Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Jernej Vene
Kraj: Ljubljana / Kino Šiška / Slovenija
Datum koncerta: 05.10.2011
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 20,00€
Legendarni panamski bobnar Billy Cobham je v kolektivni zavesti povprečnega glasbenega gurmana najbolj znan kot dolgoletni bobnar nepozabne ameriške jazz rock fusion atrakcije The Mahavishnu Orchestra, čeprav je v svoji bogati karieri sodeloval tudi z armado številnih drugih slovitih glasbenih imen na čelu z nepozabnim trobentačem in glasbenim inovatorjem Milesom Davisom. Le kdo izmed ljubiteljev fusiona bi lahko pozabil na skupno sodelovanje na legendarnem albumu “A Tribute to Jack Johnson” (1971).
O Cobhamovi veličini morda še največ pove dejstvo, da njegov opus poleg jazz sladokuscev znajo ceniti tudi številni rockerji z razširjenim glasbenim obzorjem, kar ne preseneča, saj je ta veliki inovator v svojo glasbo vedno vnašal številne raznovrstne sloge ter vedno cenil pomen električne kitare znotraj lastnega zvočnega izrazoslovja. Rockerji ponavadi najbolj čislajo njegov kultni studijski prvenec “Spectrum” (1973) na katerem je med drugim združil moči s tragično preminulim nekdanjim Deep Purple kitaristom Tommyem Bolinom, čeprav se ne sme pozabiti tudi na mojstrovine kot so “Crosswinds”, “Total Eclipse” (oba iz leta 1974) in “A Funky Thide of Things” (1976).
Nobeno presenečenje ni bilo, da je bil Kino Šiška tega večera, tik pred njegovim nastopom skoraj do zadnjega kotička poln in se je na sedežu trlo številnih ljubiteljev dobrega fusiona pa tudi nezanemarljivo število rockerjev in celo kakega metalca je bilo mogoče opaziti med občinstvom. Za predkoncertno ogrevanje so poskrbeli domačini The Open Trio, kateri so prav prijetno presenetili s svojo zanimivo mešanico ambientalnega jazz funk fusiona. Trio, kateri se je od leta 2007 sčasoma razširil na kvartet, vendar kljub temu ohranil originalni naziv banda, s svojim pristopom vnaša v naš jazzovski prostor zvočno svojstvenost, saj denimo v zasedbi nimajo basista, a kljub temu njegovo odsotnost uspešno nadomeščajo z bogato in razvejano paleto ambientalnih tekstur. Čeprav so vsi štirje člani navduševali s svojimi inštrumentalnimi sposobnostmi, je potrebno še posebej pohvaliti izjemnem talent saksofonista Bojana Volka, ki je s solo vložki navdušil tudi najbolj zahtevne. Promocija tovrstnih odličnih domačih fusionističnih zasedb pred koncertni velikanov Cobhamovega kova je vselej še kako zaželena, če ne celo potrebna.
Gospod Cobham, ki na aktualni turneji na kateri nastopa s štiričlanskim bandom z umetniškim nazivom Billy Coham Band, je poleg raznovrstnega repertoarja iz različnih obdobij bogate kariere v tem večeru predstavljal svoj najnovejši studijski izdelek z naslovom “Palindrome” (2010). Na njem je po pričakovanju slonela tudi večina koncertnega repertoarja, čeprav je ‘narod’ seveda najbolj energično reagiral na izvedbo “Spectrum” in Mahavishnu Orchestra klasik. Billyu je na odru delala družbo pisana druščina mednarodnih glasbenikov, katero so tvorili basist Michael Mondesir, kitarist Jean-Marie Ecay ter klaviaturist/violinist Christophe Cravero. Mondesir je kot najbolj uveljavljen glasbenik izmed Cobhamovih pajdašev na račun svojega prefinjenega pletenja zašiljenih bas linij naletel tudi na najbolj energičen odziv s strani občinstva, seveda če se pri tem ne šteje mojstra osebno.
Cravero se je v tem večeru znašel v dvojni vlogi izvajalca inštrumentalnih vlog, ki sta jih nekoč pri Mahavishnu Orchestra opravljala Jan Hammer in Jerry Goodman oziroma Jean-Luc Ponty za kar je seveda potrebna usklajena mešanica poguma, znanja in izkušenosti. Tudi Jean-Marie Ecay je izjemen električni kitarist, ki pod več kot očitnim vplivom legendarnega Johna McLaughlina skrbi za kar se da dosledno interpretacijo klasik. Mahavishnu Orchestra se najverjetneje razen za kak simbolični nastop ne bodo nikoli več združili, a Cobhamu je okoli sebe uspelo zbrati precej dober približek, čeprav je vsak izmed naštetih imen v posamezne zimzelene in novejše stvaritve vnesel tudi nekaj svojstvenega izrazoslovja.
Cobham osebno je v tem večeru med izvajanjem dolgoletnih klasik, novejših in ‘pozabljenih’ del (kot je “Panama”), demonstriral, da po vseh teh desetletjih še vedno ostaja bobnarski pojem osupljive veličine, raznovrstnosti in inovativnosti. Njegova umetnost združevanja mehkobe in izjemne preciznosti pri obdelovanju činel z neverjetno hitrostjo in energičnostjo zamahovanja po preostalih delih bobnarske postavitve še danes nima para. Pri Billyevemu stilu, ki ga zaznamuje svojevrstna tehnika, gre preprosto povedano za združevanje brbotajoče energije in stroge discipline. Med nastopom , zlasti med številnimi improvizacijami, se je vnovič izkazalo, da je bržkone prav on tisti, ki si še najbolj zasluži naslov najboljšega jazz fusion bobnarja vseh časov. Njegova solo točka je bila za marsikaterega obiskovalca, ki se ni mogel načuditi Billyevemu združevanju nekaterih dozdevno nezdružljivih slogov ob povsem unikatni tehniki, zagotovo vrhunec večera.
Koncert ene izmed največjih jazz fusion eminenc je po pričakovanju postregel z izobiljem uživaškega materiala za slehernega glasbenega gurmana, a to je bilo od glasbenika Cobhamovega kalibra, kateremu spoštljivo število let predstavlja še najmanjšo oviro, tudi pričakovati. To je bil preprosto jazz fusion praznik, katerega ni smel zamuditi noben ljubitelj te čudovite glasbene zvrsti, ki združuje toliko pestrih slogov in vplivov. Upajmo, da se bo v Kinu Šiška, ki vsako jesen uspe privabiti kako zveneče ime z jazz fusion scene, po Billyu že v kratkem znašla še kakšna (nekdanja) Mahavishnu Orchestra eminenca na čelu z ‘njegovo razsvetlenostjo’ Johnom McLaughlinom.
fotografije: Jernej Vene
Galerija slik
