Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 07.12.2010
Število obiskovalcev: 70
Ni prostora za šalo, ko prilomasti v Bluesiano nova falanga svetovnih asov! Tu je novi “superkvartet”, ki sam sebe (na pol v šali) pomenljivo poimenuje s skovanko kratice I.M.F.s. Pobje to kratico rade volje “prekodirajo” vsem firbcem v (the) “International Mother Fuckers”. Gre za vrhunske glasbenike in ne ravno “mamojebce”. To so Stevie Salas na kitari, Bernard Fowler na vokalu, Dave Abruzzese na bobnih in Jara Harrisa na bas kitari.
Kdo je torej kdo, da se ob njihovih pojavah “zabliska naokoli”? Stevie Salas je mož, ki kotira visoko na lestvicah najboljših svetovnih kitaristov. Nasploh, ko iščemo najboljše funk blues kitariste. Imena Mick Jagger, Buddy Miles, Rod Stewart, Steve Vai, Zakk Wilde, George Clinton, Bootsy Collins, Duran Duran, Terence Trent d’Arby, Jordin Sparks,…Nadebudnega mladega Salasa je svetu privkrat predstavil najlepše ravno Joe Satriani, ko je Stevie Salas odpiral koncerte na Satrianijevi “Flying In A Blue Dream” turneji v letu 1987. Takrat je Salas splovil od sebe ravno svoj prvi samostojni studijski album “Colorcode”. Spiska eminentnih glasbenikov s katerimi je Salas sodeloval v karieri torej ni mogoče prešteti na prste štirih ekstremitet standardov človeškega telesa.
Bernard Fowler je najbolj poznan kot dolgoletni spremljevalni vokalist, bodisi studijski, bodisi koncertni, prazgodovinskih rock n’ roll amfibij The Rolling Stones. Fowler je v preteklosti sodeloval z izvajalci, kot so Ryuchi Sakamoto, Gill Scott-Heron, Sly & Robbie, Material, Bootsy Collins, Duran Duran, Herb Alpert, Paul Carrack, Yoko Ono, Living Colour, Herbie Hancock, seznam pa se z njimi še zdaleč ne zaključi.
Dave Abruzzese je posnel kot član Pearl Jam prve tri studijske albume in bil tako s “Ten”, “Vitalogy” in “Vs.” v samem središču velikega razcveta “grunge” gibanja prve polovice devetdesetih. Zanj se je zanimal celo sam Axl Rose, ko je iskal primernega bobnarja za album “Chinese Democracy”. Obstajajo posnetki studijskih jam session-ov skupnih druženj Guns’ N’ Roses pevca in Davea Abruzzesea.
Salas, Fowler in Abruzzese so nerazdružljivi prijatelji še iz devetdesetih let, ko so skupaj sodelovali v skupini Nickelbag. Če k tej trojki dodaš v novem tisočletju Slapback basista, ki sliši na ime Jara Harris se rodijo I.M.F.s. Naj omenimo, da je v prvi polovici letošnjega leta na mestu basista stal v skupini na odru sam samcati T.M. Stevens. Ne glede na to da sta Salas in Fowler pred tem že nekajkrat obiskala Bluesiano, pa je bil tokratni nastop, po obisku, dne 17.09.2009, drugi za I.M.F.s.
Zaključek letošnje (vselej izjemne) koncertne ponudbe v prikupnem klubu Bluesiana torej kot nalašč pripadel vroči funk blues jamm zgibanki I.M.F.s! Ob vsem ledu, snegu , dežju in za po vrhu še ostudno debeli megli, ni lepšega, kot da ti odtaja srce in nariše nasmeh na ustnice spontani jamm odklop, ko ga soustvarijo štirje absolutni profesionalci, ki so izkusili prav vse v svetu glasbe, kar se v takšnem svetu sploh lahko izkusi. Stali so na največjih odrih sveta, stali pred največjo možno publiko. Poznajo torej vse zgodbe, vse trike. Zato skrivalnic ni.
In vendar se tudi tako visoka in cenjena glasbena imena rada spomnijo svojih začetkov. Zato jim je klubska scena silno domača, prijetna izkušnja, kjer se njihova vsebina in značaj enkratnih glasbenih talentov zasvetita v povsem drugačnem siju. In to je najbolj privlačen segment obiska slehernega takšnega koncertnega ambienta.
Deset minut preko desete zvečer stoje na odru! Ljudi okrog 70, morda 80. Lepo polno, človek bi rekel ravno prav. Ni kaj. Toplina, kinetika in žar, ki jih poganjajo moč, znanje, karizma in izredna samozavest ter prevožena kilometrina, s peresno lahkoto pridobijo ljubitelje tovrstne glasbe v hipu na svojo stran, ko se znajde iz oči v oči in iz ušes v ušesa z njimi pod odro. Zasedba odpre koncert z Bring It Easy, ki predstavi Salasev zadnji studijski podvig z naslovom “Set It On Blast” (2009). Kvartet stavi v hipu vse na karto togotno razbeljene funk voltaže. Salas zahrumi skozi navito kitarsko frazo, Fowler oživlja magijo s svojo žametavo vokalno pojavo, ritem sekcija požene Bluesiano v čvrst, nepopustljiv “funk rally”. Bolj, ko se mu prepustiš, bolj se te dotakne in slajše te zapelje. Raje kar rečem, da te vodi. To pot je Salas pazljivo umeril svojo glasnost, ki je pisana na kožo klubskim razmeram male Bluesiane. Lanskoletnega obiska ne bo tako lahko pozabiti zlasti zaradi odločno prehrupne kitare. To pot so fantje ujeli odlično ravnovesje in Bernard Fowler je bil vseskozi jasno in razločno slišen.
