Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orto bar / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 09.12.2009
Število obiskovalcev: 25
Cena karte: 5,00€
Pred novim letom se je prikradla v slovensko prestolnico sapica decembrskega vetrnega piša, kot jo trenutno beležijo rockovske taktirke, generirane preko aktualnosti Hrvaškega rock utripa. V Ljubljani sta tako, pod očetovskim nadzorstvom založbe Dallas, dobili priložnost lastne samopromocije Riješka mlada punk rock zasedba Diskurz in nekoliko zrelejša rockovska zasedba Vatrene ulice, iz Zagreba. Skrbni organizator dogodka, založba Dallas torej, je zagotovil mesto med nastopajočimi tudi ponovno prebujenim Sevničanom Grrizli Madams, ki so nastopili v sendviču med obema hrvaškima bendoma.
Ne razumem. Pravzaprav ne. Zadeve so jasne, vendar pa jih ne sprejemam! Praznega Orto bara namreč! Pravzaprav ne sprejemam nobenega praznega kluba, v katerem se igra konkretni in duhoviti rock. Recimo, da se lahko izgovarjamo na praznino Orto bara, z istočasnim nastopom zasedbe Elvis Jackson v Kinu Šiška, ki je potencialno odtegnil kakšnega obiskovalca, da bi se lahko spoznal z Diskurz ali Vatrenimi ulicami, ki roko na srce ravno ne nastopajo vsak dan v Sloveniji.
Torej prešteval sem ljudi in množica je nihala med 10 in 25 glav v klubskem prostoru ter bila pogojena z dejstvom, koliko svojih fanov so pripeljale posamezne skupine. Torej v primeru Diskurz in Vatrenih ulic, ni bilo mogoče pričakovati, da bodo prispeli s Hrvaške polni avtobusi oboževalcev. Slovenski obiskovalci, ki ne poznajo ne Diskurz, ne Vatrenih ulic, pa so prišli poslušat le slovensko zasedbo Grrizli Madams – roko na srce, najmanj zanimivo skupino večera. Potem so se razkropili bog si vedi kod in kam.
Ob 22 uri stojijo na odru trije mladeniči. Zasedba Diskurz iz Rijeke. Mladeniči v skupnem seštevku gotovo ne dosegajo 60 let, torej so komaj prestopili odrasli prag. Nič ne de. Pobje so odlično oboroženi. Do zob! Ne samo v igri, pač pa v karizmi, izdelanem zunanjem videzu. Riješki Sex Pistols za novi milenij, z diletanstkim šminkerajem podedovanim od kakšnih New York Dolls. Ste se nemara našli v tem namigu? Z energijo neukročenega mladostnega divjaštva nabit nastop, ki ne skopari z besedami brez dlake na jeziku. Pravzaprav dobrih trideset minut kolikor je bilo mladeničem na razpolago, da predstavljajo svoj prvi studijski album “U protivnom” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ, je minilo tako, da so pobje pravzaprav igrali pred praznim klubskim prostorom. To jih ni zbegalo, kaj šele zmotilo, delovali pa so seveda nekoliko bolj rezervirano. Logično, če jih ni nihče podžigal med nastopom. Torej glede na dejstva, da danes mlada generacija zrasla na McDonalds produktih ne občuti pomanjkanja, pa hkrati s tem dobiva, na skrajno neokusen pristop novodobne filozofije glasbene industrije, možnost serviranja glasbe “fake” punk značaja celo po MTVju, so Diskurz v tem oziru pravi čudodelniki, saj delujejo kot bi bili njihovi očetje nosilci glavnih skupin, ki so kreirale Riječki novi val v nekem času davne preteklosti.
Diskurz so prava kontinuiteta ponosa neke ere, ki je zaznamovalo območje bivše Yuge, kot tudi še danes zaznamuje zdravo rock kulturo mesto Rijeka. Na to so lahko Diskurz silno ponosni in srčno upam, da jim ta opazka okrepi samozavest in vero v lastno bit. Skladbe Želite, Debela glava, Polet, Isto je sve, Na stranu, Nitko i ništa, Repelent ,Obskura, Prazan hod ali Razgledi, zadevajo v pravo bit poante zdravega punk izročila. V tem oziru se nam resnično ni treba bati za prihodnost punka. Zaželimo skupini Diskurz razcvet in utrditev imena na prizorišču.
Grrizli Madams so nasledili oder za naslednje pol ure, točneje malo pred enajsto zvečer. Danes trio, ki je nastopil prvikrat po petih letih znova v Orto baru, deluje po triletnem premoru torej znova. Nekoč so igrali thrash ali/in death metal, to kar pa smo slišali v Orto baru, pa je postreglo z nekakšno groove mešanico, ki se močno opira na izročila doom metala. Nižje uglašena kitara kotalečih riffov, z močno oporo na uporabi zvočnih učinkov, ki naj bi dodatno kreirali masivnejšo zvočno sliko, z namenom tvorbe atmosferično zatohlega ozračja. Torej se je novo reformirana skupina, tudi v glasbenem značaju lastne ekpresije rekonstruirala na novo. Grrizli Madams iščejo pevca in/ali pevko. Roko na srce, ga/jo nujno potrebujejo. Po 10 minutah postane namreč njihov (trenutno žal le) instrumentalni pristop duhamoren, saj ohranja pristop skozi igro nespremenjeno vibracijo, ki deluje repetitivno. Sicer je skupina nanizala nekaj zanimivih motivskih obratov, ob katerih si si pevca kar težko predstavljal, kakšno melodijo bi lahko urezal poleg z verzi, a to še ne pomeni, da skladbe ne bodo ob zapolnitvi postave z vokalom, doživele nadaljnje, konkretne, preobrazbe.
