Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Zenith Halle / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 07.12.2008
Število obiskovalcev: 5
Cena karte: 40,00€
Motorhead že po tradiciji obiskujejo Nemške odre decembra. Vsako leto se praviloma takrat ne izognejo tudi obisku Bavarske prestolnice, ki je hkrati navadno najbolj južna točka takšne vsakoletne turneje. Hkrati najbližja Sloveniji, tako da je še “normalno” dosegljiva, v režiji enodnevnega izleta.
Vreme je bilo silno barvito. Sončna stran Alp je to pot opravičila sloves uporabljenega laskavega pridevnika v začetku tega stavka, povsem drugačna slika pa je potujočega na redosledju avtocest A10-A8-A99-A9 tega dne pričakala malo pred Flachau-om, kjer so se snežinke veselo usule z neba. Padavine, ki so alternirale med dežjem in snegom nikakor niso pojenjale niti potem, ko je bil Muenchen že povsem na dlani! Po “rahli” izgubi pravilne smeri, ko sem se pomotoma usmeril za Nuernberg, se po hitrem dramilu zasukam in tako prispem v industrijsko cono Muenchna – na njegov sever, malo pred 18.00 uro zvečer. Trume rockerjev in metalcev že veselo jurišajo proti dvorani Zenith Halle.
To pot ta Motorhead turneja ni bila ravno vsakdanja. Na njej so jih spremljali (ob manj pomembnih kanadskih rock n’ roll mladičih Danko Jones) legendarni n.w.o.b.h.m. veterani Saxon! Torej dve veliki skupini, ki sta na prelomu sedemdesetih v osemdeseta in skozi prvo polovico osemdesetih krojili popularizacijo distorziranega heavy metal zvoka, z nekaj nepozabno skreiranih kitarskih riffov. Njun genij in unikat je neprecenljiv tudi danes, energija ujeta na studijskih ploščah in koncertnih posnetkih, pa kot magnet posrka vase vsakega nostalgika. In če se ji nostalgik ne zmore upreti, lahko zboli za koncertnim sindromom, za kakršnim trpim že slabe tri leta tudi sam. Tudi če je zima, skrajno usrano vreme in četudi je žurka s skupinama približana le na 450km in nič več, človek ne more ležati doma v fotelju! Rock N’ Roll in gasa do fula!
DANKO JONES: 19.00-19.40
Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi bili skrajno natančni ljudje. Tako so na oder ob 19.00, skladno s propagandno napovedjo, že prikorakali kanadski mladci Danko Jones. Gre za vroče kotaleč rock n’ roll, ki je praktično nadomeščal lanskoletno podporništvo zasedbe Skew Siskin, ki je odpirala na turneji Motorhead njihove “Kiss Of Death” koncerte po Nemčiji. Pevec in kitarist, vodja skupine Danko, je podmazan z vsemi žavbami! Dejansko mu teče jezik kot podmazan in z njim se zna hitro obesiti na čustva publike. To pot je potreboval vsaj 4. komade, da je sprva zelo hladno in rezervirano občinstvo le uspel podžgati. Pravzaprav lažem. Pomagal mu je nekdo drug! Nekje sredi četrtega komada so na oder pričele frčati papirnate rakete, ki so sprva zmotile bobnarja. Izza odra je prežal pevec skupine Saxon, pravzaprav kar sam samcati šef skupine Saxon, legendarni Biff Byford, ki je očitno preganjal dolgčas z izdelavo različnih origamijev. Ljudje, zlasti na desni strani odra so ga prepoznali in začeli zganjati več hrupa. Zanimivo je bilo ob tem opazovati presenečenje pevca Danka, ki mu sprva sploh ni bilo jasno, da se je ljudem nenadoma popolnoma “scufalo”, sredi komada, v katerem so bili še nekaj sekund pred tem, povsem pri miru. Biff je potresel po skupini tudi dve zvrhani skledi pokovke, ki jih je posipal izmenično na vse tri člane ekipe. Izza odra preko kulis so frčale “kokice”, Danko Jones pa so vidno uživali ob pridobljeni pozornosti. 40. minutni koncert se je obilno razplamtel, nad pričakovanji in možje so ob koncu poželi gromke ovacije.
