Avtor: Rok Klemše
Kraj: Avtopoligon Ljubečna, Celje
Datum koncerta: 14.08.2009
Število obiskovalcev: 0
V sončno jutro, zadnji dan festivala so nas ob desetih že prebudili brežiški Sagaris, ki so pod oder kljub res res zgodnji uri z dinamičnim in razgibanim melodičnim death metalom v stilu kakih Wintersun in Children of Bodom privabili kar nekaj publike. V nadaljevanju so nas Žrec z enem najslabših nastopov festivala z obupno neuigranostjo in razglašenostjo (kitarist očitno še ni slišal, da so tiste majhne kovinske stvarce na “headstocku” kitare namenjene, ne boste verjeli, uglastvi strun) pregnali pod šotor na pivo, ki je vsaj malo pomagalo pri zatiskanju ušes. Pred nastopom Chaosstar smo doživeli enega lepših trenutkov festivala – nekaj obiskovalcev je pripravilo lepo presenečenje ekipi POA in Paranoida in mu za 10. Obletnico podarila rojstnodnevno torto!
Veliko več miline so ušesnim nakovalcem, kladivcem in ostalim sestavinam namenili Chaosstar. Fantje so znova dokazali, da so ta trenutek ena najbolj uglašenih ekip pri nas, saj bi že precej težko našli bend, ki je ob tako kompleksni glasbi tudi neverjetno dobro uigran, natančen in na odru popolnoma suveren! Komadi s prvenca Lifetime so zopet trgali gate, s 14-minutno epsko progresivno mojstrovino Lifetime na čelu, kitarski dvojec Jure/Vasja je znova in znova kosil z ostrimi in kompleksnimi riffi ter sapojemajočimi solažami, ubijalska ritem sekcija Dare/Primož pa je skrbela, da so imeli seizmologi na Golovcu precej dela. Za povrh vsega pa še odlični Juretov vokal, ki je več kot dobro nastopil tudi v bučarski klasiki o orlih.
Naslednja je na oder stopila zasedba Obidil, ki je zbrano publiko še bolj ogrela z odlično zmesjo progresivnega metala/rocka ter elementov heavy/power in simfoničnega metala. Band kljub kompleksnim strukturam in aranžmajem, mnogim spremembam ritma odlične uspe držati pozornost publike z energičnim in suverenim nastopom ter fantastično uigranostjo. Za dinamičnost in razgibanost skrbi fantastična ritem sekcija s Klemnom Markljem za bobni in Matejem Sušnikom (Metalsteel), ki poskrbi, da ne zmanjka fenomenalnih bas linij. Enako učinkovita je uigrana kitarska dvojica Tomaž Jelenc in Rok Tomšič (Metalsteel), fante pa suvereno obvladuje Katarina s svojim mogočnim vokalom, ki že tako nalezljive refrene in verze le še nadgradi.
Pozno popoldne je prišla na vrsto prva večja tuja skupina. Švedi RAM so oder Paranoid Open Aira zavili v neizprosno vihro tradicionalnega old-school heavy metala. Ja, true metala! V slabi uri so nanizali prave heavy metalske himne z jajci, polne nalezljivih riffov, tradicionalnih heavy metal supersoničnih solaž, rušilnega mučenja dvojne bas stopalke in seveda obveznega visokega, kričečega vokala odličnega frontmana Oscarja Carlquista, ki v visokih lega zveni skoraj kot mladi Rob Halford. RAM so v šusu in brez ustavljanja, brez nežnih pussy baladic brezkompromisno odžagali svojo uro in posrkrbeli za verjetno največje (pozitivno!) presenečenje festivala. In vsaka jim čast, da so v polni leder, onetani opremi zdržali brutalno vročino sredine avgusta.
V podobnem starošolskem stilu so nadaljevali Nemci Necronomicon, le da je staro šolo heavy metala zamenjal pristni nemški old-school thrash metal. Čeprav fantje obstajajo že vse od daljnega leta 1983, daje glasba hitro vedeti zakaj so ostali v senci svete trojice nemškega thrasha, Sodom, Kreator in Destruction. Čeprav se v živo na odru odnesejo povsem suvereno pa je njihova verzija thrash metala popolnoma povprečna, polna generičnih riffov, spranih solaž, dolgočasnih idej in jasno klišejskih besedil o vsem zlem, smrti, Satanu in okultizmu.
