Kraj: Rock Cafe / Postojna
Datum koncerta: 06.01.2010
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: vstop prost
Karavana natečaja Epic RockLine Contest ne jebe žive sile in gre trmasto naprej tudi v letu 2010. Tretje dejanje festivala neuveljavljenih zasedb v postojnskem Rock Cafeju je tokrat krstilo uprizoritev metalskega rožljanja treh obetajočih glasbenih kolektivov Sagaris, Brezno in Eternity. Imeniten večer je postregel s klenimi demonstracijami treh različnih izpeljank metala in hkrati potrdil staro pravilo, da se največ zvestih duš, ki so pripravljene v vsakem trenutku podpreti svoje favorite, skriva prav v metalskih falangah glasbenih navdušencev!
SAGARIS
Sagaris so mladosti navkljub dokazali da imajo metalsko mentaliteto poštudirano v nulo. Z intenzivnim odrskim dogajanjem in komunikacijo, ki v razmerju do publike ne pozna sramu fantje hitro posrkajo dobršno mero simpatij. Žar in brezkompromisnost mladeničev se odlično spaja z mladostno odločenostjo v njihovih očeh, rezultat tega pa je šolski primer neizprijenega idealiziranja metal folklore, torej prav tistega neprisiljenega, danes prepogosto izmuzljivega srčnega predajanja glasbi. Največji Sagaris adut se skriva v podobi kitarista in vokalista Luke Žnidaršiča. Popularni “Lux” se rad spogleduje s hitroprstimi ekshibicijami, ki ob vnetem nagovarjanju mladostniškega zanosa sicer neredko izzvenijo prisiljeno, mogoče bolje rečeno pretirano, v vsakem primeri pa ostajajo moteče le za tiste najbolj dlakocepske. Sagaris se takim in podobnim godrnjavcem ne pustijo motiti, temveč strumno pičijo po cesti harmoničnega death metala. Oboroženi s “stasijevskim čutom za finese” dostavljajo navito kitarsko manipulacijo dokaj bazičnih riffov, ki se ljubiteljem distoriranega masakriranja rade volje uležejo med svetleče plasti ušesne nesnage. Dobro, nabrušena ritem sekcija je po zaslugi bobnarja Tilna Volščanška tu in tam resda izgubila kako osminko ali več, a potenciala je tule brez dvoma v izobilju. Ta se v veliki meri zrcali predvsem v nepričakovani kompleksnosti predstavljenih avtorskih zamisli. Sagaris so skladbeno verjetno celo preveč dozoreli, torej kot se za “mlečnozobce” spodobi so v fazi same izvedbe opazno premehki na tehničnem področju, ne toliko posamično kot predvsem kolektivno. Povedano po kmečko, fantje nedvomno ciljajo v pravo smer, opasani s saržerji prepotrebne arogance in neposlušnosti, ta pa svoj davek redno pobira v obliki nepotrebnega zapletanja odrskega dogajanja, ob katerem marsikateri odlično zastavljen motiv kmalu izgubi na izvirni udarnosti. “Problem”, ki ga bodo Sagaris z rednim koncertiranjem in posledičnim nabiranjem izkušenj brez dvoma kmalu sanirali.
BREZNO
Metal kot ena bolj brezkompromisnih oblik glasbenega izraza se je z leti naučil premagovati okostnelost izvornih žanrskih okvirov in se je v svojih kasnejših inkarnacijah v želji po preživetju naučil spoštljivosti do nekoč ne ravno sprejemljivih glasbenih slogov. Z izginjanjem predsodkov se je s časom nerazdružljivo spletel s koreninami v preteklosti pogosto preziranih žanrskih oblik.
