Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Komma / Wörgl / Avstrija
Datum koncerta: 28.04.2009
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 25,00€ / 28,00€
Legendarni kanadski progresivni rockerji Saga o katerih si lahko na naših straneh najdete izobilje izčrpnega gradiva so se odločili, da se med aktualno “The Human Condition” turnejo oglasijo tudi pri slovenskih severnih sosedih. Za prizorišče zločina so izbrali slikovito tirolsko mestece Wörgl, pomembno železniško iztočnico, ki preko Salzburga povezuje Innsbruck ter München. Z vsemi žavbami namazani kanadski veljaki, kateri na tej turneji nastopajo skupaj s kultnimi britanskimi art pop rockerji It Bites, se vajeni številnih vzponov in padcev v pretoku več kot tridesetih let delovanja, zato se niso kaj prida obremenjevali s tem, da lokalna koncertna dvorana ustreza zgolj potrebam lokalne klubske scene in nikakor ne pritiče skupini njihovega kova. Sicer Saga na splošno v Avstriji še zdaleč ne uživajo takšnega spoštovanja kot so ga deležni v Nemčiji, kjer za šalo napolnijo vsako dvorano v večjem mestu, kar je dokazal precej uboren obisk kluba Komma z ne več kot dvesto dušami ter precej pavšalen odnos pod odrom že tradicionalno zadržanih Avstrijcev.
Kako malo se s tovrstno cagavostjo obremenjujejo izjemno skromni in dostopni člani skupine je pokazalo izjemno sproščeno klubsko ozračje pred začetkom nastopa, kjer je bilo za točilnim pultom mogoče za šalo spregovoriti besedo ali dve s kitaristom Ianom Crichtonom ali novim pevcem Robom Morattijem, kot tudi z vsemi člani It Bites. V središču pozornosti tega večera je bil brez dvoma novi Saga pevec, kateri je prišel v skupino pred začetkom snemanja novega albuma “The Human Condition” kot zamenjava za nenadomestljivega karizmatika Michaela Sadlerja. Moratti je na novem izdelku uspešno prestal izkazano zaupanje, vendar je bilo v zraku čutiti kar nekaj napetosti, kako se bo novinec odrezal pri petju klasik na katerih je njegov predhodnik zapustil neizbrisljiv pečat. Druga draž tega večera je tičala v tem, kako bodo med starim materialom v živo izpadle skladbe s sicer izvrstnega novega albuma.
Za ogrevanje napol prazne dvorane sredi katere je bilo moč v vsakem trenutku priti v prvo vrsto so poskrbeli večno prezrti, a kultni art pop rockerji It Bites. Slednji so na tej turneji prav tako predstavljali svoj najnovejši studijski izdelek z naslovom “The Tall Ships”, kateri je njihov prvi studijski album po skoraj dvajsetih letih. It Bites so v tem času doživeli vrsto pomembnih sprememb. Namesto karizmatičnega kitarista in pevca Francisa Dunnerya je v vlogi poveljnika nastopal John Mitchell, kateri med prog gurmani že dolgo slovi kot fantastičen kitarist, predvsem kot član skupin Arena, Kino, Frost*, Blind Ego ter John Wetton solo band, medtem ko se je v pevski vlogi začel uveljavljati šele v zadnjih letih. Basist Lee Pomeroy je bil ta večer odsoten zaradi obveznosti s Take That, zato ga je nadomeščal Nathan King, brat Marka Kinga iz skupine Level 42. Seveda pa sta bila prisotna tudi oba originalna člana, klaviaturist John Beck in bobnar Bob Dalton.
It Bites so v popolnoma belih oblekah, ki so spominjale na bolniške uniforme, navkljub skromni udeležbi in kriminalno medlem odzivu publike, ponudili izjemno energičen nastop ter vrhunsko izvedbo nekaterih dolgoletnih favoritov, kot tudi nekaterih stvaritev z aktualnega albuma. Dolgoletni privrženci so najbolj uživali v izvedbah klasik kot so temperamentni “Kiss Like Judas”, nostalgični “Yellow Christian”, romantični “Midnight” in buditeljski “Calling All the Heroes” s katerim so zaključili nastop, medtem ko so tudi nove stvaritve izpadle več kot prepričljivo. Mitchell je težko nalogo Dunneryeve zamenjave opravil z odliko ter ponudil zvrhano malho svojih karakterističnih, visoko melodičnih kitarskih solaž, medtem ko po pevski plati s svojo “Gabrielovsko” barvo glasu iz leta v leto vse bolj napreduje, čeprav mu v primerjavi z Dunneryem nekoliko primanjkuje na teatralnosti in karizmi. Seveda si med posameznimi izvedbami ni mogel kaj, da ne bi na duhovit način izrazil nekaj tipične angleške zajedljivosti na račun slabega obiska, kar je poleg neprimerne velikosti dvorane resnično edina stvar o kateri je bilo ta večer škoda izgubljati besede. Žal je nastop It Bites trajal samo štirideset minut, tako da so se ravno, ko je publika začela kazati nekaj znakov prebujanja že morali posloviti z odra. Za seboj so s svojo svojsko mešanico inštrumentalne kompleksnosti in prijetnih melodij zapustili izjemno profesionalen vtis ter napolnili dvorano s pozitivnim vzdušjem. Za nekatere izmed prisotnih ni bil njihov nastop nič manj prepričljiv od glavnih zvezd večera, zato upam, da to ni bilo naše zadnje srečanje z Mitchellovo neukrotljivo četverico.
