Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Budgie
Založba: Noteworthy Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Kultna valežanska skupina, ki nas je na večini svojih albumov razveseljevala z unikatnim smislom za ustvarjanje del za katere je bila hkrati značilna udarnost, kompleksnost, inovativnost kot tudi številni obešenjaški in cinično zabeljeni naslovi del in albumov, se je po več kot 20ih letih ponovno vrnila med žive potem, ko se je večina izmed nas že sprijaznila z mislijo, da bodo ti nabriteži, katere je glasbeno sila težko umestiti (recimo da igrajo art rock), za vedno pripadali “starim dobrim časom”. Naša sanjarjenja o novem Budgie albumu so zdaj izpolnjena toda kakšen je rezultat? Bo nov album, ki na veliko veselje številnih ljubiteljev te čudovite skupine nosi tako prepoznavno odbito Budgie naslovnico kot tudi naslov, ki je vreden vseh njihovih klasik iz 70-ih potešil velika pričakovanja in številna vprašanja povezana z zvočno podobo skupine po tako dolgem času? Od 80-ih in njihovega zadnjega albuma “Deliver Us From Evil” (1982), ki je bil njihov komercialno najdostopnejši album in pomemben prispevek k vplivu na novi val britanskega heavy metala so novi Budgie doživeli preporod ne da bi se odpovedali svojemu na daleč prepoznavnemu zvoku le da so ga tokrat nadgradili z moderno produkcijo. Poleg pernatega poglavarja Burkea Shelleya, katerega vokal je z leti postal dosti bolj sofisticiran in dosti manj frenetičen ter dolgoletnega bobnarja Stevea Williamsa, ki ne popušča v svojem masivnem stilu bobnanja, se na “You’re All Living In Cuckooland” prvič predstavi novi kitarist Simon Lees, ki je zamenjal dolgoletnega kitarista Johna Thomasa. Zanj lahko brez velikega kolebanja rečem, da je velika pridobitev za skupino, saj jim je prav on preko svojega načina igranja kitare dodal tisti moderen zvok, ki jih je zdaj naredil zanimive tudi za nove generacije poslušalcev. So Budgie uspeli uspešno združiti moderno produkcijo s svojim prepoznavnim stilom, ki ga odzvanja zlasti Shellyev unikaten vokal, umazani rifi, nenavadne solaže in pogosto variabilna ritem linija? Odgovor je več kot pritrdilen in vsi nostalgiki bodo tako potešeni z enim izmed njihovih najboljših del sploh, čeprav seveda ne najboljšim (“Never Turn Your Back On A Friend” (1973) prepričljivo ostaja njihova največja mojstrovina).
Album se odpre z odličnim in zažigaškim “Justice”, ki že takoj ponudi za njih prepoznavne udarno zabeljene ter izvirne rife, unikatni Shellyev vokal, umazano ritem linijo in obskurno, a odlično kitarsko solažo. “Neposvečeni” poslušalec tako že takoj dobi odgovor zakaj so Budgie na začetku 80-ih tako cenili tudi pristaši novega vala britanskega heavy metala. Po kratkem elektronsko obarvanem intru nas Budgie na “Dead Men Don’t Talk” ponovno uvedejo v svojo unikatno mešanico artistično obarvanega hard rocka, to pot podloženega na funky ritmu. Vonj po klasičnih Budgie tako postane še bolj prisoten in tudi Leesov kitarski prispevek se tu močno približa tistemu, ki ga je nekoč negoval legendarni Tony Bourge. Romantična baladeska “We Are All Livin In Cuckooland”, ki je s svojo izjemno mešanico melanholike in cinizma eden izmed vrhuncev albuma, zveni zelo retro in mislim, da si bo sčasoma pridobila status Budgie klasike. Zlasti navdušujoča sta Leesova izjemna melodija na akustični kitari in Shelleyev vokal, ki tu lepo dokaže, da je zelo dober pevec tudi, ko je potrebno vložiti nekaj več romantičnega patosa. Na “Falling”, ki se odpre s kravjimi zvonci se Budgie povrnejo k svojim hard rockerskim eksperimentom. Umazana ritem linija in udaren rif ter rahlo paranoičen vokal se tudi tokrat izkažejo za nadvse učinkovito kombinacijo, ki uspešno združi tako retro kot moderne elemente. Še posebno pa me v srednjem delu