Zgodba Danko Jones se vrti okrog njihovega pevca in kitarista Danka. On je glavni. On je karizma, on je energija, on je stroj skupine. Sprva sem mislil, da sem, zaradi bežne podobnosti, ugledal na odru pevca Fine Young Cannibals Rolanda Gifta. Danko Jones ni mogel prenehati obračati jezika, kar je med koncertom delovalo na trenutke moteče, celo prisiljeno ali vsiljivo. Od litanij poklonov vsem umrlim rockerjem (ob vsej hordi pokojnih je pozabil ravno na najbolj genialnega med njimi – na Franka Zappo, strašanski kiks za profesionalnega glasbenika), do neposrednih seksualnih ekscesov. Cel kup pomagal, s katerim si je poizkusil kupiti naklonjenost občinstva. V nekem trenutku me je imelo,da bi zavpil nanj: “Zapri že enkrat svoj kljun in igraj za vraga!”
Pobje pa so žgoči. Žurka jim je uspela. Skupina je predstavljala na tej turneji tudi repertoar iz svojega aktualnega studijskega albuma “Never To Loud” (2008) Sicer se čuti, da povzemajo izumljeno, da si sposojajo. Takšna je usoda današnje generacije, da izumiti praktično ne more nič več. Je pa lahko zelo prepričljiva v povzemanju izumov, kar je bistvo. Predrugačeno dovolj, a hkrati pristna rock n’ roll energija, s silno hrupno kitaro, skoraj rahlo razglašeno razmazanega zvoka in penetrativna ritem linija. Zgledna uigranost. Nekoliko slabši zvok kitare, niti ni bil moteč, saj so fantje ta manjko kompenzirali z žur odkopom. Vse bi bilo super, če bi Danko malo manj vrtel jezik, skupina pa namesto tega odigrala kakšen komad več. Fantje so provokativno zaključili svoj zadnji letošnji evropski nastop z izhodom, ki je bil povzet po uvodnem delu instrumentala Rush klasike YYZ (uvodni del, ki se drži enega tona). Odigrali so ga toliko, kolikor se ga lahko pač s svojim znanjem naučijo, a bilo je dovolj, da opozorijo morda vsaj tri obiskovalce s starejšim EMŠO-m ždečih s pivom nekje v kakšnem kotu ozadja dvorane, na svoje kanadske korenine, preko svojih velikih rojakov. Upajmo, da v tem oziru vsaj inspirativnih.
SAXON: 20.00 – 21.00
Ura s Saxon! Veterani so zagotovilo odličnega koncerta. Tudi po skoraj okroglih 30. letih, kolikor jih bodo napolnili v naslednjem letu! Da je Nemčija od začetka devetdesetih njihova nova domovina, je bilo jasno od prvega trenutka, saj so jih fani v prednjih vrstah že vneto klicali na oder: “Saxon! Saxon!…”
Tudi za Saxon je bil Muenchenski večer njihov zadnji nastop z Motorhead! Motorhead se bodo nato obrnili na sever, kjer bodo obiskali Skandinavijo, Saxon, pa gredo nato kar verjetno domov v Veliko Britanijo, kjer bodo vneto vadili material, saj so februarja 2009 že napovedali novo headlinersko turnejo (to pot prihajajo celo v Slovenijo!). Naoljen stroj se ni obotavljal. Udaril je takoj naravnost in neposredno v obraz z Motorcycle Man. Hitro in jasno. Biff in kompanija. Hmmm. Le kako se še ne naveličajo!!?? In januarja že z novo ploščo “Into The Labyrinth”. Saxon so pomešali stari material z novim. Tako so med klasike vrinili skladbe “The Inner Sanctum” (2007), ki jih še niso pozabili izvajati v živo (festivalski nastopi v letošnjem poletju le niso tako oddaljeni), uspešno poskrbeli za promocijo novega albuma s povsem sveže spečenima Live To Rock (naslov, ki vse prej, kot ponazarja slikovito domišljijo zasedbe), ki so jo fantje pravkar izdali kot “single” in nemara še bolj predrzno in na odru še bolje funkcionirajočo Hellcat! To je bil tudi namen skupine. Da se ne pretegne preveč, pač pa prikaže pred novim letom še na nekaj koncertih, da si zagotovi publiciteto, nekaj zasluži. Skratka odlično izkoriščeno ogrevanje pred februarsko turnejo! Zanimivo cvetko set liste je predstavljala Witchfinder General (“LionHeart”, 2004), z rušilnim dvojnim bas pedalom in izstopajočo riffovsko erupcijo koncerta skupine! Zmagovite točke so ekipi prinesle seveda klasike, tako kot vedno. Predvsem je koncert dosegel vrhunec ob izvedbi Denim And Leather, kjer je skupina naletela na intenziven odziv s strani sodelovanja publike, kot tudi v zaključku s Princess Of The Night.
