Izvajalec: Cray, Robert
Založba: Rykodisc Records
Izid: year
Trajanje: 53.13
Ocena: 3/5
Večkratni dobitnik prestižne nagrade grammy, prvak nove generacije kitarskega blues rocka Robert Cray je na prelomu tisočletja postopoma vstopal v t.i. “zrelo ustvarjalno obdobje”, s katerim se je v želji po kreiranju zgibank poslušljivejše narave, s tem pa seveda konkretnejšim zanašanjem na magično intimnost soula, za nekaj ključnih trenutkov odrekel uslugam bluesa. Shoulda Been Home tako po stari Crayevi recepturi nadaljuje s poslanstvom serviranja karakterno nezahtevnih muzikaličnih namigovanj v smeri soul glasbe, razumljivo prirejenih prepoznavnim izraznim karakteristikam velikega kitarista, vseeno pa gre pri opisovanem glasbenem dokumentu, tudi zavoljo pomanjkanja konkretnejši bluesovskih vsebin, v primerjavi z visokimi standardi Crayevih preteklih triumfov za precej mlačen, vsebinsko mogoče kar preveč enoličen izdelek.
Robert Cray nas tokrat konstantno ziba v zamaknjenem svetu mehkobnega soula, ki je s približevanjem zrelim letom očitno ostajal vse bližje glasbenikovemu srcu in duši. Posledični manjko žara in energičnosti v poprej pregovorno eksplozivni kitarski igri umetnika je brez dvoma pustil sledi na oblikovanju gospodovih misli in idej, kar lahko z malce predrznosti označimo kot blažjo obliko ustvarjalne stagnacije. Na prisotnost slednje neprijazno opozarjajo skladbe kot “No One Special”, ki v svoji neprepoznavnosti dlje od povprečnega soul/pop orientiranega jadikovanja ne uspe prilesti. Krilati virus apatičnosti, sprva pretkano skrit pod krinko zasanjanosti in intimnega ambienta, se je tule polastil tudi “Cry For Me Baby”. Omenjeni vitalnejše muzikaličnosti preprosto ne premoreta, sami nadnaravnost in toplina Crayevega vokala pa seveda tudi nista vsemogočni, torej skladbam ne preostane drugega od neposrečenega lovljenja prepoznavne Crayevske štime. Ko smo že primorani ostati (izključno) pri soulu, za vlogo ponosne nosilke všečno izluščenih primarnih karakteristik forsiranega žanra se naposled uspešno potegujeta “Already Gone” in “I’m Afraid”.
Shoulda Been Home mestoma razveselil tudi z nekaj presežki v pravem pomenu besede. Kot prvega velja izpostaviti “Love Sickness”, razuzdano skladbo za dokaj spokojno orientiranost albuma skorajda nesprejemljive karakterne iskrivosti, ki v energičnem naletu združuje klasično Crayevsko vzajemnost vokala in kitare z reprezentativno stoječimi pihalnimi aranžmaji. Roberta Craya na vrhuncu bluesovske forme naposled ujamemo v samem zaključku albuma. Sprva se jasnejši obrisi kitaristove genialnosti pokažejo v organski solo točki skladbe “Out Of Eden”, kjer se potlačena čustva pridno grmadijo napoti končne erupcije emocij. Crayeve izredne interpretacijske spodobnosti, vključujoč prirojeni čut za poustvarjanje čarobnosti že davno pozabljenih del klasičnih blues izvajalcev, se v finalu končno razgalijo z robustnim aranžiranjem motiva Elmore Jamesa “The 12 Year Old Boy”, ki kar prekipeva od pikantnih arom tradicionalnega bluesa!
Shoulda Been Home je vsekakor album, ki bo brez omembe vrednih problemov našel svoje častilce, tako pri dolgoletnih oboževalcih Crayeve glasbe, kot tudi pri tistih, ki se v prvi vrsti radi spogledujete s soulom in njegovimi modernimi derivati, očiščenimi “neprijetne” seksualne konotacije. Kakorkoli, Crayeva suverenost pri krmarjenju v soul vodah ostaja mojstrstvo v vseh glasbenih pogledih, žal nam je lahko le pomanjkanja drznosti, ki bi grizljanje skozi na trenutek kar preveč puste vsebine albuma brez dvoma naredilo bolj sočno.
Zasedba
Robert Cray: vokal, kitara
Jim Pugh: klaviature
Karl Sevareid: bas
Kevin Hayes: bobni
Andrew Love: tenor saksofon
Ben Cauley: trobenta
Jack Hale: trombon
Produkcija
Steve Jordan
Seznam skladb
1. Baby’s Arms
2. Already Gone
3. Anytime
4. Love Sickness
5. I’m Afraid
6. No One Special
7. Out of Eden
8. Cry for Me Baby
9. Far Away
10. Renew Blues
11. Help Me Forget
12. The 12 Year Old Boy
