Avtor: Rok Klemše
Kraj: Gospodarsko razstavišče, Ljubljana
Datum koncerta: 25.05.2011
Število obiskovalcev: 2000
Cena karte: v predprodaji 38 € / 68 € na dan koncerta
Ni potrebno preveč poudarjati, da je v vsej poplavi festivalskih dogodkov po Evropi svoj poskus dokazati se kot festivalsko mesto morala ponovno empirično preverjati tudi glavno mesto naše države, da pa v Ljubljani organizatorji zbezajo na plan še kaj več kot peščico glasbenih sladokuscev in koncertov vedno lačne mladine, je potrebno na meni potešitve vplesti velika imena. Eden že preverjenih festivalskih adutov je nedvomno Marsov Festival, ki je letos pod imenom Mars Ljubljana – Zagreb Trans Europe že tretjič širil glasbo med zvenečih imen željno rajo. Letos je ta čast glavnega festivalskega magneta doletela Richarda Melvilla Halla ali pod pseudonimom Moby bolje poznanega ameriškega DJ-ja, multiinstrumentalista ter z lovorikami prestižnih glasbenih nagrad večkrat nagrajenega odrskega šamana elektro popovsko večplastne mešanice zvokov. Po Skunk Anansie ter obetavnem prebijanju ledu je bilo tako tudi letos potrebno preveriti kako se bodo organizatorji letos lotili tega za Ljubljano kar zajetnega glasbenega zalogaja, bolj kot sama izvedba organizacijskih zadev pa je v ospredje sililo vprašanje ali je Moby tudi v živo vreden slehernega težko prigaranega fičnika, ki ga je bilo potrebno za pričujoči koncert množicam odšteti.
Dogajanje tokratnega tretjega glasbenega rajanja se je iz zaprtih prostorov Gospodarskega razstavišča preselilo na zunanjo ploščad Fontana, kjer je bilo pred odrom slutiti prostor za kakih 1000 ali malce več nadobudnih zanesenjakov, v ozadju pa so se svetili napisi vseh glavnih dobaviteljev alkoholnih pregreh, piva ter vode, glasbene stojnice pa so bile postavljene na stranski tir – k izhodu iz amfiteatra sonične potešitve. Kot prvim je “čast” prebijanja ledu ter k preverjanju kakovosti ozvočenja pripadla zmagovalcem izbora natečaja Glasba z drugega planeta pripadla mladim škofjeloškim indie rockerjem Arhibald Arhibaldovich. Za neposvečene: gre za hudomušni poklon literarnemu junaku iz res izjemne Bulgakovove umetnine, romana Mojster in Margareta, za obetavnim ter intelektualno zastavljenim imenom pa se skriva iskrivost precej dvomljivega leska. Kvartet, ki ga sestavlja precej organska kombinacija dveh kitar, ki škripajo pod prsti vokalista Nejca Bitenca ter njegovega brata Matevža, precej benigno zveneči bas Vida Jana ter bobnarska monotonija za bobni posedene inkarnacije Harryja Potterja v personi Petra Šušnjarja, je na odru predstavljala svoj angleško oziroma anglo-saksonsko natempirani repertoar, katerega bi človek organsko prenesel na odru Frequency Festivala. Roko na srce je čudaška mešanica s Pixies navdihnjenih oboževalcev Blurjev, Keiser Chiefsov ter armade istovetnih glasbenih klonov precej razvodenjenega rockovskega garažiranja pred oder privabila le ščepec prijateljev ter zablodelih ter prezgodaj prispelih koncertnih vandrovcev, večinski delež pododrske “drhali” pa so predstavljali tedaj še akreditirani novinarji ter fotografi. Kombinacija visokoletečih oznak navdihnjenega artizma ter mešanice, če povzamemo kar njihovo lastno oznako, “hard/rock/dance/party-time/sweating-your-ass-off-while-jumping” ritmov in melodij ter tudi malce bolj umirjenih tonov, ni odsevala tiste karizme ter magnetizma norosti, zaradi katerih bi večina za pirom hlastajočimi obiskovalci opustila poskuse lagodne menjave denarja za festivalsko moneto – bone. Kar nekako mimo oddrvi nezanimiv splet komadov U Better, Anonymous, prav nič bolje ne odškripata Green Illusion ter Stranger Meets Passanger, nastop Archibalda Archibaldovicha pa izzveni nazadnje kot precej nenavdihnjeno drgnjenje strun ter živcev poslušalstva na način, kot smo ga bolj vajeni z vaških veselic ter res subverzivnih šolskih recitalnih nastopov skupin na podeželskih osnovnih šolah. Presežka v tej uvodni fazi festivalskega zagona še ni bilo. Ko po dobre pol ure mučenje z veseljaštvom le potihne ter oder zasede odrsko osebje, ki pripravlja vse potrebno za drugo dejanje Marsovske invazije.
