Izvajalec: Elvis Costello & The Roots
Založba: Blue Note Records
Izid: year
Trajanje: 55:54
Ocena: 4.8/5
Ko sem bil mlajši, nisem prenašal nobene različice Elvisa – pa če se je ta pisal Presley ali Costello, razlog pa je bil preprosto ta, da me je pri enem motila po mojih kriterijih lažna osladnost (kljub temu, da so se plošče prodajale za med), pri drugem pa sem zavračal jokavo melanholijo, tom joneovsko orkestralnost ter brezjajčno postano mlačnost, v kateri so med predstavitvijo Costellovega opusa s strani nekega kolega in dobrega poznavalca, obstala moja ušesa. Diskografije bojda raznolikega britanskega glasbenega umetnika tako niti nisem poznal tako dobro, da bi posedoval katerega izmed njegovih petindvajsetih studijskih albumov, še manj pa trdil, da sem popolnoma seznanjen z vsemi zaodrnimi zadevami, ki zadevajo ta resnično jadrankrtovski karakter. Pozornost na album Wise Up Ghost And The Other Songs je spolzela predvsem zaradi sodelovanje z jazz-soul-hip-hop poroki kvalitete, z zasedbo, ki sliši na ime The Roots, katera pa v moja ušesa lažje in pogosteje spolzi prvenec Organix ali pa izjemna plošča Phrenology, pika na i pa je bilo negodovanje fanov Elvisa Costella (sam osebno ne poznam niti enega …), ki so bili nad albumom Wise Up Ghost vse prej kot zadovoljni, zato je bila intriga premočna, da se v esenco ne bi spustil tudi sam.
Sodelovanje med Questloveovimi The Roots in neuklonljivo upornim grammyjevcem Costellom se je sicer začelo že pred štirimi leti, ko so nastopili na Jimmy Fallon Showu, zavoljo Costellove zagledanosti v album Voodo, ki ga je produkcijski in glasbeni guru s senzualnim občutkom za podrobnosti Questlove oplemenitil D’Angelu, je Elvis zahrepenel po tem, da nekaj žmohta, nadarjenosti in jajc v njegove skladbe pride tudi v njegovo glasbo. Radikalna različica skladbe High Fidelity ter I Don’t Want To Go To Chelsea remiksov je pakt pozitivno zapečatila tako, da je bilo zgolj vprašanje, kdaj bo luč sveta ugledal konkreten album. In prišel je – v formi ostrega in inteligentnega obračuna polne glasbe ter priščpičenega pronicljivega tekstopisnega peresa britanskega zagrenjenca z vprašanji vojne, miru, novega svetovnega terorja demokracije, razočaranja nad neizpolnjenimi obljubami prvega črnega predsednika v Beli hiši in še čim. Elvis Costello je v preteklosti poskušal marsikatero sodelovanje z različnimi glasbeniki preliti iz preizkušanja medsebojne glasbene kemije v nekaj potentnega, prav z zadnjim sodelovanjem pa lahko trdimo, da je prišlo do ključnega odkritja nečesar neoproščujoče zajedljivega, neusmiljeno dobrega in prav sonično zasvojljivega, temu pa botruje tokrat malce bolj zrel koherenten komplet tako besedil kot glasbe, ki odzvanjajo resonantno noto sedanjega časa in prostorov na pragu revolucije, obrata sistema ali kar obrata celega sveta v neznano smer. Popolni kolaps in razpad družbe je tukaj, na sredi vse bolj čutenega razkroja pozitivnih vrednot in optimizma pa je na sredi vpet majhni človek, ki ga trendi razpetja in neprostovoljnega zdrsa iz slabega na slabše toliko bolj zadevajo.
»Gather some stones and make them atone,« v skladbi Meantimes prepeva mehkobni Costellov glas, prav v tem pa se dejansko odseva zlovešča, grozeča, gosta in temačna tvar samega temelja neo-soul-costellovskega kolaboriranja, da pa ne prehitevamo, preidimo na drobne detalje, ki dajejo albumu Wise Up Ghost And Other Songs vonj po žlahtnini zlata. Projektna naloga, da se The Roots pozabavajo s starimi Costellovimi umotvori je bila več kot uspešno opravljena – še več: album je vse več kot album remiksov, kljub temu, da se sliši odzven preteklosti v nekaterih skladbah, ki znajo načeti živce in okostenelost navajenosti pri trdovratnih zagovornikih nespremenljivosti in nedotakljivosti relikvij in pomnikov preteklosti. Wake Me Up tako prelije skladbi Bedlam in The River In Reverse v konkretno zabeljen funk golaž, skladba Stick Out Tongue pa zna dlakocepce spomniti na prvinski in neuspešni poskus Costellovega rapanja v skladbi Pills And Soap s ščepcem novejše pogruntavščine v formi skladbe National Ransom, seveda pa je prej prisiljeni besedni tok tokrat sproščen z malce pravega poriva s strani strokovnjakov sproščujočega soul-funk-jazz-hip-hopanja. Odsev trdnosti in koherentnosti preveva cel album, prav čutiti pa je drugačen, bolj poln produkcijski dotik Stevena Mandela in nadarjenega Questlovea, ki tokrat secirata in lepita koščke lastne vizije Costella v popolnoma nov, prej nikoli videni kolaž.
