Kraj: Kino Šiška, Ljubljana
Datum koncerta: 27.10.2009
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 23,00€ v predprodaji, 28,00€ na dan koncerta
Kino Šiška od prenove svojih prostorov in spremembe prvotnega namena doživlja pravcato renesanso ter polagoma dobiva status pristnega kulturnega žarišča tudi kar se tiče obiskov svetovno znanih velikanov jazza, ki so s svojo dejavnostjo v preteklih desetletjih zapustili neizbrisljiv pečat na področju razvoja eksperimentalne pa tudi popularne glasbe. Tokrat se je v naši prestolnici mudil legendarni ameriški kitarski heroj Mike Stern, katerega jazzovskim petičnežem, ki dobro poznajo njegove glasbene začetke z jazz rockovskimi giganti Blood, Sweat & Tears, sodelovanje znotraj zasedbe legendarnega Milesa Davisa ter veličastni samostojni opus ni treba na široko predstavljati. Mike je v Ljubljano prispel z več kot navdušujočo spremljevalno zasedbo.
V njej sta še posebno izstopala legendarni trobentač Randy Brecker, kateri je skupaj z bratom, nič manj slovitim saksofonistom Michaelom Breckerjem, zaslovel že kot del kultne jazz fusionistične zasedbe The Brecker Brothers ter bobnar Dave Weckl, pravi bobnarski bataljon v eni osebi. Basist Chris Minh Doky je kot najmlajši član zasedbe zbujal še najmanj pozornosti, a zato v posedovanju izjemnega talenta, občutku za inteligentne improvizacije ter tehničnih sposobnostih pri igranju akustičnega in električnega basa ni prav nič zaostajal za svojimi glasbenimi tovariši.
Sternovo tovarišijo bi se lahko z lahkoto razglasilo za zvezdniško zasedbo, ki je v tem večeru brez težav napolnila bivšo kino dvorano. Med zbranimi je bilo opaziti tudi veliko predstavnikov slovenske družbene smetane, medtem ko jasnega demografskega vzorca publike ni bilo mogoče določiti s prostim očesom, saj je v nasprotju s pričakovanji prišlo tudi veliko ljudi, katere na prvi pogled ne bi bilo mogoče prepoznati kot tipične ljubitelje jazza. Takšno zanimanje za Sternov nastop je zgovoren dokaz, da se naša koncertna jazzovska scena počasi, a vztrajno izboljšuje ter vnovič privablja svetovno znane velikane tega glasbenega žanra o čemer so se lahko prepričali tudi vsi tisti srečneži, ki so se večer poprej v Cankarjevem domu zbrali na koncertu zvezdniške zasedbe Power of Three, sestavljene iz Chicka Coree, Stanleya Clarkea in Lennya Whitea.
Stern in njegovi pajdaši mnogoterih talentov so publiko spravili v zanos že takoj po krajšem uvodnem nagovoru Braneta Rončela. Večni dobrovoljček Stern, katerega nalezljivi nasmeh je očitno obvezen spremljevalec njegovih odrskih nastopov in bi po tej plati lahko marsičesa naučil tudi svojega oddaljenega kitarskega sotrpina Ritchieja Blackmorea, je na neverjetno pretenciozen in subtilen način, ki je vključeval dobršno mero prostih improvizacij, polagoma začel ustvarjati neverjetno odrsko magijo. Razmeroma umirjenemu, ambientalno usmerjenemu začetku v katerem so vsi glasbeniki usklajeno gnetli posamezne improvizacije je v trenutku, ko je večina najmanj pričakovala, sledila nenadna Sternova solistična eksplozija, ko se je iz navidezne zadržanosti prelevil v pravcati mitraljez raznovrstnih kitarskih fraz in so hitri prsti nenadoma postali osrednja atrakcija večera.