Kot drugi oder zasedejo domači elektro funkerji Rotor. Ljubljanska skupina, katere začetki segajo v leto 1998, je sestavljena iz producentskih in glasbenih mačkov domače scene, sestavljajo pa jo Iztok Turk, Mario Marolt, Sergej Randjelović – RunJoe, Jani Hace, Dojaja in Bizzy. Povzamimo kar po predstavitvenem teksovju skupine: njihova glasba temelji na ritmičnem housu, začinjenem z okusi novodobnega disca, francoskega housea in berlinskega minimalističnega zvoka, najdemo pa tudi vplive jazza in funka. Rotor so eden redkih slovenskih klubskih bandov, ki že več let igrajo po klubih, festivalih in drugih koncertnih prizoriščih doma in v tujini. Ker res nisem bil nikoli posvečen v plesne vode, me je zanimalo kako ta “katarzična plesna izkušnja” zveni prek slušnih kanalov v moji glavi. All stars naveza je sklenila preverjati koncentracijo ter plesno ritmiko malce številčnejšega poslušalstva z repetitivnimi vzorci precej oklestenih glasbenih struktur in po uvodnem letu po brenčanju Rotosphere se iz odra začne zlivati eklektika s soncem obsijanega housa. Statično dogajanje na odru, na katerem doživijo skoraj hipen skok v svoj svet sami nastopajoči, je pod odrom precej pasivno sprejemala tovrstnih plesnih live actov neuka ljubljanska publika, precej organski splet inštrumentov ter nanje nanizanih efektov pa je izžareval izrazito tendenco po eksperimentiranju in improvizaciji. Na prvo žogo bi lahko odrsko dogajanje in plejado zvokov primerjav (pogojno) z Daft Punki ali Groove Armado, za začetno ogrevanje kar nekako neprimerni chillout pa je porojeval temu primerno dogajanje pod odrom. Ljudi je bilo sicer za odtenek več kot na nastopu žrtvenega jagnjeta tega festivala, a je bilo tistih nekaj osebkov več precej zadržanih in kontemplativno zamaknjenih v zenovsko tišino ter mirovanje. Precej monotono podrhtavanje basov ter plesne house ritmike, med katerima ni veliko besedičenja ter nagovarjanja publike, bi imelo nedvomno več učinka v Ambasadi Gaviolli ali pa ob mraku – če bi podkrepili odrsko “dinamiko” z malce bolj bogatim arsenalom luči, tako pa je enourni nastop asov domače produkcije izzvenel precej mukotrpno ter naporno, vleči pa se je začel že po prvih osmih minutah prvega, uvodnega komada. Preostalo je le nadaljnje trgovanje s kupončki ter srkanje mlačnega piva, medtem ko so Rotor izvajali vse svoje trike, da bi postano (in pospano) publiko dvignili na plato ekstaze ter vzhičenja. Pri svojem poskusu artistične dramitve so ostali (žal) nerazumljeni in neuspešni. Mlačen aplavz ter odhod z odra po debeli uri kalvarije pa je dogajanje premaknilo v drugo, bolj obetavno polovico.
