Kraj: Bluesiana Rock Cafe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 17.09.2008
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 23,00€
Keith Thompson je profesionalni kitarist in pevec, ki sodi v predstavnike klasične udarne šole belega Rhythm & Bluesa, ki izvira iz Velike Britanije. Ekspresivni vokal in vražja kitarska improvizacija, sta zaščitni znamki, ki krasita glasbeni izraz tega izvajalca. Mož se je po štirih letih znova ustavil v Avstrijskem raju za vse “bluesmane”, v Bluesiani torej! To pot ga z njim ni spremljala Strange Brew postava, pač pa je predstavljal svojo glasbo kot trio skupaj s Strange Brew pajdašema Neilom Simpsonom (bas kitara) in Royem Adamsom (bobni), kot Keith Thompson Band.
Keith Thompson je glasbenik z dolgo kilometrino v žepu saj se je kalil s sodelovanjem s priznanimi glasbenimi imeni, kot so Robert Plant, Steve Winwood, Spooky Toth, Mott the Hoople, Humble Pie. Tudi njegova kompanjona nikakor nista od muh, saj je denimo basist Neil Simpson že 15 let stalni član zasedbe Climax Blues Band, ki je nastopala na turnejah s Petrom Greenom, Johnom Mayallom, Ruby Turnerjem ter sodelovala z Royem Woodom (The Move, ELO). Bobnar Roy Adams je skupaj s Simpsonom že 12 let stalni član zasedbe Climax Blues Band, ter je v preteklosti sodeloval v skupinah Steve Gibbons Band, igral z Ruby Turnerjem.
Keith Thompson je pred dobrima dvema letoma obiskal tudi Slovenijo, in sicer na Postojnskem Blues Festivalu (RockLine reportaža TUKAJ).
To pot je RockLine dvojec brez krmarja prispel praktično do sekunde natančno. Ravno dvignil sem sveže točeno belo pivo s šanka, ko so jo izza mojega hrbta iz “backstagea” mahnili Keith Thompson, Neil Simpson in Roy Adams, proti odru. To pot Bluesiano ni zaznamoval masovni obisk, kot se je to dogajalo v zadnjem času kar na nekaj koncertov, kar pa ni odvrnilo lastnice Gudrun, da se tudi to pot, tako kot vselej, zadovoljno muzala.
Možje so natanko ob 21.00 uri udarili z pospešeno čvrsto koketno R&B zgibanko Preachin’ The Blues. Lenobno in uspavano razpoloženje prisotnih je narekovalo, da je to pot bilo mnogo pametneje da se usedeš na stolček in previdno oddaljenost od odra, kot da bi se postavil pod oder in intenzivneje užival blues energijo. Tako sem doživel tudi to da me je kmalu nekdo potrepljal po rami in mi ponudil stol ter dal s to gesto jasno vedeti, da ljudem zakrivam pogled. Hudiča! Saj nismo na sprejemu Dedka Mraza v Linhartovi dvorani!?!?! No Avstrijski temperament. Kaj je že to?
Keith Thompson Band so svoj nastop razdelili v dva dela. Prvi je bil po pričakovanjih krajši in se je zaključil že po tričetrt ure. Sestavljen je bil iz kompaktneje iz krajših in jasneje definiranih točk, kjer si je vodja Keith vzel tudi čas, da nam predstavi obvladovanje igranja z naprstnikom (You Don’t Know Me, Thumblin’ Dice). Ta del koncerta je neverjetno hitro minil. Skupina se ni mnogo obremenjevala s popolno praznim pododrjem, saj je bila deležna vseskozi vljudnega aplavdiranja izza miz in šanka. Keith Thompson je poleg avtorskega materiala zažgal v prvem delu zlasti s priredbo skladbe Little Wing (orig. Jimi Hendrix), ki jo je trio v celoti odigral kot instrumental, Keith pa položil vanjo smele in duhovite solistične pleteže na svoji Fender Stratocaster kitari.
