Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Piazza Unita / Tarvisio (Trbiž) / Italija
Datum koncerta: 28.07.2011
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 40,00€ / 46,00€
Ben Harper je ameriški pevec in glasbenik, ki goji eklektično zmes rock sporočilnosti, v kateri se prelivajo kolaži folka, blues, funka, popa in soula. Vse česar se Harper loti v smislu aranžiranja in vokalne interpretacije deluje silno prepričljivo, zaradi svojevrstnega značaja strukturiranja skladb in samih specifik Harperjeve kameleonske vokalne interpretacije. K temu dodaš še specifike edinstvenega, a multilateralnega sloga igranja slide kitare, ki seveda dolguje glavnino drže črnemu bluesu delte Mississipija in glasbena podoba Bena Harperja je v grobem izklesana. Zvok, ki ga Ben goji na albumih, dolguje nekaj tudi iztočnicam jangle prijemov, raba Harperjevega logotipa z angleško kokardo, pa namiguje na koketiranje z mod gibanjem. V novi dobi bi lahko Harperja stlačili v unikatno verzijo alternativnega rocka, ki je doziran z odtenki zgoraj naštetih žanrov. Vsebina vokalnega kameleonstva omogoča Harperju, da je v pečanju z mnogimi žanri vselej 100% prepričljiv. Kamor postaviš njegov vokal, vselej složno učinkuje v glasbi.
Ben Harper je v letošnjem letu izdal novi studijski album imenovan “Give Till It’s Gone”. Ta ga je pripeljal v sklopu nove koncertne turneje tudi na evropski konec, s termini vknjiženimi izključno na območje Francije, Švice in Italije. Tak izbor je mogoče povezati z uspehi prodaje novega in preteklih Harperjevih albumov v teh treh državah in posledično najmočnejšo bazo evropskih oboževalcev, ki so jih vzgojile opisne tri evropske države.
Ben Harper se potepa po koncertih z dvema spremljevalnima ekipama. Prva je The Innocent Criminals, druga pa Relentless 7. Novi album je to pot še posebej podrejen intimi značaja osebne note, saj je Harper pustil za seboj težko zakonsko zvezo. Tako je bilo zanj najprimerneje, da to pot odrine na turnejo le kot “Ben Harper” in ne kot “Ben Harper & Relentless 7”, pa čeprav ga spremlja na aktualni turneji cela ekipa Relentless 7. Edino logično, saj mu je le ta odigrala preostanek instrumentov tudi na novem albumu.
Prvo presenečenje je nanizal sam obisk mestnega trga v Tarvisiu, ki je dejansko potrdil izjemno priljubljenost tega glasbenika v Italiji. Ljudje so se natlačili na trg stisnjeni skupaj kot vžigalice, posamezniki so razgrnili celo transparente. Vreme je cel dan grozilo s padavinami, ki jih letošnji Julij žal znova trosi v izobilju, a je med koncertom poškropilo z neba vsega nekaj nedolžnih kapljic, kar ni pokvarilo v ničemer koncertnih užitkov.
Pred Benom Harperjem si je vzel deset minut časa za ogrevanje občinstva Benov prijatelj in kantavtor Tom Freund. Z akustično kitaro v rokah je odbrenkal in odpel tri pesmice, za četrto pa se mu je pridružil na odru sam Ben Harper na slide kitari in trg je ob njegovem prihodu hipoma vzkipel. Freund ni zapustil posebnega vtisa, do kam seže njegova glasbena izpoved. V desetih minutah je to zares težko, zato se poraja sploh vprašanje o smiselnosti takšne poteze, da Freund odpira koncertni večer za Harperja.
Ben Harper je s svojim kvartetom krenil na oder ob 21 uri in 50 minut. Narod se dvigne, v avditoriju završi, možje se na odru celo spogledujejo nekaj trenutkov, se naposled zedinijo v namenu, na odru pa odjekne odlična nova skladba Don’t Give Up On Me Now. Harper se je v regularnem delu, ki je trajal presenetljivo kratko, vsega uro in dvajset minut, predstavil kot izjemno čuten glasbeni karakter, ki se odlično znajde v sleherni potezi. Njegov vokal je lahko povsem blag, brez kančka pretencioznosti, s pretanjenim skromnim doziranjem gravur soul improvizacije, a obenem vseskozi ohranja tisti čutni žar, ki omogoča da njegovi verzi v čustvih dobesedno oživijo na odru. In čvrsto priklenejo poslušalca k sebi. V redki (čisti) blues točki večera Where Could I Go, pa je Harper pokazal kako mogočen in robat, docela nezlomljiv, lahko postane njegov vokal na odru. Mož v tej točki soul grmenja ubere poseben trik in pusti za hrbtom svoj mikrofon, stopi na rob odra in v “a capella” različici poda nekaj kitic skladbe, medtem ko se Relentless 7 v spremljavi umirijo na komaj slišno jakost. Ta trenutek je skrajno podžgal občinstvo, ki se v ovacijah in sproščanju kravala ni in ni hotelo ustavljati. Je pa Harperjev vokalni domet posebej bogat in očarljvi, ko ga spremljajo najnežnejši zvoki spremljave. Zlasti v povsem novi Masterpiece, pa Diamonds On The Inside in še posebej proti koncu regularnega dela izvedeni Fly One Time, odlični zmesi folka in modernih značilnosti U2 rocka, ki jo je zasedba z Benovim vokalom na čelu mojstrsko graduirano dvigovala proti intenzivnemu zaključnemu “crescendu” slikovite atmosferične zabele.
