Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Ljubljana
Datum koncerta: 12.12.2008
Število obiskovalcev: 900
Cena karte: 35
Pa smo le dočakali ta veseli dan. Legendarni Uriah Heep so se po 25-ih letih odkar je minilo od njihovega zadnjega nastopa na naših tleh končno oglasili tudi v Ljubljani. Vsi tisti, ki smo težko čakali na ta dogodek smo tako v zaključku tega leta le dobili en pravi klasično rockovski koncert v domači dvorani Tivoli, kjer ponavadi vlada stradanje na račun tovrstnih glasbenih dogodkov.
Uriah Heep, kateri bodo kmalu praznovali že svojo štirideseto obletnico obstoja, so ena izmed tistih redkih neuničljivih skupin iz zlate dobe rock glasbe, ki s svojim garaškim pristopom, izjemno srčnostjo in odlično interakcijo med odrom in publiko, vedno znova dokazujejo, da ne morejo razočarati svojih dolgoletnih privržencev, četudi ne igrajo v optimalnih razmerah in v do njihove glasbe tradicionalno neprivlačnem okolju kot je Ljubljana. Ta sloves so opravičili tudi v tem večeru ter ponudili izjemno odrsko predstavo, katere številni obiskovalci ne bodo še zlepa pozabili. Po pričakovanju je pod odrom sevala velika vrzel kar se tiče števila udeležencev koncerta, a se je zato v prednjih vrstah zbralo veliko število nadebudne mladine, prišli pa so tudi vsi tisti stari znanci, ki pri nas bolj ali manj, vsak na svoj način, skrbijo za ohranjanje rockovske kulture.
V vlogi predskupine so ljudstvo ogrevali slovenski rock mladinci Tide, kar se je nekaterim zdela precej kontroverzna izbira. Tudi sam ne vem zakaj je skupini, ki s tolikšno mero distorziranosti in odrskega nastopaštva opozarja nase, namenjeno nezanemarljivo navdušenje s strani publike. V svoj nastop, katerega so sicer izpeljali suvereno, so med drugim vključili razmeroma solidno priredbo The Who klasike “My Generation” pa tudi katastrofalno verzijo The Police hita “Message In A Bottle”, slednjo na srečo v skrajšani verziji. Večina publike je njihov nastop pospremila z velikim navdušenjem medtem, ko jih ni bilo malo, ki so komaj čakali, da so se poslovili z odra. Zanimivo, zasedba je uživala polno podporo tudi s strani članov Uriah Heep, ki sicer pred seboj ne bi potrebovali nobene predskupine.
Končno je napočil tudi čas za porcijo vrhunske odrske Heep magije, ki so jo ti art rockovski čarovniki za ta večer zamesili v svojem kotlu. Če primerjam njihov nastop z Dunajem, kjer se je Micku Boxu na kitari in Philu Lanzonu na hammond orglah pripetilo nekaj napak, so v Ljubljani pokazali mnogo višjo mero uigranosti tako, da tokrat pikolovci med publiko niso mogli priti na svoj račun. To velja predvsem za vse izvedbe z novega albuma “Wake The Sleeper”, katerega so tudi tokrat odigrali v njegovi celoti. Ozvočenje na začetku resda še zdaleč ni bilo optimalno. Zvok je bil na prvih izvedbah precej zapacan. Zato se je zlasti Bernieja Shawa na vokalu precej slabo slišalo medtem, ko so se v ospredje prebijali sekajoči bas toni. Do izvedbe “Tears Of The World” pa se jim je nekako le posrečilo urediti zvok in od tu naprej je bilo ozvočenje na spodobni ravni. Manjša kritika leti tudi na odrsko razsvetljavo, ki ni bila na ravni tiste z Dunaja, kjer je prevladovalo veliko več različnih barv.
Kar se tiče samega odrskega nastopa, uigranosti izvedb in odrske energije, so Heep potrdili svojo že pregovorno neukrotljivost ter dejstvo, da kljub zavidljivemu številu let, danes za šalo pometejo z lepim številom svojih vrstnikov na čelu z Deep Purple. Člani skupine so bili na odru zares odlično razpoloženi, edino Trevor Bolder je bil ta večer nekoliko bolj zadržan na svoji bas kitari, če se primerja njegovo predstavo na Dunaju, kjer je na odru norel z energijo dvajsetletnika. Mick Box, duša skupine, je bil standardno dobro razpoložen. V svoj nastop seveda ni pozabil vključiti svojih “kozmičnih” kretenj, kjer na svoj način s posebno gestikulacijo komunicira z “višjimi silami”. Lanzona medtem ni prav nič motilo, da je igral na sposojenih hammondkah s strani slovenskega virtuoza na hammond orglah Davorja Kasteleca. Shaw je znova navduševal z izjemnim petjem ter odlično komunikacijo s publiko.