https://www.youtube.com/watch?v=tuCptcW9BN8
Costello dobi politično noto in vlogo glasnika, ki zna pritegniti s svojo novo odkrito ostrino ter aktualnostjo. »And we’ll stand in the light of your new killing ground and we won’t make a sound,« je jeklena os, po kateri se liricizem prepreda v mrežo upora proti zlobnim krempljem svetnih oligarhov, ki teptajo množice in zahtevajo tihega, pokornega vazala, novodobnega, z demokracijo in kapitalizmom ‘osvobojenega’ tlačana ali zasužnjenca. Prvi sprehod po predmestju megalopolisa zmedenosti s skladbo Walk Us Uptown je tako vabilo v blodnjak teme, ob The Roots lahkotnem grooveu pa je tudi smog in temo politične dimne zavese lažje požirati, da bi spoznali vse delce sestavljanke. Temačni in hladni pridih orkestracije v skladbi Sugar Won’t Work vrne občutek rustikalnosti, kaotičnost in sence zle slutnje pa se tu prikradejo v ozadje zavesti kljub občutku, da gre v bistvu za costellovski izliv ljubezenske poezije neuslišanega koeksistiranja dveh nekompatibilnih duš. Udarni funk skladbe Refuse To Be Saved ne špara čisto nič, dober udar bobnov, pihal ter umazanih Hammondov pa brca v pravo smer popolne odvisnosti prej nenadraženih končičev. Krasna igra organskega občutka za rtem, zvok ter orkestralno plemenitenje ter prav nesramno kompatibilni Elvisov vokal furajo vlak v smeri prav nič manj umazanega briljanta Wake Me Up, dramila, ki povabi nato vnovič na bojna polja skladbe krhke in kristalno zveneče skladbe Tripwire. Senzualnost pritiska skozi sleherno poro, medtem ko Costello z izjemnimi The Roots poje uspavanko uničenja in anihilacije vseh ovac v sistemu lažne zazibanosti v toplih objemih sistematikov in arhitektov novega svetovnega reda. Zven skladbe Satellite, v ozadju pa žalostinka, grajena iz pritajenih in pridušenih spremljevalnih vokalov in pihal pa daje že slišenu dodatno vrednost. Že omenjeni povratek v funk-hopersko frekvenco živosti s skladbo Stick Out Your Tongue nato bolj distorzirano zabrni s skladbo Come The Meantimes, ki ima vse elemente in atribute polne, žmohtne skladbe. Questlove dominira s svojimi udarci na snare, v ozadju pa so orgle, godala, triangel in dober zid spremljevalnih vokalov in tokrat vse bolj k srcu priraslega Costellovega trpečega glasu. (She Might Be A) Grenade je pravi pojem erotike in seksapila v formi minimalizma s pravo noto, ki ste ga v sedemdesetih že lahko slišali (mlajši pa predvsem v glasbi iz te res razvpite in dobre dobe plodnega ustvarjanja). Cinco Minutos Con Vos na domala bondovski način prijadra v svet vedno aktualnih The Gorrilaz, je pa duet vedno nalomljene skrhanosti Costellove vokalne napetosti tu dobro oplemeniten z globokim soul španskim seksapilom resonantne in bolj odločne Marisol ‘La Marisoul’ Hernandez, ki v skladbi prevlada kot nepopustljiva domina. Pet minut s teboj, pojeta oba, deležni pa smo enega izmed trenutkov dobro planiranega suspenza, ki nadalje, z Viceroy’s Row lahkotnostjo pouličnega sprehoda po ulicah domačih, a tako odtujenih mest, vodi do novo postavljenih zidov bjokovanja in revolta. Američani zamerijo neiskrenost prvega črnega predsednika, v katerega so polagali vse upe, ostali pa vse bolj organsko zavračamo politiko nasploh, igra pa se odvija dalje mimo nas – outsiderjev sistemskega izigravanja. Naslovna skladba Wise Up Ghost je poligon zvočnega preigravanja umazane bondijade, revolta, upora, živčnosti, a na sladki način. Revolt žge iz podtalja, na žrtveniku nečimrnosti oligarhov pa smo prav vsi. Upor je nujen, a mora biti inteligenten, da ne bi resnično postali transparentna, breztelesna senca samih sebe. Wall Street po uporu slabo organiziranih protestnikov ni padel, slovenski samodržci pod še slabše organizirano kliko zrevoltiranih demonstrantov, ki so bili sicer proti sistemu, bolj kot alternative in rešitve pa so jim bili pomembne podrobnosti, kot so ta, ali bodo stranka ali gibanje, prav tako, zasužnjenje pa je šlo več kot dva koraka dalje. V imenu nujnosti in neizbežnosti. In v ozadju brni dober komplet ponavljajočega hipnoticizma izvrstnih The Roots s Costellom ter orkestrom Brenta Fischerja. Sklep je dokončen in pomenljiv. If I Could Believe parabolo trpkosti s polno noto zaključi s pianom in Costellovim glasom, ironični gospel pa celoto sklene, da lažem iz malih ekranov enostavno ne smemo nasedati, vera v dobro in premike na bolje pa se brez udejanjanja in aktivacije ne bo zgodila na tem svetu pomehkužene brezidejnosti, sklepa Costello. Idealno in sanjsko!