Fantje so predstavili, po “tihem” pričakovanju tudi nekaj Nickelbag skladb, kot so Dope Fiend, Too Many Mountains, pa I Will. V primerjavi s preteklim nastopom, je bilo tokrat čutiti še več spontanosti, še več sproščenosti, še več dostopnosti in zabavljaškega nastopaštva. Stevie Salas je posvetil skladbo Jimi Hendrixa Little Wing lastnici kluba Gudrun Kofler, medtem ko je Fowler v eni izmed pavz poudaril, da je klub Bluesiana njegov drugi dom. Zasedba je vzdignila na krila vselej preudarne in zadržane Avstrijce, da se je v klubu kmalu napolnilo ozračje s paro potence nebrzdane funk energije. Z emocijami prežeta in nabita erogena voltaža enkratne zmesi funky pogonskega drvenja v katero je vtkana komponenta blues melanholije in rock nažiganja, je v prostoru ustvarila enkratno vzmetenje za tvorbo magije unikatnega sveta, ki ga je sposoben sproducirati in ustvariti ta kvartet. To pot so fantje delovali še bolj povezano, čvrsto in koherentno, kot pred dobrim letom dni. Več prostora za svoje “slap” eskapade je dobil tudi Jara Harris, ki je s prikazanim dokazal, da je povsem enakovredna zamenjava za T.M. Stevensa.
Skladbi, kot sta Turnin The Other Way, ali še posebej čuteča I Don’t Know Why I Love You (slednja je bila odigrana v dodatku), sta bili posebna trenutka koncerta, saj se je v njih še posebej intenzivno iskrila subtilna plat Fowlerja kot vokalista in njegova moč prepričljivega nizanja mnogoterih razpoloženjskih stanj. Plaz emocij, zlasti bolečine in žalosti je kar preplavil klub v teh trenutkih. Seveda so koketne Apple Jack, Sweet Thang in The Groove Line v drugem delu kreirale vražjo potenten ples kvarteta, kjer je se je izrazila izredna moč zaznavanja med glasbeniki. Brez posebne doktrine, pač pa le s sledenjem prvinskim čutom.
Ura in 40. minut z dodatkom vred kreacije edinstvene in unikatne odrske esence, ki pooseblja ta kvartet je prinesel za konec letošnjega leta v Bluesiano enega najveličastnejših trenutkov letošnjega koncertnega leta v tem prostoru. I.M.F.s so dokazujejo s svojo pojavo, kako so stvari lahko preproste, če se znaš in upaš spontano prepustiti, da te vodi odklop misli. Ječanje kitarskih strun neulovljivega funkerskega vrača Salasa, nezlomljiva kemična vez pečatnega ritem dvojca Abruzzese/Harris in seveda posebnež Bernard Fowler v središču dogajanja, ne zmore in ne zna zatajiti. So profesionalci in so uživači. V klub so prišli z velikim užitkom in velikim veseljem prestavljat svojo glasbeno čarovnijo. In publika? Po dveh dodatkih ni in ni prenehala z aplavdiranjem. Bila je v transu. Pod hipnozo edinstvenega reagiranja in medsebojnega učinkovanja glasbenikov, ki so ustvarjeni za to, da podajajo in kot enota nesebično delijo prelepo energijo potentnega funka, napolnjenega z žuborečo blues bolečino neobvladljivega hrepenenjem. To je bil znova tisti edinstveni in težko opisljivi trenutek v katerem ti lahko magija glasbe ponudi največ. Potreben je le spontan odklop misli. Nekaj kar je kvartet z rutino in enormno kilometrino večkrat pričaral med koncertom na moč prepričljivo in učinkovito. In kdor je tudi tokrat zamudil nastop I.M.F.s, je storil hudo napako, ki pa jo naj kar brž popravi. Kvartet se bo gotovo kaj kmalu zglasil v Bluesiani in takrat bo prva priložnost, da se pokesate za svoje grehe. Fantje so žareli v vsem sijaju tega večera. Večera nabitega s pozitivno vibracijo ter ščepcem iskrivega humor teatra, ki je prinesel enega vrhuncev za letošnje leto v Bluesiano!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Bring It Easy 2. Dope Fiend 3. Are The Gods Smiling On Me 4. Intro / Happy When It Rains 5. I Will 6. Too Many Mountains 7. Apple Jack 8. Turnin The Other Way 9. Sweet Thang 10. The Groove Line —dodatek— 11. Love Song 12. I Don’t Know Why I Love You
Galerija slik
