Avtor: Rok Klemše
Kraj: Festivagealende, Wiesen, Avstrija
Datum koncerta: 16.07.2010
Število obiskovalcev: 10
Poletje je čas festivalov in ti zadnje čase rastejo kot gobe po dežju. Nova festivalska ponudba šele pridobiva na veljavi in se krvavo bori za svoj prostor pod soncem v pravzaprav že hudo konkurenčni panogi. Medtem pa festivali z daljšo življenjsko dobo praznujejo častitljive obletnice – eden takih je Forestglade festival, ki se vsako leto odvija v avstrijski vasici Wiesen, nedaleč stran od avstrijske prestolnice. Letos je obeležil že svojo petnajsto ponovitev. Forestglade je v preteklih letih na svojem odru že gostil imena kot so The Stooges, Rammstein, NOFX, Paradise Lost in mnoge druge, letos pa je med drugimi prvega dne ponudil The Cranberries in Die Fantastischen Vier. Za moja ušesa ne prav prijetna godba, je pa bil zato drugi dan festivala toliko bolj vabljiv – kot headlinerji so nastopili veliki povratniki na glasbeno sceno, Faith No More.
Da smo v prijetno avtrijsko vasico Wiesen prispeli varno je poskrbel Concert Freak, ob prihodu na festivalsko prizorišče pa so se potrdile tudi njegove besede, da gre za enega najboljših festivalskih placov daleč naokoli. Veliki oder prizorišča prekriva ogromen šotor, ki deluje kot prijetno skrivališče pred žgočim soncem (predvsem zato ker se pod njim nahaja tudi šank z mrzlim pivom), festivalsko prizorišče pa se lahko pohvali z lepim številom trgovinic, celo lastno cd prodajalno, pestra pa je tudi kulinarična ponudba, ki se bohoti s klasično festivalsko prehrano (kebab ipd.) in jasno, po avstrijsko, celo kislim zeljem.
Prvih nekaj nastopajočih je predstavljajo kvečjemu hudo muko za ušesa večine obiskovalcem, predvsem domače predskupine so poskrbele za to, da smo se odra v popoldanskih urah na široko izogibali. Bolj obupnega indie rocka še nisem slišal, hujše pa je lahko le še, da v generičen, jokajoč indie tipa Coldplay dodaš harmoniko, česar so se poslužili Garish. Dobro, da so na prizorišču zastonj delili čepke za ušesa…
Prvo večje ime, ki je zasedlo oder Forestgladea je bil ameriški rapper Erik Schrody, bolje poznan kot Everlast. V dobri uri je predstavil precej avtentičen rap, ki ga bogati z akustičnimi in električnimi kitarami ter country in blues deli. Everlast je pred oder privabil prvo večjo množico, ki je dobro poznala komade in prepevala skupaj z bendom ta pa je Wiesnu namenil tudi Folsom Prison Blues legendarnega Moža v črnem, Johnnyja Casha. Everlast, ki je med drugim prejel tudi prestižnega grammyja pa je gotovo še vedno najbolj prepoznaven kot frontman kultne Ameriške rap zasedbe House of Pain. Logično je tako za sam konec in vrhunec Everlast nastopa ostala House of Pain himna Jump Around. In Wiesen je skakal…
Napetost festivala se je končno začela stopnjevati tako kot se mora ko so na oder stopili legendarni irski mamojebci Therapy?. Irci obeležujejo že svojo 20. obletnico delovanja, pa se jim to še niti malo ne pozna. Na odru kljub kakšnemu sivemu lasu več še vedno delujejo kot dvajsetletni smrkavci, ki so pravkar izdali debitantsko ploščo Babyteeth. Kljub karieri dolgi dve desetletji je Therapy? še vedno težko žanrsko popredalčkati, saj je moč v njihovem alternativnem rocku slišati tako vplive iz vseh žanrov rocka, pa močnih vplivov punka in heavy metala. In čeprav so svoj vrhunec dosegli sredi devetdesetih z legendarnim hitom Screamager, nato pa počasi tonili v pozabo in obskurnost pa ima danes ta irski trio glede na videno v Wiesnu še vedno lepo število fanatičnih fenov. Andy Cairns (kitaram, vokal), Michael McKeegan (bas) in Neil Cooper (bobni) so tako publiko že na samem začetku pozdravili z enim izmed svojih najmočnejših komadov, Knives, ki ga je publika pozdravila z bučnim odobravanjem. Cairns vokalno zveni odlično, glasovno ni izgubil niti trohico moči, še vedno pa je kar se tiče karizme eden močnejših frontmanov alternativnega rocka, kar je več kot dokazal v drugem delu koncerta v katerem so Therapy? levji delež namenili svojemu prodajno najbolj uspešnemu in verjetno tudi najboljšemu albumu Troublegum. Nostalgijo smo tako obujali s hiti Stop It You’re Killing Me, pa priredbo kultnih Joy Divison Isolation, ter Die Like a Motherfucker s katero je Cairns dokazal, da so Therapy? vedno bili močno apolitično nastrojen bend z močnimi sporočili. Verze “When you live like a fucker… you die like a motherfucker” je namreč prijazno poklonil okoljsko prijaznemu podjetju BP, ki je krivo za “razcvet” mehiškega zaliva. Poteza, ki jo je publika sprejela z odprtimi rokami in z vso gorečnostjo odpela del, ki ga je Cairns namenil nam. BP… “die like a motherfucker!” Čas odmerjen Therapy? se je počasi iztekal, bend se je tega še kako dobro zavedal in trio je še z večjo energijo in večjim zanosom publiki namenil himne Innocent X, Die Laughing in odličen nastop sicer predvidljivo, a vrhunsko, zaključil s superhitom Screamager.
