Izvajalec: Strangeways
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 58:59
Ocena: 2/5
Strangeways je škotska skupina iz Glasgowa, ki je v drugi polovici osemdesetih zapustila neizbrisen pečat na takrat bogatem AOR prizorišču z albumi “Strangeways” (1986), “Native Sons” (1987) in najboljšim izmed treh “Walk In The Fire” (1989). Devetdeseta so “požrla” tudi to skupino in sledeči albumi, kolikor jih je skupina uspela izdati (še tri), se ne morejo pohvaliti s čim posebnim, kot le z večjo ali manjšo mero glasbenega eksperimenta, ki pa ni nujno skupini tudi godil. Strangeways so z ambientalno “Gravitation Pull” (2000) definitivno dosegli točko največje oddaljenosti od svojih glasbenih korenin.
Od takrat pa do danes se je obrnilo debelih 10. let in od zlate postave so ostali v skupini ameriški pevec Terry Brock (danes tudi v Giant), kitarist Ian Stewart in bobnar Jim Drummond. Ianov brat in basist David je zasedbo zapustil, na njegovo mesto pa je vstopil novi basist Warren Jolly. Strangeways so po novem prerasli iz kvarteta v kvintet, saj so priključili v zasedbo tudi klaviaturista. To je David “Munch” Moore.
Material dokazuje od kod izhajajo Strangeways. Že v začetku postrežejo s skladbama Perfect World (najhitrejša skladba albuma), Borderlines in zlasti s četrto skladbo, odlično baladno zasnovano Time, da občutka za melodično popadljivost nikakor niso izgubili.
Težava, ki se pojavlja pri novem albumu je zlasti njegova produkcija. Ta je namerno umazana. Strangeways nosijo nekakšen “moderen” indie zvok, kjer kitare rade hreščijo. S tem pa so si naredili to pot kvečjemu medvedjo uslugo. Zato ne moremo govoriti to pot o AORu. To ni več AOR. A, ko prikličemo v spomin “Gravitation Pull”, smo lahko albumu “Perfect World” zelo hvaležni. Strangeways so se vrnili k pisanju rock glasbe. Okus pa ostaja več kot grenak, zlasti po tem kar je prikazal samostojni studijski album Terryja Brocka “Diamond Blue”, eden najimenitnejših AOR dokumentov, ki so izšli v letošnjem letu in album o kakršnem lahko po prikazanem na “Perfect World” danes Strangeways le sanjajo.
Kot povedano. Zlasti prva polovica albuma nosi po zasnovi skladb lep AOR potencial, ki pa ga od tega oddaljuje izrazito šlampasta, ali (namerno) ohranjena surova produkcija. Skladbe so celo harmonizirane z večdelnimi vokali. Soliranja ne primanjkuje. In to izredno kvalitetnega soliranja, polnega dovršene melodične definicije, a kaj ko nosi album “umazano” produkcijsko platformo, v katerem niti odlične zasnove edinstvene konture vokala Terryja Brocka ne uspejo polno zaživeti. Skladba Liberty je eden redkih trenutkov, ki mu godi slečena produkcija, to dejstvo pa rešuje zlasti akustična podpora spremljave v kitici, ki omenjeno produkcijo precej lažje prenese v kombinaciji z melodičnostjo, ki jo na albumu nikakor ne manjka. Ob tem velja izpostaviti silno skromno rabo klaviatur, katerih zvok v produkciji nikakor ne pride do izraza. Glede na njihove nezahtevne aranžmaje se celo postavlja pod vprašaj smiselnost integracije klaviaturista v ekipo.
V drugi polovici album dokončno zvodeni, zlasti na rovaš srednje orientiranosti, ambientalne sanjavosti in medsebojne podobnosti skladb. Res, da skuša umazana alternativno rohneča produkcija kitar zapolnjevati ozadje zvočne slike in da skladbe Bushfire, To Far Gone in Can’t Let You Go delujejo učinkovito depresivno, pa se človek ne more znebiti zoprnega občutka, da nosi zasnova neizkoriščen potencial za pravi AOR/melodični rock album. Občutek ovohavanja vijolic s plinsko masko zaključi art/alter rockovska Say What You Want, ki je križanček med Marillion v Hogarth eri (kitica) in Coldplay (refren). Produkcija se v tej skladbi izkaže za posrečeno, vendar fantje? Ste res tako globoko zapluli v krizo srednjih let, da vam je treba oponašanja žalostnookih MTV nergačev?
“Perfect World” prinaša obrat k rock glasbi, čemur smo lahko hvaležni. Skladbe ne skrivajo prirojenega občutka za figuracijo izdelanih melodij, kar je bila superiorna domena prvih treh albumov skupine. In ravno tu se skriva rezerva, saj so Strangeways posegli tokrat po alternativno razmazanem zvoku, ki nikakor ne obrne tehtnice v prid temu, da bi lahko govorili o pravem albumu, ki bi bil melodično rockovsko oblikovan. Je to le slab trenutek studijske šlamparije, ali patetično iskanje “drugačnosti”? Če drži slednje, potem lahko sklenemo, da so Strangeways s “Perfect World” neumno žrtvovali svojo drugačnost z “drugačnostjo”, ki je vse prej, kot drugačna. Album, ki ga bo vredno čim prej pozabiti, v upanju, da lahko skupina še popravi napako s prihodnjim in postreže srenji pravi AOR/melodični rock dosežek. To je namreč tisto, kar najbolje zna in to je tudi počela najbolje.
Zasedba
Terry Brock – vokal
Ian J. Stewart – kitara
David “Munch” Moore – klaviature
Warren Jolly – bas kitara
Jim Drummond – bobni
Produkcija
Strangeways
Seznam skladb
1. Perfect World
2. Borderlines
3. Movin On
4. Time
5. Crackin’ Up Baby
6. Liberty
7. One More Day
8. Bushfire
9. Too Far Gone
10. Can’t Let You Go
11. Say What You Want