Drugače, pa človek ne najde besed, ki bi jih lahko razumeli kako drugače, kot tako, da so Saxon pač garant odrske odličnosti. Svoj repertoar prašijo z nezmanjšano veličino. Z rutino in velikimi izkušnjami. Ves zvok poseduje velika jajca in veličastno rock energijo. Biff je bil ob zaključku koncerta precej zariplega videza. Več opcij ponuja pravi odgovor. Opcija ena, je seveda prehlad, opcija dve “bližnje spogledovanje s kozarčki zvišane alkoholne vsebnosti”, saj je bil zadnji dan turneje, skupina pa kot kvintet odlično razpoložena, za raznorazne potegavščine. Zelo lepo popestritev, pa so Saxon priredili Motorhead med izvedbo skladbe Wheels Of Steel. Ko upade skupina v glavni riff, se povsem na lepem prikaže na odru invalid v vozičku, ki drži na listu papirja napis “Wheels Of Steel”, v spremstvu Mikkeya Deeja in samega železnega Motorhead kanclerja Lemmyja Kilmistra. Dvorana gre v zrak, začudenja pa ob tem niso skrili niti člani zasedbe Saxon.
Biff je nabrit možakar. V zaključku je nakuril publiko, ko jo je vprašal kateri komad želi? Vprašanja je stopnjeval takole. “Kaj naj vam zaigramo? Strong Arm Of The Law? Kaj ni to dobra pesem?” Publika se prebudi s povratnim odzivom. Sledi vprašanje: “Princess Of The Night?” Še več povratnih decibelov se sprosti. In nazadnje še vprašanje, ki je bila pravzaprav pričakovana provokacija: “Crusader?” V prednjih vrstah se ljudem že meša. Diplomat Biff seveda, takoj defenzivno odvrne, da časa ni za vse tri in Saxon udarijo v Strong Arm Of The Law. V skladu s provokacijami poprej, se je odvijalo tudi sodelovanje publike s skupino. Princess Of The Night je odpihnil prisotne, tako celostno učinkovito je “odžgan”. Eksplozija za konec koncerta, odlično je godil preplet solaž med gospodom Paulom Quinnom in Dougom Scarratom.
Saxon se na odrih prav nič ne postarajo. Ostajajo zmagoviti in naoštreni! Skladbe igrajo v vsem na polno, ob tem premorejo dobršno mero odrske kinetike (za svoja leta), z rock ikono Biffom Byfordom, ki tudi na odru še naprej uspešno vodi svoje križarje! Svoje meče bodo Saxon znova naostrili v začetku novega leta, ko odrinejo na nov Evropski križarski pohod. Takrat z dve urnim repertoarjem. Da se mi narišete vsi v Ljubljani na njihovem koncertu 20.02.2009!
MOTORHEAD: 21.30 – 23.15
Ni kaj! Te zgodbe nikakor še noče biti konec. Figura, ki v vsem danes najbolj posrečeno personificira enovito pravo podobo rock ikone. Lemmy Kilmister. Vsi bi bili radi Lemmyji, a nimamo stila. Kako hudo. Bomo kdaj to malfunkcijo ega sploh lahko preboleli? Lemmy je izrezljan rocker, živi poslanstvo rocka, ga trži! Zmagovito. In zgodbe ni konec. Nikakor ne!
