da bo končni rezultat dejansko premogel rep in glavo. Otvoritveni komad, ‘Business In The Front’, obeta milozvočno uverturo, ki spominja na intro komade kakšnih Creed prej kot na blaznih šest. To je le faza, mi pove občutek nad zatiljem. Potem pa prvi desant izprijene volje po šokiranju. ‘Save The Castle Screw The Princess’ je precej zlajnan kliše, ki se začne kot glamurozna orkestracija kakšnih Amon Amarth, ki so začeli oblegati obzidje gradu, trkati na vrata ter potem besneti, ker so ugotovili, da jim vrat nihče ne odpre. Ko pa obzidje le preplezajo pa ugotovijo, da je princesa škrbasta in kosmatonoga šestdeset letnica. Prej obljubljeno posilstvo vse prej kot odpade. Za to pa fantje porabijo kar pet minut vašega poslušalskega časa, v katerem ne naredijo dejansko nič pretresljivega. Več si obetam od nadaljevanja in nekako pritavamo tudi do komada ‘Mantipede’, kjer vas prepričajo bodisi Remijevi razcepljeni vokali ali pa odvečni zvoki klaviatur, da so zastrupljevalci vaših misli v mladosti poslušali tudi kaj drugega kot le metal. Slišati je S.O.I.A. singalong in nato vas precedijo s katetrom v naslednjo sfero. ‘Cuffed To Your Ankles’ je neločljivi del te celote, ki v drugi polovici komada postreže z eno najlepših melodičnih iger inštrumentalija. Pri AGATG se zmešnjava začne takrat, ko usta odpre Remi, ko pa so sami v melodičnem plesu sami pa premorejo trohico zdrave glasbene zavesti in prepotrebne logike, ki pusti k poslušanju še koga drugega kot mentalno zavrte potencialne serijske morilce. ‘Shoeshine For Neptune’ nadaljuje prej začrtan paraboličen let kratkotičega vrabca nad poljem, grindcoreovsko simfonijo pa nadaljujejo s svojo vizijo tega kako je, če vas požrejo podgane … ‘Tourtasia’ je že slišan izmet blata, ki ga niso mogli stisniti v že slišani ‘Mantipede’, precej bolj pa me razveseli skoraj skajevsko – grindcoreovski kolaž skladbe ‘Claiming Middle Age a Decade Early’. Veselje je kratke narave. AGATG so tu namreč zato, da vam vzamejo še zadnjo željo nadaljevati poslušanje, a s poslušanjem vztrajno nadaljujem. Načelu praznoglavega prdenja sledi tudi “veliki” finale plošče, ki v zadnji polovici albuma zveni kot prenatlačen tramvaj album filerjev. ‘Taiwanese Troft Trouble’ je z orientalskimi plastmi klaviaturskega kiča ovešeni spak, pedofilska poslastica ’13 Year Old Ruby’ pa zveni kot skakanje ristanca. Jazzy in NoMeansNojevsko, bi rekli nekateri. Vse do petnajste ponovitve riffa, ki je svoje povedal že v osameli basistični obliki, tokrat pa so nad štirimi toni obsedeni inštrumentalisti začeli dobivati očitno kurjo kožo. To dobi tudi poslušalec, saj je le-ta znanilec popolnega odpora. ‘Robando De Los Muertos’ je baročno orgelski vstavek precej dobre, a še nedodelane ideje, ki s standardnim vrivanjem odvečnega ponavlja že nakazano, če ne že povedano frazo, ki kaže prispodobe življenja povprečnega zbora zdravorazumskih idiotov, ki vas hočejo snubiti s svojo blaznostjo, ki to enostavno ne zmore biti. In nato velika odrešitev! ‘So You Think You Know About The Game Of Life (Party In The Rear)’ je še zadnji poskus frontalnega napada, po katerem sledi le štetje izgubljenih zob.

Prepričevalci so izpadli iz igre. Lahko ugasnete predvajalnik in greste v želji po sprostitvi razstreliti sosedov zajčnik, saj vam gredo zajci s krvavečo zadnjico (ta prizor krasi namreč naslovnico plošče) od današnjega dne dalje precej na živce… AGATG so šli v svojem sprijenem internem humorju tako daleč, da so v spozabi pozabili napisati karkoli originalnega, ekstremne ločnice metalskega žanra pa so ostale nespremenjene. Prispodobe, ki se slikajo retrospektivno ponujajo le pomanjkanje želje po doumetju tega, kaj so nakladači želeli povedati. The Game Of Life zveni puhlo in če je to življenje v vsej njegovi polnosti, potem je čas za obredni zakol in izcejanje krvi iz odprtih ven.