20. minutni odmor je vselej dobrodošel, sploh če si edini nastopajoči na seznamu, nasploh pa za gostinca – lastnika, se tako proda še več pijače in jedače. Izredno vljudni in prijazni trojec je stopil na oder znova in to pot udaril precej glasneje v drugi del. Power blues z nekoliko ostrejšim zvokom verjetno pravim blues puristom, ki iščejo prisotnost biti “blue”, biti žalujoč, v povsem organskih zvokih in petju, to pot nemara ne bi bil po godu, a Keith Thompson praši svoj zvokovno ostrejši in trši izraz na posebnem, kanček hitreje orientiranemu vzmetenju, kjer je glasbeni motiv, kot kitarska fraza, še jasneje definiran. Zato je ta izraz, sploh če je podkrepljen z živahno ritem linijo, kot je to v primeru Keith Thompson Band, tudi za laično glasbeno srenjo lahko silno dostopen, melodičen in zleze takoj pod kožo. Nasploh pa je značilno, da se Keith nikakor ne zapleta v predolgo vozljanje, kadar so na vrsti njegove solo eskapade, kar ohranja motivsko kompaktnost skladb in udarnejše koncertno vzdušje. V Promised Land je možakar dovolil pajdašema, da se razmahneta vsak s svojo solažo, s katero je zlasti blestel Nick Simpson, možakar dodobra naoljenih prstov, posebnih ročnih spretnosti in slikovite domišljije zlaganja melodij na bas kitari. Najbolj slečen blues trenutek koncerta, slečen v smislu Thompsonove glasbene ekspresije, je bil ujet v skladbi Should’ve We Learnt My Lesson, kjer je še posebej navdušujoče izstopala glasbena govorica njegove kitare. Posebej je s svojo neposrednostjo in invadivnim kitarskim motivom spodbujala kinetizem prisotnih v drugem delu skladba Heartbreaker, Thompson pa si je vzel svojih pet minut posebnih užitkov za podžiganje množice, ko je v skladbo Burn vpletel medley glavnih motivov Love Like Man (Ten Years After), Sunshine Of Your Love (Cream), Black Night (Deep Purple), Purple Haze (Jimi Hendrix), Layla (Eric Clapton).
Dodatek se je nadaljeval s priljubljeno točko, ki jo mnogi izvajalci radi preigravajo na koncertih, s skladbo Take Me To The River (Al Green), kjer je Thompson ljudi v refrenu pripravil do družnega petja, skupina pa je zaključila svoj nastop z še eno koketno bluesy ritemsko čvrsto koračnico Messin’ With The Kid!
Trio se odlično sporazumeva, saj možje že vrsto let nastopajo skupaj in se poznajo v “piko” natančno med seboj. Brez enega kiksa med izvedbo repertoarja, vseskozi radoživo in z neverjetno sproščeno in s samozavestjo velike rutine, ki je seveda plod dolge koncertne kilometrine. Zvok brez klaviatur in saksofona, ki sta sicer zvesta spremljevalca Keitha Thompsona, je bil sicer osiromašen, vendar za klubsko vzdušje male Bluesiane, kot nalašč. Figura Keitha Thompsona, kot kitarista/pevca, je tako bila še bolj izpostavljena in središčna. Možakar ne sodi v rang najbolj briljantnih blues pevcev, vendar pa z rahlo grlenostjo vnaša v celokupno podobo, pravi utrip, ki ga glasbena zvrst in izraz zahtevata, ta primanjkljaj pa mož pretkano kompenzira s fenomenalno kitarsko vožnjo, s katero se za dve uri našega druženja z glasbeniki res ni bilo težko zliti. Bluesiana je tudi s Keithom Thompsonom in njegovima podanikoma, tako sicer v pestri ponudbi svoje kariere, skozi obstoj kluba na oni strani Alp, zažarela enkrat več. Prava sreča, da je za blues sladokusce oddaljena vsega uro in pol vožnje z avtom iz centra Slovenije.
Keith Thompson Band set lista:
1. Preachin’ The Blues
2. All My Friends Are Gone
3. Road To Recovery
4. Could’ve Been Somebody
5. Power Of Love
6. Little Wing
7. You Don’t Know Me
8. Thumblin’ Dice
9. Crash N’ Burn
—20 min. pavza—
10. Young Girl
11. Watcha Doin’ To Me
12. Promised Land
13. Shoud’ve We Learnt My Lesson
14. Heartbreaker
15. Not The Same
16. Burn
17. Tore Down
—dodatek—
18. Take Me To The River
19. Messin’ With The Kid
Galerija slik