Obrne se leto, obrneta se dve, Motorhead pa napišejo v tem času novo ploščo. Sledijo turneje in vmes nastaja nov material. Življenje na poti. Brez premora! Tako nam je leto 2008 prineslo novi album “Motorizer”. V skladu z oblikovanjem naslovnice, je bil “našemljen” tudi oder.
Gre še bolj neposredno od Iron Fist? Težko, če sploh! In natanko to postorijo stare krpe, ko udarijo z njim na plano. “Mosh pit” je postal že kar obvezni del repertoarja koncertnih nastopov skupine in pred očmi se rišejo tipične slike. Kot bi Asterix in Obeliks premikastila vod Rimljanov. Tako je publika izgubljala kos za kosom svojih oblačil. Noge so frčale v zrak, razum je bil prodan. Energija na polno. Prvih 10 metrov pod odrom. Vojna in popoln kaos. Celo huje je bilo med erogeno Stay Clean in ko predstavi skupina svežo “Motorizer” žemljico Rock Out , sledi Lemmyjevo klasično vprašanje: “Je dovolj naglas?!?!” V tem delu koncerta (znotraj premora) Motorhead še dodatno dvignejo ozvočenje na višjo izhodno moč! Lemmy nadaljuje: “To je skladba za starejši del nocojšnje publike!” S Philom se zavrtita v uvodni valček, Motorhead, pa ustrelijo koketno Metropolis.
Za človeka, ki se je nekoliko umiril, a redno spremlja dogajanje na rock sceni, ugotovitev ni težka, ko pride do spoznanja, da Motorhead postajajo nevarno repetativni, na svojih turnejah. Vse kar se rapidno spreminja so cene kart, ki strmoglavo naraščajo. To pa ni ravno v uteho, mar ne? K sreči je to pot cena v primerjavi s preteklim letom dosegla samo 2,50€ razlike, tako da se očitno tudi trend naraščanja cen kart za ogled rock/metal koncertov v Evropi umirja. Motorhead za novo turnejo zamenjajo le skladbe s prejšnjega albuma s skladbami aktualnega, katerega predstavljajo na novi turneji. Zato so tudi starejše skladbe ostale v repertoarju praktično nespremenjene. Vrgli so ven posvetilo Thin Lizzy Rosalie, črtali Born To Raise Hell (namesto njega se je na set listo vrnila Civil War), Iron Fist prestavili z repa na začetek koncerta. Vse kar je omembe vredno novega oziroma zanimivega na “Motorizer” set listi je vključitev skladbe Another Perfect Day (album “Another Perfect Day”, 1983).V tem oziru, gre sklepati, da je Lemmy naposled le vzljubil tudi ta, krivično podcenjeni, legendarni Motorhead album. Med novim materialom odlično funkcionira The Thousand Names Of God, ki ga odpre Campbellova solaža, katera se prelevi v strupeni zmetalizirani riff, ki tudi v nadaljevanju koncerta spravlja v nekontrolirano kotaljenje ves živež pod odrom. Adekvat Sacrifice na set listi ostaja še naprej In The Name Of Tragedy z implementiranovo Deejevo solažo. Komad fenomenalno funkcionira, odlično pa se je prijel tudi med množico, ki ga je odlično obvladovala! Neverjetno kako je publika navezana na Motorhead. “Kiss Of Death” skladbe so vse po vrsti dokazovale, kako Nemško občinstvo zvesto spremlja tudi vse sveže izdaje skupine.
Kot so si Motorhead privoščili Saxon med njihovim nastopom, tako so jo zagodli Saxon Motorheadom med njihovim koncertom, potem ko so Byford, Scarrat in Glocker v spremstvu basista ter pevca/kitarista zasedbe Danko Jones, izvedli odrski mimohod v začetku koncerta s sloganom “We Are Motorhead, And We Play Golf”
Ko Motorhead udarijo z njihovo rapsodijo v modrem imenovano Killed By Death in ko prične Lemmy rjuti “Eat your heart out!”, veš da se veseljačenje z legendarno skupino počasi bliža h koncu. Za veliki finale, napade dvorano tudi Bomber, ki še enkrat obnori narod, potem pa fantje izginejo v zaodrje.
