Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Trainstation Squot, Kranj
Datum koncerta: 11.11.2011
Število obiskovalcev: 0
Kranj je bil vedno pribežališče in zatočišče metalskih koncertov, ki bodo vedno ostali v lepem spominu. Eden največjih centrov dogajanja je bil legendarni Bazen, ker pa nova občinska oblast ni bila naklonjena underground in metal udejstvovanju je ta mnogo prezgodaj zaprl svoja vrata. Neumorna kranjska alternativa se ni pustila ustaviti in je dogajanje preselila čez reko, v Subart. Tudi ta se ni obdržal dolgo, a vztrajnost kranjske scene se še enkrat znova potrjuje v novem koncertnem placu, skvotu na železniški postaji. Akterji kranjske alternativne scene se, hvala Satanu, niso dali in notranjost zanemarjene lesene barake (bivši najboljši sosed) uredili v prijetno dvorano z velikim odrom, šankom in vsem kar spada zraven. Metalsko rojstvo je Trainstation Squat doživel z Dancing On Your Grave festom, na katerem so se predstavile štiri zasedbe.
Prvi je na oder z zamudo (ker je to pač metal, jebeš uro) stopil ljubljanski trio Hellsword, ki je pred kratkim izdal iz Pekla rojeni demo in ga razprodal v nekaj dneh. Hellsword glasbeno hodijo po stopinjah pionirjev speed/black metala Bathory, Celtic Frost, Venom, Sodom in Destruction, kar ni nujno najbolj originalno, je pa prekleto lepo pri nas imeti bend, ki ne komplicira in pred vsakim nastopom verjetno žrtvuje devico ali dve. Hellsword so totalen “old-school worship”, kar pomeni, da pičijo demonično zmes black in speed metala, torej “straight to point” cupa-cupa bobnanje, perverzno-blasfemične riffe in solaže, kovinsko rožljajoč bas (z zares pestrimi in razgibanimi linijami) in hudičevski vokal Mike-a Manslaughterja. Peklenski meč je brez usmiljenja sekal glave, ki so se rolale pod odrom, na roko pa je šel triu, odlične in ravno prav glasen zvok. Zakon vmesni nagovori in lepo izbrane priredbe (Bathory, Celtic Frost) pa so bili le še koza na pentagram odličnega nastopa.
V bolj “komplicirane” vode smo odplavali s kranjsko-koroško navezo Nature, ki preigrava odličen tehničen death metal v stilu velikanov žanra kot so Death. Fantje so navdušili predvsem s srditim, vživetim nastopom polnim čupanja, še bolj pa se lahko pohvalijo z res dobrim materialom, ki ga odlikujejo razdelane in kompleksne kitarske linije, polne izletov po kitarskih vratovih, pestro bobnanje in še bolj sapojemajoče bas linije Tilna DiHudrapa, ki bi morale biti še bolje ozvočene. Le še dodaten plus pa lepo umeščene “ambientalne” pasaže, ki komadov ne razbijajo temveč jih učinkovito vežejo skupaj in jim dodajajo občutek transcendentalnosti. Odlično izvedbo je podkrepila sijajno izvedena Death klasika The Philosopher s 14 letnim kitarskim čarodejem Otmarjem (lepo, da fantje mladino vzgajajo v duhu death metala in ne frulic in podobnega sranja, ki prevladuje med današnjo metal mladino!), le Frogijev vokal na priredbo ni sedel tako kot na avtorski material. Lack of Comprehension z improvizirano vokalno izvedbo sicer ni uspel tako dobro, a Nature je vsekakor zasedba na katero lahko računamo vsi tech-death navdušenci. Čakamo plato!
Slovensko-italijanska naveza Slavocracy, ki je zrasla na pogorišču Entreat. je po glavi lopnila spet bolj neposredno, in sicer z neverjetnim šusom thrash/death metala na švedski način, s primesjo hardcore delov pa je bend izpadel še bolj dinamično in razgibano. Fantje so tehnično odlično podkovani, predvsem ritem sekcija je rušila po zaslugi pestrega in topovskega bobnanja. Tudi kitarski deli so polni agresije, ki spominja na kakšne At the Gates, saj Slavocracy ne poznajo nežnih, punčkastih delov novodobnih “death metal” bendov. Morda mestoma manjka še ena kitara, ki bi se lahko prvi pridružila v dvojnih pasažah, a dinamičen bas uspešno pokriva “praznino” druge kitare. Vokalist Kado je vse skupaj dobro zabelil z živalsko kruljažo in simpatičnimi nagovori tipa “Kje so tačke” in “srčki kranjski.” Ti medvedek ti. Fantje so ravno dobro ogreli vratove pa je užitek prekinila policija, baje zaradi pritožbe soseda. Očitno ravno tako glasna balkan zabava čez cesto ni bila moteča… No, med pogajanjem o nadaljevanju koncerta je publiko zabaval kranjski Marko Brecelj, Slavko, po dobre pol ure pa se je koncert k sreči lahko nadaljeval. Slavocracy so ga zaključili v zmagovitem stilu in res ne vem zakaj bend, ki ima že toliko resnično kvalitetnega avtorskega materiala še ni posnel albuma!?
Ples po grobovih se je zaključil z nastopom ljubljanske black metal zasedbe Dekadent, ki je po izidu albuma Venera: Trial & Tribulation končno spet nastopila pri nas. Dekadent se po vnovičnih kadrovskih menjavah zopet vračajo na koncertne odre, pred kratkim so odigrali tudi koncert v Berlinu. Fantje so nas pod vodstvom idejnega očeta zasedbe Arturja Felicijana, s prvim komadom, nepozabnim Dissident Dream s prvenca (v nadaljevanju so Dekadent nanizali lep izbor komadov z vseh treh albumov), sprejeli v svet Dekadenta, ki mu vlada neizprosna brutalnost na eni in neskončna lepota na drugi strani. Resnično me vedno znova preseneča kako dobro uspeva Dekadent združevati ta dva, na videz nezdružljiva svetova – a kombinacija brutalne ritmike, srditega tremolo riffanja in blast beatanja ter čudovitih eteričnih solaž deluje znova in znova. Tokrat je izkušnjo pokvaril na začetku slab zvok, a se je ta nato postopoma izboljšal, žal pa so velike preglavice Arturju povzročali epski čisti vokali, ki so bili v preteklosti izvedeni mnogo bolje. Morda prenovljenemu bendu manjka še nekaj skupne kilometrine, a prelepa brutalnost Dekadent me še vedno privlači tako kot me je takrat, ko sem prvič slišal Manifestation of Seasonal Bleeding.
Prvi Dancing on Your Grave fest je uspel v vseh pogledih. Obisk je bil odličen, odziv publike kvaliteti bendov primeren, Trainstation Squat pa se je izkazal za koncertni prostor za katerega upam, da bo v prihodnje gostil še mnogo plesov po grobovih (in drugih glasbenih dogodkov). Po možnosti brez teženja policije.
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