Dan se je počasi prevesil v večer in oder je zasedla, vsaj po mojem mnenju daleč najbolj neprimerna nastopajoča skupina drugega dne Forestglade festivala. Oder je namreč zaorbitiral okrog ameriške zasedbe Gossip in predvsem njihove pevke Beth Ditto. Gossip so prav nesramno prekinili tok alternativnega in kitarsko težjega rocka med Therapy? in Faith No More in Wiesnu predstavili svojo čudno zmes diska, dance in pop glasbe. Osebno sem Gossip zares težko prenašal tisto uro, ki so jim jo odmerili za njihov nastop, je pa treba priznati, da predvsem Beth svoje delo opravlja odlično, saj je s publiko vzpostavila pristen odnos in jo vseskozi nagovarjala s presenetljivo dobro nemščino. A da tak bend kot je Gossip v svoj nastop vključi povsem zgrešen izsek Black Sabbath klasike War Pigs jim nikoli ne oprostim!
Nato pa je končno le napočil trenutek na katerega je čakala celotna desettisoč glava množica, ki se je kot sardele stisnila pod šotor razpet pred odrom na katerega so stopili velikani alternativnega metala, Faith No More. Verjetno nihče ni verjel, da je vnovična združitev Faith No More po enajstih letih od razpada leta 1998 sploh možna, a zgoditi se je moralo nemogoče in Mike Patton (vokal), Billy Gould (bas), Mike Bordin (bobni), Roddy Bottum (klaviature) ter Jon Hudson (kitara) so lani objavili novico o ponovni združitvi benda, v verziji 2.0, ki se je odpravila na The Second Coming turnejo s katero je do nastopa v Wiesnu pravzaprav obredla cel svet. Verjetno je odziv na ponovno združitev presenetil tudi same Faith No More, saj so kjerkoli so se ustavili napolnili dvorane in uživali hvalospeve. The Second Coming je izredno primerno ime za prvo turnejo po letu 1998, a v stilu Monty Python so Faith No More dokazali, da niso mesije temveč še vedno zelo zelo poredni fantki, predvsem genialni norec Mike Patton. Faith No More 2.0 so ob huronskem navdušenju blaznega občinstva stopili pred rdečo zaveso, oblečeni v elegantne obleke. Kot bi v rdečo sobo kultnih Twin Peaks padla zasedba Sopranovih! Tokrat niso začeli s priredbo dueta Peaches & Herb Reunited s katero so začenjali vse koncerte te turneje do letošnjega poletja, temveč nam namenili pretresljivo, fantastično izvedbo naslovne skladbe kultnega oskarjevca Midnight Cowboy, ki so jo predelali na legendarni plošči Angel Dust. A Patton in kompanija ušes niso prišli božat z nežnimi melodijami in kolesje nepozabnega šova zagnali se fenomenalno Frow Out of Nowhere, ki jo je Patton začinil z obveznim megafonom. Bend je zvenel popolno! Kot da bi igrali promocijski koncert za pravkar izdani The Real Thing in dlake so se naježile inu oko zarosilo ob vsej silni nostalgiji na devetdeseta, ki so jim na alternativnem glasbenem področju kraljevali Faiht No More! Kot da bi prav zares prišli od nikjer… Patton se ni zadrževal in že v zaključku From Out Nowhere prvič zaplaval med publiko. Resnično tako dobrega frontmana ne boste našli daleč naokoli, karizma pa iz Mikea puhti z vsako kapljico pota in z vsako besedico, ki jo nameni publiki. Energični in izredno dobro razposajeni bend je nadaljeval s felacijo in koncertom z Be Aggressive, ki bojda govori o oralnem seksu, FNM pa so komad hoteli nasloviti kot I Swallow pa naj tega založba ne bi dovolila. Za kreiranje fantastičnega vzdušja in atmosfere je vseskozi skrbel odlični Bottum, ki obvlada črne in bele tipke, Pattonu pa je izdatno pomagal z back vokali, v zajebancijah in podžiganju publike. Čeprav Faith No More vsaj zame osebno niso tisti čisto pravi FNM brez norega Jima Martina, ki je napisal levji delež materiala na prvih štirih ploščah, pa je kitarsko vlogo kljub temu več kot odlično opravljal Jon Hudson, ki se je skupini pridružil šele za zadnjo ploščo Album of the Year. Svojo vlogo je hitro upravičil s