Kraj: Nova Gorica / Kulturni dom / Slovenija
Datum koncerta: 26.11.2014
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 12,00€ (v predprodaji) / 15,00€ (na dan koncerta)
En večer seveda še zdaleč ni dovolj, da bi zadovoljil vse apetite po koncertu Erica Sardinasa, ne glede na to, kako dober je bil koncert prejšnjo noč. Vedno si želimo več in tokrat smo to tudi dobili. Še en koncert Erica Sardinasa na naših tleh – tokrat v Kulturnem domu v Novi Gorici. Čas je bil za ponovni izlet na primorsko.
Eic slovi kot kralj resonančne kitare čez lužo in po Evropi že kar nekaj let. Znan je po svojem neverjetnem občutku spogledovanja z rockom in južnjaškim bluesom, svojim čutnim, raskavim vokalom in izredni spretnosti pri praskanju strun svojih dveh slide kitar. V spremstvu basista Levell-a Price-a in bobnarja Bryan-a Keeling-a ga pot iz rodnih združenih držav kar pogosto zanese v Evropo, a prav v Sloveniji se ni ustavil že kar nekaj let. Letos nas je ta čast doletela kar v dveh zaporednih dnevih – Eric je namreč dan pred koncertom v Novi Gorici nastopil že v Kopru v Figa Rock Baru – reportaža TUKAJ.
Vsak dan se lahko naučimo nekaj novega in jaz sem se na ta dan naučila, da če se koncert dogaja v kulturnem domu, je prav, da na nanj prideš pravočasno. Sicer zamudiš začetek. Tako so ob najinem prihodu malo pred pol deveto (koncert je bil napovedan za 20:15) Eric Sardinas & Big Motor že stali na odru in igrali. Sledilo pa je novo presenečenje na prizorišču-sedeži. In sedeče občinstvo. No, sama si sploh ne predstavljam, da bi na koncertu sedela. Na srečo je bilo ob obrobju dvorane dovolj prostora za stoječe položaje, brez da bi ostalim gledalcem zastiral razgled na oder. Dvorana ni bila popolnoma razprodana, a kljub temu so lepo popolnjeni sedeži dokazovali, da je koncert Erica Sardinasa v Novi Gorici bil teško pričakovan in zelo zaželjen.
Sama sem koncert Erica Sardinasa gledala že dvanajstič, a še nikoli na takšnem prizorišču. Velik oder in sedeče občinstvo. Nehote me je spreletelo vprašanje, kako se počuti glasbenik na odru, če njegovo občinstvo sedi in se ne premika v ritmu. Toda kljub sedenju publika vendarle ni čisto mirovala – nekateri so pogumno ploskali v ritmu, drugi so udarjali z nogami ob lesena tla, spet tretji tapkali po svojih kolenih, še najbolj sramežljivi so po taktu kimali vsaj z glavo. Vsi pa so glasno spodbujali glasbenike na odru, včasih celo tako glasno, da je moral Eric sam med akustičnimi vstavki zaprositi za več tišine.
Dva zaporedna dneva, isti izvajalci, a popolnoma različna izvedba. Kakor je bil prejšnji dan v Figa Rock Baru oder skoraj premajhen za živahno trojico, je bilo v kulturnem domu vidno razkošje prostora na odru, a hkrati je bolj umirjeno vzdušje v dvorani botrovalo tudi večji umirjenosti glasbenikov na odru. Ker so sedeži prve vrste nekoliko odmaknjeni od odra in s tem je tudi celotno občinstvo pomaknjeno bolj nazaj, je Eric s svojo kitaro pogosto stopal čisto do roba odra, da bi začutil vibracije publike. Največkrat je to naredil med akustičnimi vložki koncerta, ko je znižal glasnost na svojem resonatorju in zapel kar mimo mikrofona. Zaradi dobro premišljene oblike in opremjenosti dvorane smo bili priča odličnemu zvoku z odra po celi dvorani. Vendar pa v nekem trenutku Ericu stanje ob robu odra ni bilo več dovolj, da bi začutil zadostno povezanost z občinstvom, zato je previdno z bolečo nogo skočil z odra, se vmes opravičil, da mora to zaradi nedavno zlomljene noge narediti počasi, nato pa se je s kitaro v roki brez da bi prestal brenkati, sprehodil med občinstvom po celi dvorani. Ponekod se je ustavil in posebej pozdravil kakšnega obiskovalca, nato pa nasmejano in brenkajoče nadaljeval svojo pot.
Skupina za izvedbo svojega koncerta nima izdelane setliste. Tudi dogovori med izvajalci o tem, kaj se bo kdaj in kje igralo, so zelo površinski in skromni. Veliko pa si med seboj povedo neverbalno, z obrazno mimiko, nagibi teles, s tem, kaj čutijo v določenem trenutku. Brez vnaprej dogovorjenega izbora pesmi in njihovega vrstnega reda načeloma Eric začne igrati tisto, kar v danem trenutku začuti, da bi zaigral, Bryan in Levell pa mu sledita na svojih instrumentih. Zveni morda preprosto, ampak če upoštevamo, da Eric praktično nikoli ne zaigra iste pesmi na enak način, nam postane jasno, da ima na svoji ritem sekciji res prava strokovnjaka. Na odru poteka vse praktično brez verbalne komunikacije. Bryan in Levell na podlagi Ericove mimike in gibov točno vesta, kolikokrat se bo ponovil refren pesmi, kdaj bo v pesem vključen popolnoma improviziran del, kje bo Eric na začetku pesmi nekaj zajammal za uvod. Kljub tolikšni meri improvizacije med koncertom praktično ni slišati napak v ritmu, pa naj se igrajo starejše uspešnice, ali najnovejše pesmi z njihovega pravkar izdanega albuma z naslovom Boomerang. Fantje so na odru spretno zlivali pesem v pesem, iz Flames of love do I can’t be satisfied in naprej od poklona kralju rock’n’rolla Elvis-u Presley-u s prirejeno Trouble do stalnice na Sardinasovih koncertih z naslovom Get down to whiskey. Med vokalno-instrumentalno čarovnijo se je znašla tudi solo točka Levell-a in Bryan-a. Eric se je za nekaj trenutkov umaknil v zaodrje, ko pa se je vrnil in si želel oprtati svojo kitaro, se je le-ta nesrečno snela s pasu in z glasnim truščem treščila ob tla. Eric je tako poskrbel, da je občinstvo na njegovem koncertu spet za nekaj trenutkov zadržalo dih, sam pa se je nasmehnil, zmignil z rameni, pobral kitaro s tal in igral z njo naprej, kot da se ni nič zgodilo. Tako je brez večjih težav trojica pripeljala koncert do konca. Za zaključek je z odra zadonela še živahna Behind the 8, nato pa se je trojka priklonila in se poslovila z odra.
Eric Sardinas & Big Motor s svojim koncertom vedno presenetijo. Vsi trije poskrbijo, da je vsak njihov koncert posebno doživetje. Edino, kar lahko vedno pričakujemo, je odlična improvizacija in neizmerna usklajenost. Njihov koncert je tako vedno aktualen in zanimiv, ne glede na to, kolikokrat in kako pogosto je na sporedu. Če jih še niste videli v živo, naslednje priložnosti ne smete zamuditi.
Galerija slik
