Kraj: Katedrala / Kino Šiška / Ljubljana
Datum koncerta: 21.11.2012
Število obiskovalcev: 650
Cena karte: predprodaja 32 EUR, na dan koncerta 35 EUR
V avgustu 2009, se je z otvoritvijo Centra Urbane Kulture Kino Šiška, slovenski koncertni prostor močno obogatil. Velika ter kakovostna glasbena imena vseh zvrsti in značajev, so ponovno začela množično romati v slovensko prestolnico. Urbano je zopet dobilo domovinsko pravico in skupnega imenovalca v podobi prenovljenega Kina Šiške. Ob omembi urbanega, nikakor ne moremo mimo jazza. Je kaj bolj urbanega kot jazz? Jazz je sinonim za urbano in obratno. Zato je bilo za pričakovati, da bo novi prostor kaj kmalu gostil tudi kakšno veliko svetovno ime jazza. In po pol leta čakanja, se je 5. marca 2010, to tudi zgodilo. Prišel je veliki Jan Garbarek s svojim triom, družbo pa jim je delal še znameniti indijski bobnar, Trilok Gurtu. Le dve leti in pol je minilo, ko nas je mojstrska naveza zopet obiskala. Jan Garbarek je tako že tretjič nastopil v Sloveniji, prvič leta 2003 v Križankah, v okviru Jazz Festivala Ljubljana.
Jazz ima v Sloveniji precej veliko število slušateljev, a žal zaradi različnih razlogov, v družbi nikakor ne dobi mesta, ki bi mu pripadalo. Problem je večplasten (nadaljne navedeni procesi so še kako povezani ter imajo skupnega imenovalca v pojmu ”crisis” – o tem kdaj drugič), hkrati se skriva tako v sami ”akademskosti” in čedalje večji hermetični zaprtosti (ter nenavadni razpršenosti) jazz klike, kot tudi v vsakodnevni množični banalizaciji (vsega), katere znanilka je v glasbenem svetu tržno povampirjena industrija ustvarjanja trendi (in generičnih) zvokov, ki jih čedalje težje označujemo z oznako glasba, kaj šele s pojmom umetnosti. To produkcijo potem popolnoma nekritično širi plejada komercialnih radiotelevizijskih postaj (-> hitri zaslužek), kar še poglablja današnjo plitkost in glasbeno nepismenost. Ljudje čedalje težje in težje prebavljajo kompleksnejše in intelektualno zahtevnejše glasbenih forme, stile in obrazce, kaj šele da bi od njih kaj imeli (oz. odnesli). Seveda vprašanje kvaliteta in množičnosti (in njune (ne)združljivosti) presega glasbene okvirje ter v današnjem gosto naseljenem svetu postaja čedalje bolj fundamentalno, a vseeno se nam prav tu slika lepo izkristalizira ter prepad med eno in drugo stranjo postaja večji kot je kdajkoli bil. Kriza, napetost, tragika, sami neprijetni označevalci. Kvaliteta, refleksija, artikuliranost= umetniška kreacija se čedalje bolj seli v kulturno podtalje. Zato so koncertni servisi tipa CUK Kino Šiška še kako pomembni. So most med alternativo in ”mainstreamom”. Prostorov, kjer se jazz izvaja redno, je v Sloveniji vse manj in manj. Se še spomnite nedavnega zaprtja Jazz Club Gaja na Beethovnovi 7 v Ljubljani (ostaja mu še letni vrt pri rezidenci Društva slovenskih pisateljev)? Malo je po Sloveniji še ostalo pravih jazz klubov. Morda se tej oznaki še najbolje približa mariborski Satchmo. Seveda v Sloveniji ostaja še kar nekaj lokalov, hramov, mini klubov, pubov, ki so si na ”ti” z jazzom, a tega je vseeno premalo. (Večji) Koncertni dogodki se dogajajo samo še v okviru raznoraznih festival (Jazz festival Ljubljana, Jazz Cerkno, Festival Lent…) ali pa abonmajskega programa (Cankarjev dom – najpogosteje Klub CD). Nekaj malega (eksperimentalnega) jazza zaide na vsake toliko časa tudi do divjih alternativnih glasbenih središč (Metelkova, Pekarna…), npr. Marc Ribot je na ljubljanski Metelkovi postal že reden gost. Na prvem programu RTVSLO je vse manj in manj zaznati Rončela in njegove legendarne oddaje Izza odra. Jazzu trenutno v širši javnosti ne kaže dobro. In prav zato smo lahko hvaležni vlogi, ki jo igra Kino Šiška. Je vmesnik med vsemi temi različnimi svetovi. Pomena, ki ga ima kot pomembna mestna kulturna institucija, ni mogoče tudi širše medijsko spregledati. Projekt Pingpong jazz večerov (kjer se predstavijo različni mladi (pa tudi manj mladi) slovenski jazz ustvarjalci) je le ena izmed pozitivnih točk, še večji mejnik pa za promocijo jazz godbe predstavljajo tipi koncerta, ki smo mu bili priča 21. novembra in kateremu sem bom v preostalem delu besedila tudi v celoti posvetil. Čas je za Jana Garbareka.