V Lay There & Hate Me je skupina pustila nekaj prostora, da se na bobnih razmahne Jordan Richardson v krajši a silno neizvirni solo točki, album “White Lies For Dark Times”, pa podoživi izjemno močno reinterpretacijo v blues koračnici Number With No Name, kjer se Harper znova oklene k rabi “slide” kitare.
Novo Spilling Faith je Harper posvetil svojemu kolegu, bivšemu Beatlu Ringo Starru, posebna cvetka večera Pleasure And Pain, pa je bila odigrana le v duetu s Tomom Freundom. Freund je namreč star Harperjev kolega, s katerim sta skupaj napisala skladbo še v osemdesetih letih, ki se nahaja na Harperjevem istoimenskem studijskem prvencu. Posebna točka Harperjevega nastopa je seveda njegov obvezni petnajstminutni instrumentalni solistični vložek na slide kitari. Ta predstavi na najlepši možni način glasbenikovo multifascetno definicijo prožnosti, doumljivosti in slikovitosti radovednega značaja preizkušanja. Skozi mnogotere prelive žanrskih deviacij takšne točke, uspeva Harper vseskozi z mojstrskim občutkom ohranjati kompaktno rdečo nit njene vsebine.
V prvem dodatku se je Harper vrnil na oder povsem sam. Opasan z akustično kitaro je izvedel povsem sam skladbi Walk Away in Roses From My Friends, kjer je s svojo rahločutno interpretacijo znova uročil množico. Harper za igranje na akustično kitaro ne uporablja trzalice. V Amen Omen se mu na sredini skladbe pridruži celotna Relentless 7 ekipa in skladba dobi zaključna “električna” krila. Vendar pa to še ni vse. V drugi dodatek vstopi ekipa z lucidno Burn To Shine, medtem ko druženje z Benom Harperjem in Relentless 7 sklene skozi obče folk rockersko praznovanje trga v Trbižu in skladbo Better Way.
Navdušenje je izjemno, narod v evforiji, zasedba se poslovi. In vseeno! Harper zadrži na odru svoje pajdaše. Pri tem pa zbega zlasti kitarskega tehnika, ki je že pričel s pospravljanjem opreme, a se slednji hitro znajde in namesti Harperju na odru znova stol in slide kitaro. Zasedba se loti Zeppelin klasike No Quarter. Razvlečen srednji instrumentalni jamm je na levi nogi ujel kitarista “Moz-a”, ki v točki improvizacije ni iztržil omembe vrednega vtisa.
Ob koncu je nameril koncertni dogodek v dolžino krepki dve uri in 15. minut. Od tega je meril del treh dodatkov kar 50. minut. Čarobni večer unikatne izrazne vsebine, ki jo generira genij lika in dela Bena Harperja v Tarvisiu, sodi v rang koncertnih avantur, ki ponudijo obiskovalcu koncerta največ. Harper je interpret, ki ne skopari s čustvi in z momentom spontanosti. Skozi razpoloženjska stanja se jasno generira tista mehka, nežna, intimnejša plat glasbenika, ki se v močni lirični sporočilnosti, še posebej globoko dotakne obiskovalca takšnega koncerta.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
01. Don’t Give Up On Me Now 02. Diamonds On The Inside 03. Masterpiece 04. She’s Only Happy In The Sun 05. Number With No Name 06. Rock N’ Roll Is Free 07. Lay There & Hate Me 08. Pleasure And Pain 09. Spilling Faith 10. Fly One Time 11. Where Could I Go —dodatek I.— 12. Walk Away 13. Roses From My Friends 14. Amen Omen —dodatek II.— 15. Burn To Shine 16. Better Way —dodatek III.— 17. No Quarter
Galerija slik
