Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Cerkno / Gabrijel / Slovenija
Datum koncerta: 16.02.2018
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 5,00€
Za ekipo Ullmann / Swell’s The Chicago Plan stojita dva prominentna jazzovska glasbenika. Prvi je komponist in pozavnist Steve Swell, drugi pa nemški tenor saksofonist, bas klarinetist ter nič manj komponist, Gebhard Ullmann. Ullmann in Swell se poznata že kopico let, na glasbenem področju pa sodelujeta skupaj že skoraj petnajst let. The Chicago Plan zapolnjujeta še čelist Fred Lonberg-Holm, ki je zadolžen tudi za efektirano zvočno »spakovanje« prej omenjenega instrumenta in bobnar ter tolkalist Michael Zerang. Kvartet Ullmann/Swell’s The Chicago Plan je tako leta 2016 pri založbi Clean Feed objavil istoimenski prvenec, ki ga je kritična javnost mednarodne jazz »kulinarike«, sprejela široko odprtih rok!
Kot se za prikupni cerkljanski lokal Gabrijel spodobi ter se mu (že kar pregovorno) pridoda, mora tam vsebinsko vedno vibrirat, odzvanjati in žvenketati vsaj malo po jazzovsko. In to ne tisto konvencionalno in udobno nameščeno kabaretno jazziranje, priučeno na graškem konservatoriju s kakšno zvirajočo se golobico v središču na vokalu, s katerim zganjajo svoj »snobizem« ter šminkerjio v kakšnih lokalih stare Ljubljane, pač pa se zatekajo v Cerkno, že od nekdaj najbolj ekstremno utrgani glasbeniki popolnoma svobodnega resnicoljubja v glasbeni umetnosti, ki jih od vselej okarakterizira popoln avantgardni glasbeni eksces, ali vsaj ščepec le tega. Freejazz je v Cerknem že davno tega dobil državljanstvo, tako v sklopu čislanega festivala Jazz Cerkno, kot tudi na vsakoletnem programu festivala Keltika, v sklopu katerega je nastopil tudi kvartet Ullmann / Swell’s The Chicago Plan. V Cerknem diha glasba vselej s polnimi pljuči in tudi tokrat ni bilo nič drugače!
Bar Gabrijel je bil zavidljivo obiskan. Sicer ne tako zavzeto kot pred tednom dni, ko so tam nastopili Grad Gori!, pač pa navkljub temu napolnjen s kakimi 70 glasbenimi firbci, ki znajo svojim receptorjem venomer privoščiti najboljši in najslajši glasbeni avanturizem. Malo preko devete zvečer, kakih petnajst minute preč, so glasbeniki zavzeli svoje odrske položaje, uvodni del koncerta, pa je po tihem pričakovanju pripadel dialogu med Ullmannom in Swellom oziroma »podaljšani debati« med tenor saksofonom in pozavno, ki sta polagoma razvila iskrivi in kontemplativni navzkrižni ogenj v podajanju improvizacijskih variacij. Pri tem sta ustvarila občutek, kot da sta se dva stara znanca po dolgem času znova srečala in sedaj navdušeno debatirata glasno kar se da. Fokus množice je bil enovit. Hipnotično je publika zrla predse, niti ne nujno zrla, na kateri so kar zatisnili oči, da so se tako še lažje zlili z glasbenim jezikom kvarteta.
Res da so fantje imeli pri sebi notna črtovja, pa so obenem, kot za šalo izvabljali v svoji igri moment spontanosti, kot tudi kopico nepričakovanega razvoja dogodkov. Čeprav delujejo avantgardno in utrgano,razvijajo obenem tudi nezanemarljivo mero melodične otipljivosti i takon fraziranje obeh pihalistov nikakor ni redkost. Kvartet je osupnil s svojim nenavadnim glasbenim jezikom, ki je občasno popolnoma razpadel v prosto formo duhovite in izzivalne jazovske sučnosti, pa se potem, ko je vse skupaj prignal do skrajne mere freejazzovskih vragolij, mojstrsko »ozemljil« oziroma »ujel« na otipljivo formatiranih motivih. Svojevrstno uganko večera je predstavljal čelist Fred Lonberg-Holm. Ta je bil obdan s kuppom efektov in občasno je tako možakar spravljal iz čela najbolj nenavadne zvoke, večkrat pospremlejen z distorzijo, kar je dodajalo koncertni eteriki skupine celo moment punka in rocka in noisea.
Kvartet si je med seboj mojstrsko podajal točke soliranja. Prehodi so bili tekoči, ves razovj dogodkov je dajal občutek, kot da igra kvartet s peresno lahkoto in pri vsem tem neznansko uživa. To je tudi bistvo slehernega izvajalca, ko krene na oder. Ob tem so glasbeniki mojstrsko »odpirali drug drugemu vrata« skozi katera je izbrani posameznik vstopal v središče dogajanja in se svobodoljubno ter v skladu s trenutnim navdihom oklenil improvizacij. Razvoj dogodkov se je nenehno dinamično prelival, zanimivo pa je bilo v tako intimnem vzdušju spremljati komunikacijo med člani kvarteta, ki so ob vseh freejazzovskih potegavščinah, vseeno morali ohranjati mero racionalnosti. Tako se je npr. primerilo, da sta se Swell in Zerang znašla znotraj daljše medsebojne avanture glasbenega ekspozeja, v katerem sta Ulmann in Lonberg-Holm povsem mirovala. V nekem trenutku je Ullmann potrepljal Holma po ramenih, češ: »Vključi se v dogajanje« in skoraj v transu sta oba istočasno vpadla v motiv, ki sta ga dlje časa iz kroga v krog vzdrževala Swell in Zerang. V obveznem dodatku, ki je bil silno kratek, smo dobili tudi odgovor zakaj je pri Swellu na odrskih tleh, vseskozi ležal dušilec, prav tako pa je Ullmann v tem delu koncerta končno le prijel v roko tudi bas klarinet!
Drzno, nenavadno, ne pa tudi skrajno. Torej. Glasbena substanca je rahla, vendar ne brezmejno razrahljana, kar pomeni, da Ullmann / Swell’s The Chicago Plan, od glasbenega konzumenta ne zahtevajo tako debele kože, kar sicer ni težko obče izkusiti v širnem kraljestvu freejazzovske retorike. Prelepo druženje, briljantno muziciranje, izvrstno dopolnjevanje in hipnoza, ki te je odpeljala za dobro uro daleč, daleč stran, v paralelni svet, ki ga lahko skreirajo le ti čudoviti in enkratni umetniki.
Galerija slik