Prvo dejanje očiščenja nastopi z odrskim desantom beograjske skupine Darkwood Dub, starih znancev ljubljanske in slovenske klubske publike. Poroštvo izvrstnosti sega geografsko na tla nekdanje skupne domovine, časovnica pa vse do leta 1988, sinergija dveh različnih energij, geo-političnih koordinat ter čustvovanja pa ima skupni jezik – glasbo. S funky dubom prepojena sočna ritmika je nekaj povsem drugega od predhodnega larpurlatizma, odrska kemija kitare Bojana Drobca, klaviaturske domiselnosti Vasila Hadžimanova, lahkotne ritmike Lava Bratuše ter več kot le užitnim basiranjem Milorada Ristića pa je kronano s karizmatičnim predajanjem trenutku v vokalno-plesni predstavi Dejana Vucetića. Če jih opisujemo kot eksperimentatorje, lahko iskreno priznamo, da je mešanica regagae in duba dobilo piko na i s podkrepitvijo kitarskega spektra zasedbe. Podzemni svet beograjskega klubovja se prelije prek mej Evrope, fanatizem plesne ritmike ter predajanja glasbenemu uroku pa postane nuja tudi na letošnjem Mars Festivalu. Aduti so jasni inkristalno glasno in vzorno odigrani. Pred nami se razpleta igra besed in ritma v skladbah Šećer, izraznost pa je komponenta, s katero se tlakuje pot do centra popolne glasbene erotike. Priznam – to je bilo moje prvo izpostavljanje magiji beigrajske naveze, vsekakor pa ne pretiravam, če rečem, da so dobili Moveknowledgement v mojem srcu popolni balkanski substitut. Na piedestalu izvrstnosti se krešejo strasti, ko možje dubovske postave iz zemlje absurda spletejo logično nit sprehoda od prvenca – plošče Paramparčad pa do povsem svežega studijskega singla Nešto sasvim izvestno. V slišanem ne manjka pomembnih gradnikov mogočne preteklosti, skladbe kot so Stvarnost, 130, U svim pravcima, Munjevitom brzinom ter Robot pa skrbijo, da bo na naslednjem koncertu skupine Darkwood Dub vsaj par deset navdušenih oboževalcev več. Ni dvoma, da je bila leta 2009 prejeta MTV-jeva glasbena nagrada povsem logična posledica, iz katere lahko le upamo, da se kmalu povije nadaljnje studijsko dejanje – deveta plošča tega izjemnega glasbenega kolektiva. Valovljenje množice ter predajanje polni muzikaličnosti je bila krvniško prekinjena z iztekom časa po dobri uri in pol. Obeta se vrhunec večera ter nastop zvezde večera – gospoda tisočerih talentov ter glasbenih izrazov: tako glasno in ognjevito čislanega Mobyja.
Domala na sekundo natančno se ob 22:20 zatemni oder, ob uvodnem intru pa se pred oder zgnete res številčna množica le glavne jedi željne množice, horde pijanih in še opijanjujoče se raje pa pokrade še zadnje atme zraka, pedi svobodnega ozemlja pod odrom, pri tem pa s čiki in pivom v rokah mendrajo vse pred seboj kot čreda pohotnih nosorogov, paritveni klic pa je bila glasbena iztočnica ameriškega zvezdnika in majhnega moža iz ozadja – Mobyja. Odrske luči zablestijo i niz velikih zaslonov zasveti obraz ter povečana podoba newyorške legende, ki ga podkrepi kolektiv glasbenih amazonk v osebah basistke, klaviaturistke, violinistke ter bobnarke, hiperaktivni pritlikavi motor zasedbe pa je nadarjeni idejni oče vesoljske godbe, Richard Melville Hall, pa sprva neumorno skače po odru s kitaro v rokah. Uvodni let po paraboli koncertnega doživetja leta za mnoge koncertov nevajene publike je bil umirjeni in uvodu povsem primerni Sevastopol. Prvi vtis je bil tak, kot bi s preglasno navitim ozvočenjem želeli izbrisati Ljubljano z obličja zemlje, decibelno pretiravanje pa je popolnoma preglasilo misli, še bolj kot to pa jasne meje med posameznimi odrsko strateško postavljenimi inštrumenti. Razlog tokrat že drugega obiska v naših logih je promocija njegovega desetega studijskega albuma, plošče Destroyed, dobrih dvajset let glasbenega ustvarjanja pa ga je iz uporniškega elektro ekstremista izklesalo v popovsko ikono novega milenija. Bolj kot egocentrizem za mikrofonom poudarja njegovo pot nadarjenost za studijsko delo ter obvladanje številnih inštrumentov, pika na i pa je bila res našpičen odrski nastop. Moby ni najboljši pevec na glasbenem nebu, zato pa mu je glasilke ter glasbeni ugled reševala res izjemna pevka Joy Malcolm, Moby pa je domala kot član spremljevalne zasedbe