Garbarek velja za pravo ikono evropskega jazza, sinonim za svetovni moderni jazz ter je že dolgo leta zaščitna znamka priznane evropske jazz založbe ECM. Poleg vseh nagrad in hvalospevov (npr. mnoge visoke uvrstitve na različnih ”večnih lestvicah”), ki so se nabrali v petdesetih letih delovanja in nastopanja, bo v zgodovini jazza ostal označen predvsem kot eden najboljših saksofonistov vseh časov. Nihče ne zna igrata saksofona tako, kot to počne Garbarek. Unikum, mojster, genij, eden in edini in še bi ga lahko obkladali s superlativi, a kaj ko prav noben zares ne pride blizu njegovi resnični izrazni moči. Besede so tu nemočne. Besede zaman lovijo tisto neznansko (=glasbo). A prav z glasbo, se je mladi Garbarek (po rodu Norvežan, danes živi v Oslu) začel že zelo mlad ukvarjati. Komajda petnajst let je štel, ko je osvojil naslov najboljšega amaterskega jazz glasbenika. Ta lovorika mu je naravnost odprla vrata v svet glasbe. Različna glasbena sodelovanja so se začela ponujati sama od sebe. V prvih letih delovanja ga ja zaznamovalo predvsem igranje v skupinah Georga Russella in Keith Jarretta (s katerim je posnel klasiki My Song in Belonging), kasneje pa je sodeloval še s kopico priznanih imen iz sveta (jazz) glasbe. Prav posebej ga je zaznamovalo sodelovanje z vokalnim kvartetom Hilliard Ensemble, ki se ukvarja z izročilom renesančne godbe. V dosedanji karieri je posnel 31 solo albumov ter sodeloval še pri nastanku 50 drugih. Združevati takšno produktivnost z visoko kvaliteto, je naravnost čudež. Garbarek je mojster improvizacije, mojster živega nastopa (glej naslednji odstavek). Glasbenega navdiha ne črpa samo iz zakladnice svetovne jazz glasbe, temveč mu posebni izvor navdiha predstavljajo tudi različne skandinavske ljudske melodija. Poleg tega velja za pionerja ambientalnih jazz kompozicij, velikokrat pa se v njegovem muzikaličnem izrazju čuti specifičen vpliv azijske in arabske godbe, kar so nekateri hitro povezali ”newageovskimi” glasbenimi strujami. Njegova glasba odseva nordijsko krajino in mentaliteto tamkajšnjih ljudi. Sposoben je proizvesti tako neverjetno silovite izbruhe strasti, jeze in ostalih radikalnih čustvenih stanj, a jih že v naslednjem trenutku popolnoma umiriti in zliti v stanje čiste meditacije. Glasba je poslušljiva in romantična, a na trenutke tudi zelo dramatična in polna dinamike. Zgrajena je iz kompleksnih čustvenih, fizioloških in intelektualnih tvorb, ki pa na poslušalca učinkujejo nadvse preprosto. Le največje umetniške kreacije, v sebi združujejo lahkotnost diha in globino človeške izkušnje – in prav to je tisto, kar najbolje definira glasbo Jana Garbareka: unikatno, a hkrati univerzalno, prizemljeno, a hkrati brezmejno.