Seveda pa Mike med in po solističnih kataklizmah ob katerih je zastajal dih ni v ničemer zanemaril svojih sodelavcev, saj so vsi po vrsti dobili kar nekaj trenutkov za več kot navdušujoče solistične ekspanzije. Trobentaška starosta Randy Brecker, ki se je večino večera skrival za sončnimi očali, je potrdil, da je še vedno mojster izjemno duhovitih pihalnih vložkov s katerimi še dodatno popestri že tako živahno ritmičnost, ki sicer vlada v bandu, ki poseduje taki ritem veličini kot sta Minh Doky in Weckl. Slednji je bil poleg Sterna nedvomno tisti, ki je med solističnim manevrom prejel največji aplavz in povzročil največje število odprtih ust, saj je tisto kar je tega večera demonstriral na svoji bobnarski postavitvi krepko presegalo meje običajnega bobnarskega solo nastopa. Minh Doky je usklajeno spremljal Wecklove dinamične in kadar je bilo potrebno tudi rušilne prehode ter z neobičajno hitrostjo in preciznostjo ubiral po strunah električnega in akustičnega basa. Kitarski čarodej se je po pričakovanju pri naboru izvedb osredotočal na najnovejši samostojni album z naslovom “Big Neighborhood”, kar je v ozadju potrjevalo tudi veliko odrsko platno na katerem je bila projicirana slika tipične ameriške soseske sredi noči.
Mike, ki glasbeno sicer izhaja iz tradicionalnega jazza, znotraj svoje kitarske tehnike poseduje tudi veliko rockerskih prijemov, ki znotraj posameznih improvizacij obrodijo številne udarne fraze, katere bi odobril tudi marsikateri trdo rockerski band. Z neverjetno ubranostjo in fleksibilnostjo menja stile od skorajda trdo rockerske agresivnosti, jazz fusionistične fluidnosti pa do bolj tradicionalnih jazzovskih shem. Ta pestra mešanica raznolikih stilov in tehnik, ne samo v režiji Sterna, temveč znotraj celotne zasedbe, je poskrbela, da se je za vsakega izmed pisane publike našlo nekaj zanimivega. Tudi za tiste, ki sicer ne sodijo med običajne poslušalce jazzovskih zvrsti.
Trenutkom supersoničnega, skorajda peklenskega fusiona, ko se je celoten band zagnal v divji marš raznolikih improvizacij je skorajda obvezno sledil postopen prehod v izgradnjo lahkotnejših in melodično naravnanih motivov ob katerih je lahko publika vzdrževala takt ter se popolnoma prepustila fusionistični magiji, polni pozitivnih vibracij. Tu se je pokazala tista prava srčnost in popolna inštrumentalna harmonija, ki se je ves čas pretakala med Mikeom in njegovimi slavnimi gosti. Bučnemu aplavzu, ki se nikakor ni hotel poleči, je seveda sledila takojšnja vrnitev na oder, ki pa ni bila samo neka kratkotrajna formalnost, temveč si je celoten band vzel čas, da je publiko razveselil še z nekaterimi zakladi iz Sternovega solističnega repertoarja. Mike se je na koncu pošalil, da je bilo to vse za ta večer, saj bi rade volje odigrali še kaj, a jim je enostavno zmanjkalo koncertnega materiala.
Gospod Stern je skupaj z gostujočo zasedbo samih inštrumentalnih imenitnežev ta večer uprizoril vse tisto po čemer si je prislužil status enega najbolj spoštovanih kitarskih herojev svoje generacije in občinstvo obdaroval z zvrhano galono kraljevskega jazz fusiona, kakršnega je v zadnjih letih v naših krajih že kronično primanjkovalo. Uigranost in harmonija znotraj banda sta bila ves čas nastopa na osupljivo visoki ravni, kar je bilo sicer od glasbenikov njihovega kova povsem realno pričakovati. Mike si je med posameznimi izvedbami vselej vzel čas za napoved posameznih skladb pa tudi za promocijo novega albuma, tako da je bila tudi komunikacija med odrom in publiko več kot zgledna. Tudi ozvočenje je bilo tega večera na razmeroma zadovoljivi ravni, čeprav je bil bas v razmerju s kitaro v začetnem delu mogoče nekoliko preglasen, a to praktično ni vredno omembe, saj je šlo v vseh pogledih za uresničitev koncertnih želja jazzovskih gurmanov. Med zapuščanjem dvorane se je marsikateri izmed njih spomnil znamenite Mikeove izjave o tem, da je življenje še najbolj podobno jazzu, saj ga je najbolje improvizirati.
fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