Evolucijski “boom”, podoben zgoraj opisanemu razraščanju metala v nekoč nepojmljive sfere, se je med drugimi zgodil tudi folk kovinarjem Brezno. Gre za šestčlansko zasedbo, ki je prepoznavne elemente metala efektivno spojila z osnovnimi karakteristikami folk glasbe. A pozor, Brezno v nasprotju s plejado žanrsko sorodno križanih zasedb v iskanju ustvarjalnega navdiha pogledujejo predvsem v smeri vzhoda, z brskanjem po mitologiji naših slovanskih bratov, kar je v okviru domačega glasbenega prostora gotovo dobrodošla novost. Brezno so delo opravili prepričljivo, kljub na trenutke resnično motečim težavam z nadležnim piskanjem v ojačevalcih. Sekstet stavi na precej bazično orientiran pristop, ki ne skopari z domiselnimi aranžmaji, šolsko demonstracijo odlične uigranosti in korektno harmoniziranostjo pri koriščenju dinamičnih preskokov. Slednji ob podajanju nalezljivih melosov gradijo na barvitosti ambientalne zvokovne preobleke, ki s koriščenjem markantnega zvoka flavte in “falsetta” pevke Inez samo še poudarjajo prisotnost epskega elementa. Punca se je glasovno pričakovano gibala v zgornjih vokalih registrih. Naporno opravilo, četudi za ¾ urni nastop, je glavnemu vokalu zasedbe na mestih resda odščipnilo opaznejši kos uglašenosti, a brez skrbi. Brezno ostajajo vokalno odlično podprti tudi po zaslugi spremljevalnih glasov klaviaturistke Katarine in občasnega vokalista Mitje, po osnovni profesiji sicer basista.
Zasedbe, ki prečijo s tradicijo folklorne godbe dandanes redkokdaj ponudijo kaj presenetljivo novega. Brez dvoma nas je ob izkušnji z Brezno pred uporabo oznake stilske obrabljenosti do neke mere rešila tudi uporaba slovenskega jezika, ob katerem vse skupaj izpade toliko bolj nepotvorjeno in dostopno.
ETERNITY
Sklepno dejanje tretjega večera natečaja Epic RockLine Contest je postreglo s slikovito demonstracijo še ene žanrske podzvrsti – tokrat simfoničnega gothic metala, oziroma njegove mehkejše izpeljanke. Eternity so v iskanju svojega mesta pod metalskim soncem jadra pogumno obrnili v drugo smer, naproti skladkavi melodiki, ki pa kot po pravilu ostaja obkoljena z debelimi plastmi dovolj robate intonacije distoriranega kitarskega vrveža. Novogoriški borci se evidentno naslanjajo na elemente, ki so tako ali drugače pretopljeni iz izraznih prvin skandinavske glasbene šole. V večini primerov gre za že dodobra prežvečene trendovske trike, ki so se jih Eternity odločili popestriti še z zvrhano mero odrskega nastopaštva ter seveda z odličnim vokalom Jasmine Lozar, ki pa ostaja v borbi za srca poslušalstva precej osamljen. Umestitev spremljevalnega glasu se tako zdi skorajda nujna, sicer ne toliko zaradi glavnega vokala, ki je suveren v vseh elementih in upravičeno nosi glavnino bremena prepoznavnosti zasedbe, temveč predvsem v smislu konkretnejše tonske zapolnitve sicer pogosto spremenljive, a sijajno izpiljene zvočne slike, ki se zdi kot naročena za preizkušanje pevkinega interpretacijskega dometa. S slednjo Eternity udarjajo na dveh frontah. Medtem kot vzdolž celotne dolžine prve dostavljajo mogočno riffovsko kanonado sveže postrojenega kitarskega tandema, se na drugi stani grmadijo občutki za melodiko, ki so po poreklu bližje popularnim glasbenim prijemom. Seveda omenjene “metamorfoze”, s katerimi Eternity načrtno zajemajo kar se da široko v glasbeni prostor, zahtevajo zvrhano mero kompromisnega manevriranja, ki pa je lahko še kako dvorezen meč. Sploh pri za “glasbeno razprodajanje” tako netolerantni publiki, kot je metalska.
Za konec se mi zdi nujno stresti še nekaj kritičnih misli na račun prej omenjenega nastopaštva. Eternity poguma resda ne manjka (navsezadnje so napisano omenjeni potrdili s koriščenjem pirotehnike, ki je prijazno preizkusila odzivnost požarnega alarma Rock Cafeja), vseeno pa fantje in dekle s podajanjem pompozne predstave milo rečeno pretiravajo. Njihovi koreografski vložki delujejo teatralno, do neke mere celo arogantno v vsakem primeru pa v očeh pravoverne metalske “raje” precej neokusno in odbijajoče.
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