Na skorajda razprodanem koncertu (ob straneh je ostalo še nekaj praznih sedišč), so mu na odru družbo delali zdaj že dokaj stalna člana njegove zasedbe, klaviaturist Rainer Brüninghaus in basist Yuri Daniel, kot posebni, gostujoči član odprave, pa se mu je tudi tokrat za tolkali pridružil genialni (že v prvem odstavku omenjeni) Trilok Gurtu. Začetek koncerta je otvoril napovedovalec, ki je z velikim zanosom in spoštovanjem napovedal protagoniste večera. Med prvo skladbo si nisem mogel nagledati odrske postavitve, ki je bila naravnost magična. Scenska postavitev je odsevala domačnost dnevne sobe, hkrati pa je združevala nordijski minimalizem z orientalsko estetiko. Edinstveno. Za piko na i je v ozadju poskrbela še viseče zavita zavesa, ki je bila osvetljena v modro. Drugo skladbo so odprli romantični muzikalični motivi, v katerih smo zelo hitro prepoznali znamenito Twelve Moons. Skladbo so odlikovale Garbarekove bravurozne filingaške improvizalije na saksofonu, perfektno grajenje napetosti ter nori, dinamični prehodi med različnimi deli te dvanajstminutne epske izpovedi. Pred koncem je skladbo popestril še genialno stopnjevani solo bas kitare, na katerem se je Yuri Daniel res izkazal. V naslednji skladbi se je s podobnim, a krajšim solom izkazal tudi Triluk Gurtu. Ta prvi solo je le napovedoval kasnejšo eksplozijo domišljije in čarovnije. Občinstvo je bilo precej zadržano, a je ob solo točkah vseeno namenilo članom zasedbe dostojne aplavze. Člani zasedbe so bili v nenehnem dialogu, na odru s eje neprestano menjalo vloge, Garbarek je članom zasedbe dovolil veliko svobode in časa za izkaz lastnih sposobnosti. Brüninghausev klavirski solo je bil prava paša za ušesa. Njegovi razigrani prsti so vehementno poplesavali po klavirski tipkovnici, iz teme v temo, iz vzorca v vzorec, na koncu je v lastno točko vnesel celo nekaj malega rock’n’roll pridiha. Med peto skladbo je Garbarek iz za njega značilnega soprano saksofona, presedlal na njegove večjega brata, tenorja. Njegovi solistični vložki so se izkazali za pravo dušno hrano. Glasba nas je pomirjala, sproščala, pripeljala do stanja popolne relaksacije. Terapija brez ene sam besede. Idila. Jan Garbarek – Iz globočine. Šesti skladbi je sledil drugi bobnarski solo, med katerim je Trilok Gurtu pokazal, zakaj velja za enega največjih bobnarskih mojstrov, tako zahodnih, kot vzhodnih tehnik. Bobnarski ritme je nadgrajeval s posebno vokalno improvizacijo, kar je ustvarjalo posebno organsko godbo, ki nam je priklicala v spomin znamenito orientalsko glasbeno ornamentiko. Temu je sledil pravi mali glasbeni eksperiment. Kraguljčke je pomakal v situlo polno vode in potem po njej tolkel, da je le ta interakcija (kraguljčki-voda-situla) sprožala najbolj nenavadne, specifične organske zvoke. Avantgarda na živo. Nobenega ”samplanja” dežja in ostalih naravnih ter nenaravnih procesov. To se je tu vse dogajalo v živo. Bolj kot glasbeni točki, smo bili priča ritualnemu obredu. Ko pa se mu je na piščali pridružil še Garbarek, je bilo vzdušje na vrhuncu. Publika je začela njuno razigrano eksperimentiranje spremljati s silovitim ploskanjem in v hipu je popravila mlačni vtis tekom koncerta. Koncert se je počasi zaključeval, eksperimentiranje se je prelilo v živahno melodijo, ki je prinesla tudi konec uradnega dela koncerta. Sledil je še romantični dodatek, odlična popotnica za pot domov. Nastop je trajal približno dve uri, repertoar pa je obsegal sedem skladb in kar nekaj daljših solističnih izletov.
Garbarek nas je s svojim igranjem spravil v stanje neverjetne blaženosti, lahko bi rekli zamaknjenosti. Neverjetna koncertna izkušnja, ki je pokazala koliko emocionalnega in intelektualnega naboja v sebi skriva dobri jazz. Zato je še toliko bolj žalostno, ko mu velikokrat širša javnost ne namenja pozornosti, ki bi si jo zaslužil. A za Kino Šiška to ne velja. Ta nas nenehno obklada z različnimi koncertnimi vrhunci leta. To jesen se le te vrstijo eden za drugim: solo koncert legendarnega jazzovskega bobnarja Jack De Johnette, prvi samostojni koncert dua Silence v Ljubljani po šestih letih, dvoboj post-rockerskih legend Dirty Three in Godspeed You! Black Emperor, pred tremi dnevi je v Katedrali godel mračni Mark Lanegan, ravnokar poteka festival Sonica, v začetku decembra pa se obeta še koncert norega Devina Townsenda. Upam, da bodo naslednje leto ohranili podoben tempo. Potem se tudi za jazz nimamo kaj bati.
Galerija slik