kitarsko težkim komadom, enem izmed najbolj metalskih komadov benda, nadmočnim Surprise! You’re Dead! S Chinese Artihmetic je bend prvič zaplaval v vode Chuck Mosley ere, Patton pa je svoj značilni zajebantski humor vključil tudi v ta komad in vanj vtkal dele Lady Gaga hita Pokerface in se ponorčeval iz njenega čudaškega petja. Patton je vokalno genialen, saj je znova dokazal in razkazal svoj kameleonski vokal, od izrednega čistega petja, do rapanja, pa kričanja, death metalskega growlanja in še marsičesa. Prelepo je bilo slišati nepozaben refren himne Last Cup of Sorrow in psihotičnega Cuckoo for Caca, povsem jasno pa je, da ni šlo brez hita Easy, priredbe The Commodores. Med Ashes to Ashes je publika verjetno v največji meri preglasila bend in ker se je ravno med nastopom Faiht No More ulili kot iz škafa se je množica stisnila pod šotor, tako pa se je ustvarila intimna atmosfera, ki jo je opazil tudi bend. Svojih pohval publiki niso morali skriti, nasmeškov prav tako ne in dejansko se je tudi od daleč zlahka videlo, da bend pri tem kar počne preprosto popolnoma uživa. V drugi polovici koncerta je Patton vprašal publiko kaj želi slišati: Bee Gees ali Michaela Jacksona. Glede na željo publike bi morali slišati Bee Gees, a Patton je moral publiko žal razočarati, saj smo slišali odlično izvedbo Jackson 5 klasike Ben. Patton se je znova razletel po vsem odru v rušilni The Gentle Art of Making Enemies z legendarnimi verzi: “Happy Birthday… Fuckers!” Himnični Epic je znova na površje priklical nostalgično žilico na kultni videospot, ki se je v devetdesetih redno in izdatno predvajal na MTV (ko je imel ta še okus!), v njem pa je z odlično odigrano solažo znova zasijal Hudson, in da ne pozabim ene najbolj trdnih ritem sekcij daleč naokoli, Billyja Goulda, ki je s fantastično ozvočenim basom skrbel za tresenje želodčkov s prvenstvenimi nagruvanimi bas linijami, ter Puffyja, ki bobnarskim opnam ni prizanašal. Žal smo prehitro prišli do zaključka rednega dela koncerta z norim Edge of the World med izvedbo katerega je na površje spet prišla Pattonova psihopatska narava. Že v začetku komada se je povzpel na visoko zložene Marshalle, večino časa na njih mirno sedel kot Humpty Dumpty, nato pa se kot bombica zabrisal v Puffyja in njegovo bobnarsko baterijo. Za sam konec so nam Faith No More pripravili še Mark Bowen s prvenca We Care a Lot, ne bi se pa branil vsaj še naslovnega komada. Pol uri in pol takega koncerta lahko rečem le, da imajo Faiht No More žmoht, ki ga ne poseduje vsak bend… pravzaprav le redki. Za nastopom v Wiesnu je Faith No More čakal le še nastop na Finskem in The Second Coming turneja se je zaključila. Ali je s tem zaključena tudi zgodba Faith No More 2.0 še ni jasno, a glede na neverjetno energijo in kemijo znotraj benda in hvaležnostjo, ki jo prejemajo od ljudi po vsem svetu resnično upam, da imajo fantje asa v rokavu in nas v bližnji prihodnosti čaka nova plošča in nova turneja. V nasprotnem primeru pa: hvala Faith No More, nepozabno je bilo biti delček tega mozaika!
Fotografije: Nina Grad
Setlista
THERAPY?
1. Knives
2. Turn
3. Potato Junkie
4. Enjoy the Struggle
5. I Told You I Was Ill
6. Teethgrinder
7. Fantasy Bag
8. Stop it you’re Killing Me
9. Isolation
10. Rust
11. Die Like a Motherfucker
12. Innocent X
13. Exiles
14. Diane
15. Femtex
16. Nowhere
17. Die Laughing
18. Screamager
FAITH NO MORE:
1. Midnight Cowboy
2. From Out of Nowhere
3. Be Aggressive
4. Caffeine
5. Evidence
6. Surprise! You’re Dead!
7. Chinese Arithmetic
8. Last Cup of Sorrow
9. Cuckoo for Caca
10. Easy
11. Ashes to Ashes
12. Midlife Crisis
13. Ben
14. The Gentle Art of Making Enemies
15. King for a Day
16. Epic
17. Just a Man
18. Edge of the World
– Encore –
19. Mark Bowen
20. Sound of Music
Galerija slik