Pred prihodom kanadske prog rockovske institucije se je zapolnjenost prednjih vrst vendarle nekoliko izboljšala, a v primerjavi s Sadlerjevim poslovilnim nastopom, decembra 2007 v Münchnu, ko se v do zadnjega kotička polni dvorani ni dalo premakniti, je pogled izza hrbet ponujal pravcato žalost. Na ta račun je seveda med nastopom zaznavno trpelo vzdušje, saj komunikacija med odrom in publiko ni bila na običajni ravni, kar pa nikakor ni zmotilo v vseh pogledih fenomenalnega nastopa in dobrega razpoloženja vseh članov skupine. Ozvočenje je bilo skozi celoten nastop na zavidljivi stopnji, če izvzamem manjšo težavo kitarista Iana Crichtona med izvajanjem klasike “Humble Stance”, ko je bila potrebna fiksacija na njegovem ozvočenju.
Saga so svoj nastop po pričakovanju odprli z naslovim inštrumentalom novega albuma. Z njim so prek pletenja vzporednih kitarskih in klaviaturskih melodij ter nekaterih supersoničnih simultanih pasaž na relaciji med Ianom Crichtonom in klaviaturistom Jimom Gilmourjem že v prvih minutah dodobra zdramatizirirali ozračje v dvorani. Nato je prišel trenutek na katerega je večina privržencev čakala z zadržano sapo; na oder je prikorakal gospod Moratti ter se s svojim vokalom spretno vključil v nenaden prehod v nepozabno klasiko “The Flyer” z legendarnega albuma “Heads Or Tales” (1983). Vsi pomisleki o njegovih vokalnih zmožnostih so v hipu odpadli in publika se je na njegovo izjemno posrečeno petje Saga klasik odzvala z neprikritim vzdušjem. Seveda Saga z Morattijem nikoli ne bodo Saga iz starih časov s Sadlerjem, a se jim je kljub temu tudi na odru že posrečilo stkati izjemno medsebojno odrsko kemijo. Moratti, kateri s strani svojih prekaljenih pajdašev uživa močno spodbudo, je bil po pričakovanju med nastopom nekoliko sramežljiv in ni najbolje vedel kako bi komuniciral s publiko. Sadlerjeve karizme mu za zdaj še krepko primanjkuje, prav tako je še nevajen svoje nove vloge v tako veliki skupini, a verjamem, da bo sčasoma zagotovo našel lasten način prepričljivega komuniciranja z občinstvom, ki ne bo vključeval raznih narejenih fraz in nepotrebne osladnosti. Glede njegovega izvrstnega petja pa skozi celoten nastop nisem imel nobenih pripomb, saj se je več kot prepričljivo odrezal tako pri novih stvaritvah kot pri redefiniciji klasik.
V prvem delu sta še posebno dobro izpadli redefiniciji prastarih standardov “Wind Him Up” in osebnega favorita “Careful Where You Step”, medtem ko so tudi nekatere novejše stvaritve kot so “You Were Right, “On the Air” in “Book Of Lies” zaživele z nekim povsem novim, a nadvse zanimivim pečatom. Vselej bolehnega bobnarja Briana Doernerja s katerim so posneli aktualni album je tudi tokrat nadomeščal priložnostni koncertni bobnar Chris Sutherland s katerim smo se prvič srečali že na Sadlerjevem poslovilnem nastopu. Brata Crichton sta vselej posebno poglavje zase, kar se tiče inštrumentalnega performansa ter odrske karizme. To še posebno velja za kitarista Iana, kateri v zadnjih treh desetletjih ni samo eden izmed najboljših kitaristov v progresivnem rocku, temveč tudi potencialno nadvse hvaležen filmski lik. Po rasti v širino iz leta v leto postaja vse bolj podoben Meat Loafu, medtem ko z vse daljšimi lasmi, po vrsti let sprehajanja s kratko pričesko, doživlja pravcato drugo puberteto. To na novo obnovljeno adolescentsko energijo je med nastopom podkrepil s številnimi energičnimi, skorajda “metalskimi” vratolomijami ter slikovitimi grimasami. Njegov vselej “resni” brat Jim, kateri slovi tudi kot eden najbolj cenjenih sodobnih producentov, je med menjavanjem bas kitare in sintetizatorja ves čas pazil, da se Ian med divjim odrskim plesom in zaščitni obširni uporabi tremola ne bi slučajno zapletel v kabel svoje kitare.