sedlal s kitare na tolkala, pa za klaviature. In My Heart zaorje na polno, precej polomljeno zveneč in zadihan: “Dober večer, Ljubljana” pa podžge motorične sposobnosti glavnemu akterju polno naklonjeni publiki. Stampedo nosorogov se lahko polno začne! Dvatisočglava množica mu je z roke, vznesenosti pa ne zmoti niti nekoliko slabša kvaliteta zvoka med sicer zelo senzualno zapetim refrenom skladbe Why Does my Heart Feel So Bad?, prvič pa svoje glasovne kapacitete razkrije Moby s singlom najnovejše plošče – skladbo The Day, kot hišica iz kart pa se v prafaktorje razbije kristalna palača zasanjanosti, ko se koncert prestavi v višjo prestavo s skladbo Gone In 60 Seconds. Pohvaliti velja izjemno predstavo luči ter res domiselno osvetljavo odra, s katero je bil urok toliko bolj efektiven, množice pa toliko lažje hipnotizirane. Vrhuncev je bilo med slišanim kar nekaj, med vidnejšimi izlivi popolne ekstatičnosti pa je bil nedvomno komad We Are All Made Of Stars, med bolj udarnimi pa že prav osladno sprejeta uspešnica Bodyrock. Po umirjanju strasti z drum’n’bassovsko uspavanko Porcelain se amplituda strasti pospešuje s skladbo Extreme Ways, poigravanje z živci pa dopolni In This World. Da disco ni mrtev potrdita frankensteinovsko obujanje osemdesetih z Disco Lies ter The Stars, kar klubski utrip histerije kakšnega prej omenjenega Gaviollija pa pričara Troubles So Hard. Nebo in zvezde se uklonijo snopu luči ter zvokov, od decibelov oglušele misli pa nas z iz reklam ter MTV-ja dodobra znanim Lift Me Up pripeljejo do neizogibnega konca sicer zelo dobrega, a na trenutke celo napornega koncerta.
Ko odide z odra Moby s svojo spremljevalno ekipo, nastopi domala dejanje kaosa. Ljudje množično derejo k izhodom ter zapustijo prizorišče. Temu botruje deloma pozna ura, saj je polnoč že davno odbila, lahko pa je krivo tudi dejstvo, da ljudje berejo koncertni program zelo šlampasto. Precej zredčene vrste bolj poučenih dočakajo namreč desert v obliki izvrstnega nastopa splitske zasedbe TBF, tokrat pa se The Beat Fleet odločijo kronati večer z nizom svojih največjih uspešnic. Sekstet, ki se je leta 1990 povil v zavetju splitskih garaž, druži sarkazem ter pester smisel za humor z igrivo kombinacijo rocka, soula, funka in hiphopa, v paleto tematik pa povsem neobremenjeno nizajo podobe narkomanije, socialne kritike, korupcije, problematike družbenih vrednot ter vseh pododtenkov trpke hrvaške vsakdanjosti. Plošče Ping-Pong, Uskladimo toplomjere, Maxon Universal ter Galerija Tutnplok povsem naravno porodi komade kot so Fantastična, Guze i sise, Nostalgina in podobne cvetke. Poreklu navkljub nič bat – TBF so daleč od klasičnih dalmatinskih galeba in če vam Oliver Dragojević ubije voljo po bivanju, se na takte mlade šesterice lahko povsem lagodno zazibljete oblak umirjenosti ter lagodja. Odrska kemija pevca Mladena Badovinca, klaviaturista Luke Barbića, mikrofonu zapriseženega Aleksandra Antića, umirjenega basista Ognjena Pavlovića ter še dveh – kitarista Nikše Mandalića ter za bobni lagodno podrhtavajočega skuliranca Janka Novoselića ostaja tako vsem zamudnikom obvezno čtivo, lektira za do naslednjič, opravičljiva pa je bila nedvomno koncertna utrujenost glavnega nastopa večera (malce manj pa res brutalna pijanost ali zadetost od maliganov z dodatkom prepovedanih substanc). Vsemu navkljub je bilo tretje dejanje Marsovske invazije uspešno sklenjeno v celoviti in res hvalevredni niz pomladnega festivalskega ogrevanja v Ljubljani. Narod se mora še marsičesa naučiti – predvsem pododrske uvidevnosti ter zmernosti pitja – organizatorji pa bi lahko naslednjič malce bolj smotrno zastavili listo nastopajočih, bolj zdravju ter okusu prijazni postavitvi glasbenih žanrov, tako lahko povsem suvereno naslednjič stopijo še na stopničko višje. Mars Festival ima tako še veliko prostora za izboljšave, vsekakor pa lahko le stoje aplaudiramo dejstvu, da postaja po treh letih že tradicionalni del vsakoletne glasbene stvarnosti. In bogovom glasbenega Olimpa se lahko zahvalimo, da velikih imen še nekaj časa ne bo zmanjkalo.
Setlista
– ARHIBALD ARHIBALDOVICH
– ROTOR
– DARKWOOD DUB
– MOBY
– TBF
Galerija slik