https://www.youtube.com/watch?v=Z0SMu_IHaEA
Temačnost in izjemno resonantno povezovanje vseh elementalov gradi prav neverjetno zlato kombinacijo, pravo alkemijo vseh delov, ki morajo svojo pot še kdaj nadaljevati. Wise Up Ghost je fenomenalen prikaz srčnosti, koherentnosti, dobre uigranosti in neustrašnosti, ki odlikuje prav vsako izmed ducata res dobro uglašenih skladb. Elvis je na sebi lasten način konstantno razpizden in uglajen obenem, The Roots prav strupeno globoki in funkijaško-soulersko nastrojeni ter revolucionarni, že p prvem stiku s celoto pa ni dvoma da se bo plošček v predvajalniku še kdaj zavrtel. V imenu kvalitete, integritete in intelekta, ki je tokrat prevetren, s sklenjenimi escherjanskimi stopnišči, če si prispodobo malce izposodim, pa se resda steka vedno k isti točki – k Costellu samemu – a je dobro slišana nota izjemno zmanipuliranja poigravanja z že preigrano preteklostjo tokrat kalibrirana v povsem novo sporočilo. Stari fani bodo lahko zategadelj imeli občutek naplahtanosti ter občutek, da je mojster ubiral nepotrebne bližnjice k cilju, tisti manj obremenjeni pa v tem vidimo nekaj povsem novega, svežega ter, to je bistveno, bolj kvalitetnega od preteklih nikoli všečkanih serenad iz preteklosti. Prav zato se nadejam, da mojster Elvis Costello in The Roots svoje sodelovanje še kdaj nadaljujejo, a ne v imenu kapitala, prisile ali pričakovanj množice, temveč iz povsem samostojnih sebičnih razlogov po dodatni vrednosti, še bolj plemenitemu zvenu in še globljih sporočilih, ki pa bodo naslednjič lahko poleg kritike ponudile, kdo ve, morda celo rešitev za izhod iz blodnjaka sedanje dobe!
Zasedba
Elvis Costello – Ampeg mini bas, kitara, orgle, klavir, vokal, wurlitzer
Pino Palladino – bas
Ray Angry – zvončki, klavinet, fartista orgle, klaviature, orgle, klavir
Damon Bryson – sousafon
The Roots:
Questlove – bobni
Kirk Douglas – akustična in električna kitara, vokal
Mark Kelley – bas
Frank “Knuckles” Walker – zvončki, tolkala, tamburin, ropotulje
The Brent Fischer Orchestra:
- Robert Berg – viola
- Sally Berman – violina
- Alex Budman – bas klarinet
- Matt Cappy – flugenhorn, trobenta
- Mark Cargill – violina
- Bob Carr – bas, kontrabas
- Drew Dembowski – bas
- Chris Farr – flavta, saksofon
- Mike Ferrill – violina
- Brent Fischer – dirigent, orkestracija
- Sam Fischer – violina
- Alex Gorlovsky – violina
- Steve Hughes – Euphonium
- Roland Kato – Viola
- Anna Kostyuchek – violina
- Miguel Martinez – čelo
- Kazi Pitelka – Viola
- James Poyser – klaviature, piano
- Bill Reichenbach – tuba, kontrabas trombon, euphonium
- Korey Riker – bariton in tenor saksofon, saksofon
- Kevan Torfeh – čelo
- Cecilia Tsan – čelo
- Ken Wild – bas
- Elizabeth Wilson – Violina
Glasbeni gostje:
Marisol “La Marisoul” Hernandez – vokal
Diane Birch – spremljevalni vokal
Produkcija
Elvis Costello, Ahmir ‘Questlove’ Thompson, Steven Mandel
Seznam skladb
1. Walk Us Uptown
2. Sugar Won’t Work
3. Refuse To Be Saved
4. Wake Me Up
5. Tripwire
6. Stick Out Your Tongue
7. Come The Meantimes
8. (She Might Be A) Grenade
9. Cinco Minutos Con Vos
10. Viceroy’s Row
11. Wise Up Ghost
12. If I Could Believe
