Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Casino Lipica / Lipica / Slovenija
Datum koncerta: 12.12.2008
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 0,00 €
Skupina Le Orme izhaja iz Benetk in že kar nekajkrat so se pomudili pri nas ali pa vsaj v bližini Slovenije, tako da je že skoraj greh, da teh legend italijanske simfonične glasbe še nisem videl. Tokrat so se ustavili v Casinoju v Lipici. Casinoji so za Le Orme očitno že kar stalnica, saj so že kar nekajkrat nastopili na podobnih “neposrečenih” lokacijah.
Le Orme so seveda v Italiji še vedno kar dobro znano ime. Niso morda tako znani kot Premiata Forneria Marconi ali Banco del mutuo soccorso, vendar pa dosti ljudi še pomni njihove “belle canzone”. Casino v Lipici je torej kar primerna lokacija za Le Orme, saj je v njem vedno veliko italijanskih mogotcev, ki trošijo svoje denarce.
Na prizorišču se je zbralo kar lepo število ljudi, a od začetka ni bilo jasno koliko jih je prišlo na koncert in koliko jih je igralo tombolo. Prišlo je tudi kar nekaj Slovencev, saj se je med glasnimi italijanskimi pogovori slišala tudi kakšna slovenska beseda.
Nastop se je začel z mogočno izvedbo L’Infinito iz njihovega zadnjega albuma. Čutiti je bilo veliko klasičnih motivov, med vokalnimi deli pa spet blesti Aldov neuničljivi glas. Nadaljevali so z dvema skladbama iz Uomo di Pezza, balado Gioco di bimba, kjer je publika pridno pela zraven, in bolj eksperimentalno La porta chiusa. Sledile so same klasike, nakar nas je Aldo presenetil z napovedjo njihovega velikega hita iz osemdesetih – Marinai, kjer je občinstvo zopet sodelovalo. Ko so zadovoljili svoje potrebe po popu, so nas vrnili v svoje zlato obdobje. Najprej sem bil vzhičen, ko sem slišal Fine di un viaggio iz svojega najljubšega albuma Florian (recenzija TUKAJ), vendar pa mi ta izvedba ni bila tako všeč, saj je Michelle Bon mandolinske in violinske dele zamenjal z nadležno zvenečimi klaviaturami. Potem pa je sledila še Figure di Cartone, ki je v sedemdesetih v Italiji predstavljala podoben eksperiment z moog klaviaturami kot Lucky Man skupine Emerson, Lake in Palmer. Za konec pa so vendarle prihranili najboljše. Odigrali so nam dvajsetminutni izsek iz njihovega ambicioznega konceptualnega dela Felona e Sorona. Po takšnem zaključku so se možje poslovili, a navdušeno občinstvo jih je priklicalo nazaj za še eno poslastico.
Le Orme so še vedno v vrhunski formi. Aldo Tagliapietra ni najboljši kitarist in basist, vendar pa je njegov glas še vedno izjemen. Neverjetno kakšne višine še zmeraj doseže. Če bi Le Orme želeli, bi verjetno lahko bili ena najbolj popularnih skupin v Italiji, saj je Aldov glas fenomenalen in bi bil izvrsten tudi za razne italijanske popevkarske festivale. Zato jim lahko njihovo predanost manj komercialni glasbi štejemo še toliko bolj v dobro. Škoda je tudi, da Aldo s sabo ni pripeljal še sitarja, ki ga pridno uporablja na zadnjih albumih, temveč se je odločil le za kitaro z dvema vratoma (bas + dvanajststrunska kitara). Michi dei Rossi je še vedno neutrudljivi rocker, ki je znal vzpodbuditi množico, da je bolj sodelovala. Še vedno je imeniten bobnar, z odličnim občutkom za ritem in spremembe le tega. Najmlajši član in edini preostali klaviaturist (po odhodu Andree Bassata) Michele Bon je bil na klaviaturah suveren. Parkrat se je zmotil, a ni bilo nič strašno opaznega.
Ambient morda ni bil ravno najbolj primeren za tovrstno glasbo, vendar pa se mi zdi, da so Le Orme iz nastopa potegnili kar se je dalo. Ker so pač vedeli, da bodo nastopali za občinstvo, ki pozna tudi njihove bolj komercialne zadeve, so morali tudi nekaj teh vključiti v nastop. Še najbolj je v tem pogledu izstopala Marinai (s katero so v osemdesetih nastopali tudi na festivalu San Remo), kjer so ljudje Aldu v refrenih pomagali peti. To se je zgodilo še med nekaterimi drugimi baladami, na primer Gioco di bimba. Le Orme bo vsekakor še treba iti pogledati na kakšno bolj primerno prizorišče, kjer bodo imeli člani več svobode pri izbiri skladb. Splošen vtis po koncertu je dober. Le Orme so odigrali korektno uro in pol in vseskozi je bilo zanimivo. Videlo pa se je, da je nekoliko več poudarka na baladah, a so njihove balade tako lepe in močne, da to pravzaprav niti ni zmotilo.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. L’Infinito 2. Gioco di bimba 3. La porta chiusa 4. Frutto acerbo 5. Amico di ieri 6. Marinai 7. Fine di un Viaggio 8. Figure di cartone 9. Felona e Sorona (Sospesi nell Incredibile, Felona, Sorona, Attesa Inerte, Al Infuori del Tempo, Ritorno al Nulla) 10. Collage
Galerija slik