navduši Leesova jazzovsko obarvana solaža. Od tu naprej se album znova nekoliko umiri. “Love Is Enough” je kratka baladeska grajena na Shelleyevem melanoličnem vokalu in akustični kitari, ki ni nič posebnega in kakršna je bila značilna tudi za pretekle albume. Prav gotovo je najšibkejše delo na albumu. Toliko bolj pa zato navdušuje popolnoma retro usmerjeni “Tell Me Tell Me”, kjer se znova odlično mešata zasanjana psihadelika, umazani metalski rifi in duhovite kitarske solaže. Skladba mnogoterih vzdušij, ki si brez dvoma zasluži status Budgie klasike. Tudi “(Don’t Want To) Find That Girl” bi se lahko nahajal na kakšnem zgodnjem Budgie albumu. Gre namreč za kompleksen hard rock, ki sijajno združi bluesy ritem, umazane rife in nekatere manjše trike na akustiki in klaviaturah. Proti koncu pa nas Lees razveseli še z eno nabrušeno solažo, ki bo gotovo osrečila vse fane skupine. “Captain” je še eno izmed tistih njihovih umirjajočih in unikatnih psihadelično obarvanih del z besedilom, ki je kot da bi bilo potegnjeno tam nekje z začetka 70-ih. Hudomušno imenovani “I Don’t Want To Throw You” je eno izmed bolj neposrednih del na albumu z dokaj enostavnim ritmom, odlično solažo v srednjem delu in številnimi dobrimi in udarnimi rifi. Zadnje delo, ki se imenuje “I’m Compressing The Comb On a Cockorel’s Head” je tako po glasbeni strukturi, vzdušju kot seveda po odštekanem naslovu, vrednim zlatih časov, brez dvoma vrhunec celotnega albuma in od vseh del najboljše obudi klasične Budgie iz 70-ih. Po zvokih korakanja (armade skobčevk, ki se odpravljajo na bojni pohod proti petelinom?) nas preseneti Shelleyev frenetičen vokal (ja, prav tak kot iz zgodnjih dni), stopnjujoč ritem in umazan rif, kateremu se pridruži nekaj najbolj duhovitih solaž, kar sem jih slišal v zadnjih letih (v nekem trenutku kitara emulira zvok kokodakanja in ščebetanja) izpod rok kakšne heavy usmerjene skupine. Art rock v svoji najboljši podobi.
“You’re All Living In Cuckooland” je eden najuspešnejših povratkov na glasbeno sceno kake (vsaj v studijskih izdajah) že skoraj odpisane legendarne skupine. Budgie so naredili album, ki navdušuje v vseh pogledih saj vsebuje vse njihove prepoznavne elemente, ki so nas navduševali na njihovih najboljših delih iz preteklosti kot tudi nekaj novih idej, katerih poprej še ni bilo zaslediti. Vse to pa so uspešno združili tudi z moderno produkcijo, ki se najbolj odraža na kitarskih delnicah. Čeprav album kot celota zveni precej retro pa sem ravno nekaj takega po tihem pričakoval saj bi bil kakršen koli poskus ustvarjanja potencialnih hitov (tako kot na “Deliver Us From Evil”) gotovo neuspešen. Budgie so se tako znova prepoznali kot kreativna sila, se dokončno nehali obremenjevati z možnostjo komercialnega prodora ter ustvarili odličen album, ki jim bo poleg navdušenja številnih starih fanov gotovo prinesel tudi kakšnega novega. Naši keltski pernati prijatelji so v novo stoletje zakorakali prerojeni in odločni, da glasbenemu svetu znova pokažejo, da je lahko tudi glasna glasba nadvse duhovita. Vse torej kaže na to, da nas bodo tudi v prihodnosti razveseljevali z novimi deli. Ljubitelji inovativnega hard rocka oziroma art rocka: skobčevka vas znova opazuje ter vas opozarja, da živite v kukavičji deželi, kjer vam večina medijev stalno poskuša podtakniti (glasbena) kukavičja jajca. Budgie bodo temu stanju naredili odločen konec. Mar niste srečni?
Zasedba
Burke Shelley – vokal in bas kitara
Simon Lees – kitara
Steve Williams – bobni in tolkala
Produkcija
Burke Shelley & N. Thomas
Seznam skladb
1. Justice
2. Dead Men Don’t Talk
3. We’re All Living in Cuckooland
4. Falling
5. Love Is Enough
6. Tell Me Tell Me
7. (Don’t Want To) Find That Girl
8. Captain
9. I Don’t Want to Throw You
10. I’m Compressing the Comb on a Cockerel’s Head