Vatrene ulice so dobile na razpolago 50. minut za svoj nastop. Razgrajati so pričeli dobrih 15. minut pred polnočjo. Kvartet je že v začetku potrdil, da skuša vzbuditi kar se, da pozornosti s strani distanciranih, ki so se še naprej trdovratno opirali na točilni pult. Skupina, ki je avgusta letos naposled izdala svoj prvi pravi studijski album “9 po Richteru” (2009) – RockLine recenzija TUKAJ, čeprav segajo njeni pričetki v samo leto 1990, je z njim pravzaprav predstavila kar jedrnato zgodovino v preseku zadnjih dvajsetih let. Motor, ki ustvarja ideje in piše verze je pevec Goran Filipančić – Fila, v družbi s kitaristom Marinom Jovanovcem, basistom Danielom Vukojo in bobnarjem Marijom Barićem, je pristopil v duhu neke radosti, da lahko predstavlja skupaj s tovariši naposled novi album tudi v Ljubljani. Fant je presenetil tudi z delnim ogovarjanjem v Slovenščini, kar prinaša definitivno plus točke, k samemu značaju pristopanja skupine do publike.
Vatrene ulice so skupina rojena za oder. So precej trši in ostrejši, kot definirajo to studijski posnetki albuma “9 po Richteru”, zlasti pa fascinira njihova uigranost in sproščenost med nastopom. Večino pozornosti prevzema nase Fila s karizmatičnim nastopom, izdelanimi odrskimi figurami in nadvse strastno čutnim pristopom, ki markantno poživlja zlasti jezo v skladbah kot so Idi sad, Ne okreći mi leđa, Samo bog zna, Visoko, kot tudi Sve u meni nestaje.
Skupina je na odru predstavila celoten album v živo. Izraz je pravzaprav težko definirati. V primeru Vatrenih ulic, gre za dejstvo, da je to skupina, ki je odraščala v osemdesetih. Zato je prinesla nekaj sapice iz bivše Yuge, nekaj sapice punka, nekaj post punka, ob tem pa ne gre preslišati zlasti v samih kitarskih frazah, kot tudi v hreščečem efektu Marinove kitare, da se je razvoja skupine dotaknil do neke mere tudi “grunge”. Vse to pa funkcionira v izrazu tako, da Vatrenih ulice ne moreš bolje okarakterizirati, kot če jim dodaš oznako “konkretno definirani, jedrnato aranžirani, a odrezavo neposreden rock princip”. Torej opazke glasbenih vplivov, prihajajo na površje le na posameznih delih skladb. Zlasti je zanimiva skladba Usnuli grad se budi iz sna z inkorporiranim motivom v kitici, ki nadvse okusno črpa iz prvin bluesa in v katerega se barva in vokalni pristop pevca File popolnoma uleže.
Simpatični kvartet je ponudil odlično odrsko uglasitev, s čimer niso skoparili niti Diskurz, niti Grrizli Madams, pred njimi. Žal je v slabi uri druženja skozi skladbe zaključnega dela koncerta Samo bog zna, Dok padaju glave in Moja generacija, prignal svoj nastop do konca, pred ducatom osamljenih duš Orto bara, kar je gotovo velika škoda. Prikrajšani smo bili namreč za izražanje značajske lastnosti, ki jo generira večji odziv, številčnejše publike. Očitno bo treba Vatrene ulice obiskati na Hrvaškem, kjer gre pričakovati, da bodo nastopi precej bolj intenzivni, saj naj bi jih do tega pripravil boljši obisk s strani publike. Zlasti govorim o dotiku spontanosti in še večjem sproščanju zavor, ko steče pravi energetski fluks na liniji publika – skupina. Gre namreč za skupino, ki je drugačna, goji jedrnat, odrezav, a hkrati s tem melodično figuriran rock, ki zna pridobiti krepko jedro oboževalcev v prihodnosti. Deluje prepričljivo in stoji čvrsto na nogah, tudi po plati odlične poezije, ki jo zaznamujejo verzi osebne izpovedi pevca File. Vatrene ulice so torej nekaj drugačnega, svežega. Vlečejo izkušnje in modrost preteklosti in jo prelivajo v energijo sedanjosti, s pogledom uprtim v prihodnost. Ob razcvetu gre pričakovati, da bo v relativno kratkem času sledil tudi naslednik albuma “9 po Richteru”.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
