Kadilnica smrti v iskanju poganskega izročila! (2013)
Avtor: Urban Bolta
Kraj: Orto bar / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 14.11.2013
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 4€
Nov četrtek, nova Kadilnica of death, ki zdaj že na tradicionalni tedenski termin ljubljanski Orto bar ovija v morje črnine. Žanrsko kolobarjenje je to pot napovedovalo koncerte treh domačih zasedb, ki se lirično gibljejo v vodah ljudskega in poganskega izročila, torej za pravo heavy in folk metalsko rajanje, zato ni čudno, da je bilo tudi med obiskovalci najti mlajše obraze, kot je to navada na koncertih ostalih metalskih podžanrov.
Prvi so oder nekaj minut pred pol deseto uro zvečer zavzeli Rusty Swords, zasavski heavy metal trubadurji, ki so v Orto baru premierno nastopili z novim basistom Stančijem Škarjo. Rusty Swords se gibljejo v polju med tradicionalnim heavy metalom in izročkom novejše power metalske šole, zato je sličnost z novodobnimi švedskimi metal heroji Sabaton več kot na mestu. Rusty Swords nimajo težav s tehnično podkovanostjo, zato pa jih muči odrska prezenca, saj kljub siloviti kinetiki njihovega izraza ves šov prelagajo zgolj na pleča karizmatičnega frontmana Kristjana Pavliča. Kristjan je z motorističnim izgledom pravo poosebljenje skupinine žurerske retorike, ki pa bo morala v želji po večji prepoznavnosti začeti graditi tudi na slogovno jasneje fokusirani identiteti, zdelo se je namreč, da Rusty Swords v želji po ugajanju čim širšemu krogu publike svojo eksistenco zagovarjajo z zbiranjem idej iz prevečih vetrov.
Drugi po vrsti so nastopili Morana, gorenjska zasedba, ki je od nastopajoče trojice predstavljala največji žanrski odklon. Slabo šolsko uro dolg sprehod, razpet med konglomeratom black in death metala, je Orto bar zazibal v temačnejše in melanholične vode. Morana pa ni tipični predstavnik brutalne metalske šole, saj so njihove linije predvsem v začetni fazi grajenja razgibane, tako smo poslušalci poleg polne mere dvojne bas pedalke dobili tudi ščepec kompleksnejših struktur. Ena osrednjih značilnosti skupine, ki je lansko leto izdala prvenec »Too Bad For Heavens«, je grajenje temačne atmosfere, za kar je v prvi vrsti zadolžena klaviaturistka, ki pa je bila to pot v zvočni sliki skorajda neslišna. V močno razpoloženjsko noto je z globokim vokalom rezal svetlolasi frontman nekoliko sramežljivih odrskih potez, katerega naravni vokal je glede na slišano grčanje v komadih presenetljivo visok, kar je še povečalo njegov komični, a zato toliko bolj simpatični pridah. Všečen nastop, zato pa toliko večja graja na račun samopromocije. Kljub desetminutni postavitvi v vlogo Sherlocka Holmesa namreč na medmrežju nisem našel niti osnovnih informacij o skupini… kratka biografija in kakšna promocijska fotografija bi morali namreč spadati med higiensko osnovo vsakega mladega benda.
Kot nosilci večera so se predstavili Zaria. Skupina deluje vsega dve leti, a je bilo že v samem štartu koncerta jasno, da najprestižnejšo mesto v časovnici večera ne zasedajo zaman! Kljub koncertni neizkušenosti in polletni odsotnosti z odrov gre za zgledno uigran kolektiv, katerega folk metalski izraz je v koncertni izvedbi od bombastičnosti kipel še bolj doživeto, kot ob poslušanju studijskih izvirnikov. Šesterica glasbenikov v postavi kitaristov Mihe in Jakoba, bobnarke Nike, bas kitarista Roka in klaviaturista Gašperja je ustvarjala bogato zvočno sliko, katere vrhunci so prišli z inštrumentalnimi pasažami, ko je flavto v roke vzela osrednja odrska figura, pevka operetnih preddispozicij Inez (ex-Brezno). Ravno njen vokal v kolažu z organskimi inštrumenti Zarii doda tudi simfonično komponento, ki ju lepo dopolnjuje osnovna dvokitarska igra. Kljub temu, da je angleščina že od nekdaj prvi jezik rock’n’rolla, Zarii dobro uspeva polaganje slovenskih besed v svoje kompozicije, s čimer se vsi domači bendi ne morejo pohvaliti. Orto bar je, tudi pod težo alkoholnih hlapov, zarajal na krilih avtorskih komadov Prebujenje in Modro obzorje, navkljub zanesljivi odrski drži in profesionalnemu pristopu pa se odpira vprašanje, kakšen bo prihodnji bendov odgovor na samo zasičenost žanra, v zanko katerega so ujeti tudi sami.
Galerija slik




