Človek že nekako prenese to da možakarji redko prevetrijo svoj repertoar v živo (konec koncev je bistvena le enkratna energija, po katero prideš na koncert), a ko se na sporedu pojavi Whorehouse Blues, prične vsa reč mejiti na mero zdravega okusa. V končni fazi s skladbo ni prav nič narobe. Problem je, da se pojavlja na koncertu Motorhead. Saj veste Phil in Mikkey na folk kitarah, Lemmy pa v vlogi šansonjera in s pihanjem na orglice. Edina reč kar ostaja in je povezana z Motorhead je to pot znova “šokantnost”, žal v negativnem smislu. Bolje bi bilo da se lotijo “unplugged” verzije Orgasmatron v tem primeru. Motorhead pač niso “blues” skupina. In ob začetku njene izvedbe za povrhu pride še do manjše nevšečnosti. Tehnik je pozabil “zapreti” enega izmed ojačevalnikov tako, da je ob nedolžnem brenkanju Phila in Mikkeya nesramno bruhnilo iz njega. Lemmy je kar sam od sebe, v vlogi tehnika, obrnil ustrezni gumb na “off”. Neverjetno je, kako je v hipu ugotovil, v katerem grmu tiči zajec! Neverjetne izkušnje! Po koncu skladbe se je pošalili na račun tehnika. A v tej šali je bilo pol resnice. Motorhead so namreč izkoristili ta premor za to, da so še zadnjič dvignili jakost monitorjev na najvišjo izhodno moč!
Rušilnost in razvrat se vrneta v polni meri na oder z nepozabno Ace Of Spades, kjer se Lemmy kratkočasi z “afnanjem”, češ kot, da preprijema preko vratu z levico tone na bas kitari. Hudo je, ko reč postane z leti dolgočasna. A takšna je žrtev slave! Za zaključek, pa še Overkill s trikratno repeticijo izhodnega klasičnega “fade outa”, kjer iztisnejo Motorhead iz občinstva še zadnje atome moči, ko se to prične znova zaletavati drug v drugega in vsa stvar pod odrom se prelevi divje rojenje pobesnelih sršenov.
Takole! Lemmy je znova odlično pel. Lansko leto ga je Killed By Death rahlo krivil, letos je bil znova neuničljiv. Na odru se mu je ob tej skladbi pridružil Danko Jones (kako neumno ime – če bi možakar znal slovensko, bi se verjetno takoj preimenoval), ki je pel v refrenu spremljevalne vokale. Ko je ta zapustil oder, ga je Lemmy predstavil kot: “Tega moža ste verjetno prepoznati že sami?” Slikovito, ni kaj.
Motorhead ubijajo. Še vedno. Motorhead ostajajo Motorhead. Ne levo, ne desno. Rock N’ Roll umazano aroganten in prekleto glasen. Najlepše je opazovati Motorhead na festivalih, ko padajo pred njihova kolena prav vse skupine. To je skupina, ki prinaša najbolj trdovratno in pristno rock n’ roll različico. Razvila je njeno najglasnejšo obliko. Funkcionira v vsem. Privoščite si jo vsaj enkrat v življenju! Bodite del te enkratne energije! Zgodbe torej še zdaleč ni konec.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
SAXON: 1. Motorcycle Man 2. Let Me Feel Your Power 3. Wheels Of Steel 4. Live to Rock 5. Heavy Metal Thunder 6. Witchfinder General 7. Denim and Leather 8. Ashes to Ashes 9. Hellcat 10. Strong Arm Of The Law 11. Princess of the Night MOTORHEAD: 1. Iron Fist 2. Stay Clean 3. Be My Baby 4. Rock Out 5. Metropolis 6. Over The Top 7. One Night Stand 8. I Got Mine 9. The Thousand Names Of God (Guitar Solo) 10. Civil War 11. Another Perfect Day 12. In The Name Of Tragedy (Drum Solo) 13. Just ‘Cause You Got The Power 14. Going To Brazil 15. Killed By Death 16. Bomber —dodatek— 17. Whorehouse Blues 18. Ace Of Spades 19. Overkill
Galerija slik