Glavni ljubljenec občinstva pa brez dvoma ostaja klaviaturist Jim Gilmour, večni dobrovoljček, ki po Sadlerjevem odhodu za zdaj uspešno opravlja tudi vlogo osrednjega povezovalca nastopa. Jimov zvezdniški trenutek je nastopil z njegovo osrednjo kreacijo, nostalgično balado “Scratching the Surface”, katera je ponovno predstavljala enega izmed vrhuncev večera. Jimove emocionalne predstave v vlogi glavnega pevca ni skazilo niti dejstvo, da mu je pri nizkih legah v refrenu pomagal bobnar Sutherland. Z novega albuma so izvedli še odlični “Step Inside”, kjer se je Morattijev vokal počutil še posebno udobno ter “You Look Good To Me”, katera je bila ustvarjena s posebnim namenom za koncertno bodrenje občinstva.
V drugem delu nastopa pa je prišel čas za še eno prho Saga klasik, začenši s prastarim “Humble Stance” ob katerem tudi največji avstrijski lipovi bogovi niso mogli ostati hladni. Moratti je s svojim vmesnim sprehodom za sintetizator pošteno presenetil, saj za razliko od njegovega predhodnika ne poseduje kakega omembe vrednega inštrumentalnega znanja, čeprav sem imel občutek, da je v tej vlogi zgolj improviziral. Če ne drugega je na tak način ponovno zaživelo nekaj tiste njihove zaščitne magije s sintetizatorskimi dueli za katere sta sicer ponovno marljivo poskrbela oba Jima. Redni del nastopa so zaključili z nepogrešljivima klasika “Don’t Be Late” in “You’re Not Alone” ob katerih je publika, vsaj v prvih vrstah, prek pevske pomoči dihala enotno s skupino. Dodatek, katerega so odprli z novejšo skladbo “It Never Ends” je marsikoga presenetil, a je bil po mojem mnenju zaradi besedila in simbolike te skladbe nadvse posrečeno izbran. Z večnim antemom “On the Loose” s katerim so se ponovno vrnili na njihov najbolj priljubljen album “Worlds Apart” (1981) pa so se vse prehitro poslovili potem, ko so nadvse uspešno potešili apetite tudi najbolj gorečih pristašev. Omeniti je treba, da so ta večer izpustili dve skladbi z novega albuma, “Now is Now” ter “Crown of Thorns”, kateri so izvajali na večini preteklih datumov turneje.
“Novi” Saga so s svojo zvočno perfekcijo, izjemno odrsko energijo, medsebojno uigranostjo in posrečenim naborom skladb navdušili v vseh pogledih in potrdili, da svojo sago tudi v koncertnem aspektu nadaljujejo z nezmanjšano močjo. To je skupina, katero je v živo vselej užitek gledati, saj po eni strani približno veš kaj lahko pričakuješ, a te hkrati vselej presenetijo s svojo popolno odrsko spontanostjo in medsebojno dinamiko. Tudi po več kot treh desetletjih se jim po najnovejši revitalizaciji obetajo številne nove koncertne in studijske zmage, zato se za njihovo prihodnost nikakor ni potrebno bati. Mogoče bi bilo zanimivo, da bi se nekoč v prihodnosti odločili za studijsko reanžiranje nekaterih klasik, katere bi priredili posebej za Robov vokal in jih izdali v obliki posebne izdaje, kar bi privržencem omogočilo lažje privajanje na njegove vokalne interpretacije dolgoletnih standardov. Osebno imam sicer občutek, da se bo Sadler slej ko prej vrnil nazaj, a do tedaj Moratti ostaja zelo posrečena zamenjava, kateri mora samo še nekoliko izpiliti svoj odrski pristop pa se bo za vedno zapisal v srca vseh dolgoletnih privržencev. Čarobnega večera v režiji legendarnega dvojčka Saga in It Bites ni pokvarila niti uborna udeležba ter na splošno ležerno spremljanje avstrijske publike, ki bi se lahko glede merodajne koncertne podpore v primeru obeh skupin marsičesa naučila od svojih nemških bratrancev.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
IT BITES: 1. Kiss Like Judas 2. Oh My God 3. Yellow Christian 4. Midnight 5. The Wind that Shakes The Barley 6. Ghosts 7. Calling All The Heroes SAGA: 1. The Human Condition 2. The Flyer 3. Wind Him Up 4. You Were Right 5. On The Air 6. Book Of Lies 7. Careful Where You Step 8. Step Inside 9. Humble Stance 10. Scratching The Surface 11. You Look Good To Me 12. Don’t Be Late 13. You’re Not Alone —dodatek— 14. It Never Ends 15. On The Loose
Galerija slik