Z evropskih tal pa so nas vsaj za eno uro v beznice in koncertne luknje New Yorka sredine osemdesetih in začetka devetdesetih odnesli velikani new yorškega hard core gibanja Agnostic Front. Zasedba, ki je nastala že daljnega leta 1980 je gotovo ena najvplivnejših zasedb žanra in temu primerno se je pod odrom zbrala tudi nekoliko večje množica ljudi med katero je bilo opaziti tudi nekaj pravih punkovskih irokez. Agnostic Front so brezkompromisno in brez ustavljanja zagnali motor, ki je bljuval dve do tri minutne hardcore rušilce. Publika je bila zadovoljna in prav med Agnostic Front smo dočakali največji mosh pit festivala. Smešno, da na metal festivalu največjo koljačino pod odrom ustvarijo punkerji oz. hardcoraši, hehe. Tudi fantje iz Agnostic Front so bili navdušeni le vokalist Roger Miret je bil vidno razočaran nad žal res majhno udeležbo. A klasike kot je nezgrešljiva Gotta Go so kljub temu zaživele v najlepši luči, Agnostic Front pa so brez dvoma ponudili enega bolj energičnih nastopov festivala.
Iz New Yorka pa nazaj na evropska tla, natančneje v britanski Bristol odkoder prihaja thrash metal zasedba Onslaught. In glave so nam razčesnili s thrash metalom kot se šika! Od prve do zadnje sekunde je bilo Onslaught gledati na odru pravi užitek, pa tudi bendi se je na obrazih videlo, da so več kot zadovoljni. Temu primeren je bil tudi šov – diabolični riffi so leteli z vseh strani, odlične solaže prav tako, agresivni in vreščeči vokal fantastičnega frontmana Sy Keelerja pa je eno za drugo bljuval klasiko za klasiko – Metal Forces, Destroyer of Worlds, Killing Peace in Power From Hell. Thrash metal šus za šusom! Onslaught so točno to kar pravijo – 666% Pure Thrash!
Ker je bila ura prava, da si privoščimo kupico krvi, zasukamo kakšen križ in se zavrtimo v satanskih ritmiv je bil čas za največjo black metal poslastico festivala, norveško zasedbo Taake. Megla s sedmih hribov, ki obdajajo Bergen, norveško talilnico black metal bendov (Burzum, Immortal, itd.) se je tako spustila na oder POA in nanj so se povzpeli Taake pod vodstvom vokalista Hoesta. Kontroverzni Hoest si tokrat ni dovolil provokacije s koncerta v Essenu marca 2007, ki je Taake pripeljala v rumeni tisk in povzročila prepoved koncertov v Nemčiji in si na trebuh narisal le narobe obrnjen križ. Čeprav so bili Taake težko pričakovani, je bil njihov nastop milorečeno čuden. Bend je sicer ustvaril nepozabno atmosfero, a bil hkrati verjetno pod vplivom alkohola in posledično razglašen in neuigran. Še zdaj si nisem na jasnem ali so bili Taake dobri, ali pač obupni… A Hoest bi bil verjetno zadovoljen.
Lepšega zaključka festivala kot z domačimi heavy metal prvaki Requiem pa si verjetno ne bi mogli želeti niti v najlepših sanjah. Škoda je izgubljati besede – bend je bil znova fenomenalen, setlista odlična, vzdušje in atmosfera pa nepozabna. Lepše kot s klasikami kot so Križarji, Pekel in raj, Amsterdam, Zvezdno nebo se festival na bi mogel zaključiti, če pa je to še zadnji nastop za kitarsko dvojico bratov Kavaš in premierni nastop novega kitarista Matjaža Marina pa je to le še pika na i. Ko pa se na odru med večno himno Stare device Requiem pridružijo še organizatorji festivala je lahko vse skupaj še lepše in še bolj ganljivo. Škoda le, da je to pomenilo tudi zaključek fantastičnega festivala.
Žal je preobilna koncertna sezona terjala svoj davek in obisk festivala je bil žalostno majhen. Temu je pripomogla verjetno tudi lokacija, ki ne slovi ravno kot najbolj metalska. Pomankljivosti ni iskati, organizatorji so opravili hvale vredno delo, tako z organizacijskega vidika kot z vidika ponudbe bendov. Čeprav je prihodnost festivala še nejasna lahko organizatorjem izreče le en velik HVALA za fantastičen festival. Festival v pravem duhu “od fenov za fene”!
Fotografije: Miha Mally (Necronomicon, Agnostic Front, Onslaught, Taake, Requiem)
Rok Klemše (Chaosstar, Obidil)
Setlista
10:00-10:40 SAGARIS*
10:55-11:35 ETERNITY
11:50-12:30 MONOX
12:45-13:25 ŽREC
13:40-14:20 CHAOSSTAR
14:35-15:15 OBIDIL
15:30-16:10 DALKHU
16:25-17:05 NEUROTECH
17:25-18:10 RAM
18:25-19:15 NECRONOMICON
19:40-20:40 AGNOSTIC FRONT
21:10-22:20 ONSLAUGHT
22:50-00:00 TAAKE
00:20-01:40 REQUIEM
Galerija slik
