Kraj: ŠRC Šalata / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 13.07.2011
Število obiskovalcev: 7000
Cena karte: 31,23 EUR
Kot naročeno se je s prvim letošnjim vročinskim valom zgodil koncert The Pogues. Nič posebnega, bi človek rekel na prvi pogled, toda za nas, ljubitelje dobrega starega nalivaškega folk punka v izvedbi teh izjemnih angleških glasbenikov z irskimi koreninami, je ta dogodek pomenil izjemen praznik. Kot zapriseženi ljubitelji vsega, kar vleče na zeleno (razen vsebine v kozarcih) pa smo po drugi strani bili kar nekoliko žalostni, kajti na račun tega dogodka smo žrtvovali pomembno evropsko tekmo nogometne Olimpije, ki je v kvalifikacijah za Ligo Evrope igrala proti – kakšno naključje – Bohemian F.C. iz Dublina.
Štirje zadetki smo torej v Zagreb prikrmarili kakšni dve urici pred začetkom koncerta. Na Šalati, kjer je tudi igrišče za inline hokej, ki je služil kot prizorišče in kjer je prostora za 6 – 7000 žejnih in žurerskih duš, so se že v zgodnjih popoldanskih urah nabirali feni. Večinoma so se v senci hladili s hektolitri piva, veliko pa je paradiralo po celotnem Šalata parku oblečenih v irska obeležja, torej v zelena oblačila in celo v škotske kilte z obvezno ‘hladilno tekočino’ v rokah. Naleteli smo celo na skupino, ki je veselo nažigala škotske dude.
The Pogues v osnovi izhajajo iz londonske punk scene iz sredine sedemdesetih let. Predvsem glavni protagonist in vokalist ter glavna zvezda benda Shane MacGowan je bil v tistih časih eden znanih obrazov Londonske punk scene, znana je na primer šokantna scena s koncerta The Clash, kjer mu je eno od deklet z razbito steklenico odrezalo ušesno mečico. Slika njegovega okrvavljenega ušesa je zakrožila po vseh medijih in predstavlja njegovo prvo pojavljanje v javnosti. Njegov prvi band The Nipple Erectors, v katerem je že sodelovalo nekaj članov poznejših Poguesov, je že nakazoval prve smernice glasbenega razvoja, ki je prerasel iz punka v folk country rock’n’roll, ki svoj navdih jemlje v irski glasbeni tradiciji.
The Pogues dandanes, potem ko se je leta 2001 v njihove vrste spet vrnil Shane MacGowan, brenkajo v sestavi James Fearnley (harmonika), Peter ‘Spider’ Stacy (piščal, vokal), Jem Finer (banjo, kitara, vokal), Philip Chevron (kitara, vokal), Terry Woods (citre, kitara, vokal), Andrew Ranken (bobni, tolkala, vokal) in Darryl Hunt (bas kitara). V tej zasedbi so po polurni zamudi začeli veselico s potoki whiskeya (Streams of Whiskey), ki so se prav hitro začeli spreminjati v potoke znoja pod odrom, kajti malodane vse prisotne obiskovalce so dobesedno vrgli v vsesplošno rajanje in veseljačenje. Shaneu je videti, da ga je po vseh teh letih težkega popivanja alkohol precej zdelal. Na odru se pojavi s temnimi očali in ostaja zatemnjen, neosvetljen. Njegova obvezna oprema ostaja še vedno prižgan čik v rokah in podstavek s pijačo ob mikrofonu. Toda vokal, ki ostaja njegov zaščitni znak, je še vedno isti, tudi kretnje rok ob prepevanju, ki včasih spominjajo na interpretacije Joa Cockerja, ostajajo iste. Shane se nam tokrat ni izneveril in ga ni predčasno pobralo. Vzel si je nekaj komadov počitka in takrat je glavni vokal prevzel Spider, toda Shane je svoj posel kljub nekaj postankom odlično izpeljal do konca.
Vsi člani benda ne glede na leta delujejo presenetljivo sveže. Morda res ni več pričakovati vsesplošnega rajanja na odru, toda sedeminpetdesetletni James Fearnley na primer, se še vedno na kolenih s harmoniko v naročju zapelje čez celotno dolžino odra. Ob le par baladnih komadih, kot je na primer And the Band Played Waltzing Matilda ali A Pair of Brown Eyes, so Poguesi uspeli v svojem Best Of izboru (pogrešali smo le Fairytale of New York in Summer in Siam) dodobra utruditi prisotno publiko, ki je neumorno poskakovala, pogala in metala polne plastične kozarce piva v zrak. Publika je s prepevanjem sodelovala pri večini komadov, ob tem je bil Dirty Old Town res prvi pravi vrhunec večera. Glasbeniki na odru so enostavno odlični, množica različnih inštrumentov daje res polni zvok.
Prvi dodatek je vseboval tri komade. Sally MacLennane, A Rainy Night in Soho in pa seveda slavni Irish Rover, drugi vrhunec večera, ki je še tiste zadnje, ki so se do sedaj držali nazaj, vrgel v vsesplošno rajanje. Tu se več ni dalo ostati pri miru, vrtinec veseljačenja ni mogel nikogar več pustiti ravnodušnega. Nas prisotne pa prav zagotovo ne, kajti v trenutkih pred drugim dodatkom smo dobili sporočilo iz Ljubljane, da smo premagali Bohemianse z 2:0. Poor Paddy on the Railway in seveda Fiesta sta tako bila pravi zaključek tega res enkratnega večera.
Za konec se nam Shane zahvali z besedami ‘Thank you fuckin’ very much’, parkrat useka po činelah, strga pa se tudi Spiderju, ki brezkompromisno vzame v roke kitaro in jo neusmiljeno razbije. Veselice je bilo torej nepreklicno konec, nam pa so ostali v ušesih že skoraj ponarodeli irski komadi, prepotena telesa in zadovoljstvo v dušah. Le malokdo zna s tako malo truda dati množici tako veliko. The Pogues so eni, edini, enkratni in neponovljivi.
Setlista
1. Streams of Whiskey
2. If I Should Fall From Grace With God
3. The Broad Majestic Shannon
4. Boat Train
5. A Pair of Brown Eyes
6. Tuesday Morning
7. Irish Lullaby
8. Sunny Side of The Street
9. And the Band Played Waltzing Matilda
10. Body of an American
11. London Girl
12. Thousands Are Sailing
13. Dirty Old Town
14. Bottle of Smoke
15. The Sick Bed of Cuchulainn
—————
Prvi dodatek:
16. Sally MacLennane
17. A Rainy Night In Soho
18. Irish Rover
————–
Drugi dodatek:
19. Poor Paddy on the Railway
20. Fiesta
Galerija slik