Kljub odličnemu materialu z “Wake The Sleeper” (izmed njih je ponovno najbolj navdušila “What Kind Of God”) pa je bila večina izmed zbranih, logično, najbolj lačna njihovih klasik. V zvezi s tem naj dodam opazko, da je kar nekaj obiskovalcev med nastopom začelo zapuščati dvorano, ker so pričakovali več izvedb starih klasik namesto celotne izvedbe novega albuma. O tovrstni miselnosti na tem mestu res nima smisla razpravljati.
Temperaturo v dvorani so, razumljivo, najbolj zvišale odlične izvedbe klasik kot so “Gypsy”, ki je bila odigrana z legendarnim uvodom na hammondkah, “Look At Yourself” s svojim jamimgom, kjer je zlasti Boxa med vah vah solažami odneslo v neke popolnoma samosvoje sfere, odlično odpeti “Sunrise” ter monumentalni ep “July Morning”, ki je bil ponovno vrhunec večera. Znotraj njegove izvedbe je tokrat navdušila tudi dodatno vpletena krajša Bolderjeva improvizacija na basu. Boxa je v zaključku spet odneslo v poseben svet z demonstracijo kazačoka in dvignjeno kitaro nad glavo. Seveda tudi tokrat niso manjkali standardi “Easy Livin'” in “Lady In Black”, ki sta sprožili največ huronskega navdušenja, predvsem s strani tistih, ki jih še nikoli niso slišali v živo.
Zlasti za “Lady in Black, ki je bila odigrana v dodatku lahko rečem, da je že zdavnaj postala precej dolgočasna rutina, ki jo pač morajo vselej izpeljati, če nočejo doživeti linča. Ne bi bilo slabo, če bi se enkrat domislili znotraj nje vplesti nekaj novega, kar bi jo vsaj malo popestrilo, tako kot so nekoč na eni izmed njenih koncertnih in studijskih verzij dodali flavto (s pomočjo posebnega gosta Iana Andersona (Jethro Tull)), saj nedvomno predstavlja daleč najbolj dolgočasen trenutek njihovih nastopov. Ne smem pozabiti tudi na odličen nastop bobnarja Russella Gilbrooka, ki se je do zdaj že odlično ujel s skupino. Russell je demonstriral sijajen nastop na izposojenih bobnih (drugače ima na svojih bobnih enkrat več činel, dvojni bas boben, še več prehodnih bobnov, na svoji desni pa celo dvignjen “kotel” v funkciji prehodnega bobna in celo gong za hrbtom). Že nekaj časa pa je koristen tudi s svojimi spremljevalnimi vokali. Prav te vokalne harmonije so še danes ena izmed zaščitnih in najmočnejših lastnosti skupine.
Uriah Heep so ponovno uprizorili izjemen nastop in od njih se lahko številne skupine, ki hodijo ali pa bi rade hodile po sorodnih glasbenih stopinjah, samo učijo. Vsak njihov koncert je kar se tiče vzdušja in energije neko posebno poglavje zase in tudi nocojšnji ni bil v ničemer izjema. Če ta večer ponovno primerjam z njihovim nastopom na Dunaju, so Heepsterji v Ljubljani ponudili boljšo uigranost pa tudi vzdušje in to kljub občutno manjšemu številu obiskovalcev. Medtem, ko je na Dunaju publika čez in čez delovala precej statično, se je v Tivoliju v prednjih vrstah trlo razposajene mladine, ki je ves čas zagreto spodbujala skupino, kar je zares pohvalno. Seveda bi si Uriah Heep zaslužili na svojem koncertu precej večje število ljudi. Mislim pa, da zdaj res nima smisla izgubljati časa in vzdihovati nad majhnostjo in slovensko rockovsko (ne) kulturo, ker se tako ne pride nikamor. Uspešno izpeljani koncert rockovskih legend, če ne drugega, dokazuje, da smo tudi pri nas, kljub prevladujoči otopelosti s pomočjo raznih balkanskih, za sive celice pogubnih turbo jurišnic, še vedno sposobni občasnih koncertno-organizatorskih presenečenj.
fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1. Intro 2. Wake the Sleeper 3. Overload 4. Tears of the World 5. Stealin’ 6. Sunrise 7. Heavens Rain 8. Book of Lies 9. Light of a Thousand Stars 10. Gypsy 11. Look at Yourself 12. What Kind of God 13. Ghost of the Ocean 14. War Child 15. Shadow 16. Angels Walk With You 17. July Morning 18. Easy Livin’ —dodatek— 19. Lady in Black
Galerija slik
